Rebulin Nokturno za Primorsko je zgodba o iskanju vere in slovenstva. Foto:
Rebulin Nokturno za Primorsko je zgodba o iskanju vere in slovenstva. Foto:
Alojz Rebula
Nokturno za Primorsko je Rebuli prinesel nagrado kresnik. . Foto: RTV SLO

S tem se spopada osrednji lik romana, duhovnik Florijan, ki pride delovat na župnijo v vipavskem Borovju k župniku Melhiorju Galantu. Začetek zgodbe romana je postavljen v konec 20. let 20. stoletja, ko je bilo današnje Slovensko primorje pod močno prisilno italijanizacijo.

Florijan se je kot zagrizen branitelj slovenstva v teh okoliščinah, kjer je Rimskokatoliška cerkev popuščala fašističnim težnjam italijanskega političnega vrha, znašel pred duhovniško krizo, pred dvomi, ali je Cerkev res Kristusova cerkev, če ravna tako kot ravna, in celo pred hujšo osebnostno versko krizo. Krizo, ki je Melhor ni razumel, je Florijan moral razrešiti in tako ga je pot vodila do stigmatiziranke Terezije Neumann iz Konnersreutha, ob pomoči katere je mu je krizo vendarle uspelo razrešiti in tako se je iskanje vere tudi uspešno končalo.

V Vipavski dolini, ki jo Rebula oziroma Florijan poimenujeta kot slovenski Kanaan, pa se je fašistično raznarodovanje nadaljevalo in se celo stopnjevalo, vse do prihoda druge svetovne vojne. Z njo je prišlo partizanstvo in končno konec vojne, ki pa Florijanu in nekaterim drugim borcem za slovenstvo še ni prineslo miru, ki bi ga pričakovali. Ko je bil sovražnik, proti kateremu se je trmasto upiral vsa ta leta, poražen, je Florjanov konec zadal tisti zmagovalec, za čigar narodnostno identiteto si je tako močno prizadeval.

Pa vendar je njegov konec zaznamovan s trdno zvestobo narodu in veri in pred končnim slovesom je Najvišjemu hvaležen "za gimnazijo pod slovenskimi Alpami, za kaplanovanje v Kanaanu pod Čavnom, za doživetje božjega eksperimenta v Konnersreuthu, za genocidni kruh od Kopra do Campobassa, za okus Hitlerjevega taborišča, za doživetje vstale Slovenije …".

Alojz Rebula je tako v svojem romanu skozi silovito človeško usodo predstavil boleči izsek iz primorske in tudi širše slovenske usode. Pripoved, katere slog pisanja včasih močno spominja na tistega, ki ga zasledimo v avtorjevih esejih, pa dodatno obogati z neverjetnim čutnim opisom narave. S pogledom na "tragično zgodovino Slovenskega primorja", kot je roman nekoč opisal pisatelj sam, poskuša tako presegati mejo, katere prisotnost je še danes mogoče občutiti.

Maja Kač