Morska katedrala je življenjska zgodba Arnaua Estanyola, ki se kot nekakšna srednjeveška Pepelka v moški podobi iz popolne revščine povzne v visoko družbo. Če drži, da kdor visoko leta, nizko pade, boste morali preveriti sami. Foto: Mladinska knjiga
Morska katedrala je življenjska zgodba Arnaua Estanyola, ki se kot nekakšna srednjeveška Pepelka v moški podobi iz popolne revščine povzne v visoko družbo. Če drži, da kdor visoko leta, nizko pade, boste morali preveriti sami. Foto: Mladinska knjiga
Prostorna in svetla katedrala Santa Maria del Mar je bila zgrajena med letoma 1329 in 1383, na vrhuncu katalonske trgovske in pomorske moči. Danes velja za čudovit primer katalonske gotske arhitekture, saj jo odlikujeta prečiščenost in enotnost sloga, ki je bila v gotskih zgradbah takih dimenzij prej izjema kot pravilo.
Ildefonso Falcones
Podobno kot tista resnična katedrala je tudi ta v knjigi rasla počasi: Ildefonso Falcones, ki je prej več let preučeval pravo v Kataloniji 14. stoletja, je štiri leta vsak dan eno uro pred odhodom v službo namenil pisanju svojega prvega romana. Foto: El Pais

Od nedavnega smo Slovenci bogatejši za prevod enega največjih španskih “bestsellerjev” zadnjih let - literarni prvenec katalonskega odvetnika Ildefonsa Falconesa Morska katedrala, ki je v nekaj mesecih dosegel milijonsko naklado, je z letošnjim letom na prodaj že v 32 državah in bo menda v kratkem - skušajte brzdati svojo osuplost - prenešen na veliko platno.

V 14. stoletju je katalonsko ladjevje obvladovalo zahodno Sredozemlje. Trgovci so imeli svoje postojanke v vseh večjih pristaniščih od Aleksandrije pa do Barcelone, kjer so bahave kamnite palače rasle kot gobe po dežju. A ta razcvet je imel omejen rok trajanja: sredi stoletja je kuga razpolovila prebivalstvo. Da je lahko financiral svoje vojne, se je kralj zadolževal pri Judih, plemiči pa so pili kri podeželju, da bi ostajali v koraku z razmahom mest. Tlačani so seveda stradali. Ildefonso Falcones začetek svoje zgodbo postavi v zenit zlate dobe, v zatišje pred nevihto, v trenutek, ko niti nobeno razkošje ni več moglo preprečiti neizbežne kataklizme.

Če je premožni kmet Bernat Estanyol morda mislil, da se je kastnemu sistemu svojega časa izmuznil, ga usoda kmalu postavi na trdna tla. Fevdalec Llorenc de Bellera, ki na dan Bernatove svatbe slučajno prijezdi mimo, opazi lepo nevesto in sklene uveljaviti svojo pravico prve noči. Da mu pozneje ne bi “naprtili” otroka, po posilstvu prisili še ženina, da (pred pričami) sledi njegovemu zgledu.

Zaradi tako dramatičnega spočetja našega glavnega junaka, Arnaua Estanyola, je rdeča nit vse nadaljne zgodbe kovanje maščevanja, ki bi bilo v čast vsakemu poštenemu špageti vesternu. Arnau je skoraj predober, da bi bil resničen: ko ga oče reši pred smrtjo in ga pretihotapi v Barcelono, kjer si izborita svobodo, se iz anonimnega reveža s trdim delom in globoko vero počasi prelevi v spoštovanega člana ceha pristaniških delavcev, bojevnika, izposojevalca denarja in na koncu v barona. Pa še čeden je. Njegovi zlobni nasprotniki (vsi po vrsti iz vrst plemstva) mu za vrat nakopljejo inkvizicijo, ki ne slovi ravno po tem, da bi katerega od svojih “osumljencev” kdaj spoznala za nedolžnega. Ko že kaže, da bo končal na grmadi, mu na pomoč z vsesplošnim uporom priskočijo vsi od cehovskih tovarišev pa do podložnikov, judov in mavrov, s katerimi je v življenju lepo ravnal.

Morska katedrala sledi “receptu” napetega zgodovinskega romana, ki ne pozabi na nobeno obvezno začimbo: imamo zlobne fevdalce, upor lačnih množic in javno obešanje krivcev, oholo mačeho, zatirane sefarde, kugo, fanatičnega inkvizitorja, mučenje in spolno nenasitno lepotico, ki konča kot prostitutka. Arnauova usoda se v različnih življenjskih obdobjih odvija okrog gradnje cerkve Santa Maria del Mar, ki je zrasla v (za tiste čase) pičlih 54 letih. Različnim fazam postavljanja prostorne, nenačičkane gotske katedrale, katere “edini okras bo luč Sredozemskega morja” - tovorjenju kamenja z Montjuica, dvigovanju nosilnih stebrov in tako dalje - je posvečenih nekaj najbolj izpiljenih pasaž romana. Bralec se mimogrede nauči cel kup stvari o življenju v srednjem veku, vse od takratnega sistema menjave različnih denarnih valut pa do tega, kako je bila kanalizacija napeljana tam, kjer danes teče slovita Rambla.

Zaradi tematke gradnje katedrale Falconesovo knjigo marsikdo primerja s romanom Kena Folleta The Pillars of the Earth, ki je postavljen v Anglijo 12. stoletja. A po krivici: če Follet bralcu samo prikaže srednjeveško miselnost, se skuša Falcones vanjo vživeti. Zato tudi ni presenetljivo, da so vse ženske v Morski katedrali bodisi svetnice bodisi cipe, za popestritev pa se pojavi še preračunljiva harpija ali dve. Z izjemo plemičev so skoraj vsi moški liki v celibatu ali vsaj zelo krepostni, ženske pa, nasprotno, kar kipijo od poltenosti in spolnost uporabljajo kot svoje edino orožje – torej natančno tako, kot si je ustroj sveta predstavljala srednjeveška Cerkev.

Ana Jurc