Peta v vrsti knjig Alaina de Bottona razbija mit o filozofiji kot o vedi brez praktične vrednosti, za katero kažejo goreče zanimanje zgolj in samo tisti, ki si skušajo v krogu znancev ali širše javnosti zgraditi sloves enega od redkih intelektualcev, ki še ceni besedo klasikov filozofske znanosti.

V Utehah filozofije je Alain de Botton prek izbranih misli ter anekdot in izsekov iz življenja skupinice znamenitih filozofov (Sokrata, Seneke, Epikura, Michela de Montaigna, Friedricha Nietzscheja, Arthurja Schopenhauerja) pokazal, da so filozofska besedila predvsem malo bolj kompleksni zapisi o tem, kako reševati probleme, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju in katerih reševanje tudi velikim filozofom pogosto ni šlo prav nič dobro od rok.

Že na začetku de Bottonovega spisa srečamo moža, pogosto imenovanega za največjega filozofa vseh časov, ki nam lahko služi za vzor plemenitega in lastnim prepričanjem zvestega vedenja. Toda prav zaradi svojih modrih nasvetov, ki saj so ljudem zapovedovali samostojen premislek po premisah univerzalne morale in hkrati prepovedovali nekritično sprejemanje obče veljavnih vrednot, je Sokrat tako vznemirjal pomembne Atence, da so ga pod obtožbo pohujševanja mladine skušali spraviti pod rušo. A ker je verjel v rezultate svojih razmišljanj se je pogumno zoperstavil prvoborcem antične demokracije, ki so ga obsodili na smrt, in postal simbol plemenitega poguma.

V nadaljevanju nam de Botton med drugim postreže s Senekinim »cepivom« proti trpljenju zaradi naravnih in osebnih nesreč, skozi anedokdoto o Montaignovem popotovanju v Italijo in nemško-francoski besedni vojni o pravem načinu ogrevanja stanovanja spoznamo, da nepopustljiva trma pogosto preprečuje tako tehnološki napredek kot tudi napredek na poti k večji modrosti. Kako se boriti proti tegobam neuresničene ljubezni in nenehnega nezadovoljstva s svetom, nam seveda lahko najbolje pojasni romantični Arthur Schopenhauer, katerega težave pa niso tuje niti filozofu, ki je »zaplodil nad-človeka«, Friedrichu Nietzscheju.

Tisti, ki menijo, da filozofijo lahko izkusimo le ob prebiranju izvirnih filozofskih spisov, utegnejo Utehe filozofije obsoditi kot še enega v vrsti priročnikov za samopomoč, ki skuša pod pretvezo filozofskega dela osvojiti bolj izobražen del bralcev. Vendar zaradi odpora, ki ga ljudje pogosto čutijo do domnevno popolnoma nerazumljivih filozofskih spisov, utegnejo prav knjige v duhu de Bottonovih Uteh filozofij pripomoči k rušenju zmotnega prepričanja, da lahko filozofija nudi veselje le posvečenemu krogu intelektualcev.

Že zaradi mnoštva filozofskih šol ter razlik med učenostmi avtorjev znotraj posamezne usmeritve nam filozofija seveda ne more dati nedvoumnih nasvetov za lepše življenje. Kako le, če je tudi – kot izvemo v Utehah filozofije – same nosilce filozofskih idej pogosto pestilo hudo nezadovoljstvo nad lastnim življenjem. Lahko pa nam prebiranje filozofskih spisov pomaga osvojiti eno največjih vrlin človeka – sposobnost avtonomnega razmisleka, s pomočjo katerega utegnemo najti pravo pot skozi življenje.