Naloga je preprosta: pet filmov, ki ste jih že videli in jih priporočate ali pa se jih iz takšnega ali drugačnega razloga veselite. Svoje adute sta nam že razkrila selektor festivala Simon Popek ter MMC-jev kolumnist in filmski publicist Andrej Gustinčič, kot tretji pa je na vrsti filmski kritik Matic Majcen, ki ga gotovo poznate s strani Ekrana ali iz Večera. V prihodnjih dneh pa še kdo ...
A najprej - pet filmov po izboru Matica Majcna:

Prepovedana soba (The Forbidden Room, 2015, r. Guy Maddin)
Kanadskega cineasta Guya Maddina je ameriški filmski kritik J. Hoberman nekoč označil za najbolj ekscentričnega komercialnega režiserja in najdostopnejšega avantgardista obenem. Maddin že 25 let snema filme, v katerih freudovske travme iz lastnega življenja na humoren način prepleta z estetiko nemih filmov, a v Prepovedani sobi je v vseh pogledih prestavil v višjo prestavo. Film ima pripovedno obliko žepa, v katerem nas pri vstopu nagovori igralec Louis Negin z absurdnimi napotki o pomembnosti kopanja, potem pa se potopimo v serijo kratkih vinjet, polnih odbitega humorja, da bi se šele 2 uri pozneje spet izkopali nazaj v točko, kjer smo vse skupaj začeli. Raznolik razpon tehnologij, žanrov in estetik v Prepovedani sobi je videti, kot da je Guy Maddin po mnogih letih ustvarjanja naenkrat odkril čisto nov filmski svet. Mojstrovina, ki jo bodo znali ceniti predvsem tisti bolj avanturistični filmski gledalci.

Pasje srce (Heart of a Dog, 2015, r. Laurie Anderson)
Žanr filmskega eseja je v svoji bolj intelektualni različici (Godard, Marker) vedno ostajal v domeni filmskih kritikov, teoretikov in zgodovinarjev, ne pa pri širših občinstvih. Razlogi za to so očitni: ta žanr z ohlapnimi (ali neobstoječimi) pravili je resda pogost vir filozofskih razmislekov, a obenem tudi egomanične samovolje in samovšečnosti. Laurie Anderson je s Pasjim srcem na briljanten način odgovorila tem pomislekom, saj se v njenem pristopu k žanru skriva skrajno inteligentna in izjemno natančno sestavljena pripoved o živalih, smrti ter Združenih državah po 11. septembru. No, v resnici Pasje srce sploh ne govori o tistem, o čemer se pretvarja, da govori, saj je vse skupaj zgolj velika metafora za nekaj drugega, kot da bi avtorica prek tega filma obračunala s travmatičnim dogodkom iz lastnega življenja, ki ga v filmu komajda omenja, a v resnici gledalci ves čas vemo, za kaj gre. Andersonova je po svojem dolgoletnem ukvarjanju z glasbo in performativno umetnostjo s Pasjim srcem zdaj ustvarila še svoje remekdelo v svetu filma.

Mladost (Youth, 2015, r. Paolo Sorrentino)
Na letošnjem Liffu se bodo gledalci lahko na lastne oči prepričali, da je Audiardov film Dheepan nezasluženo osvojil zlato palmo v Cannesu. Tisti film, ki bi si bolj zaslužil to prestižno nagrado, je bil Mladost Paola Sorrentina. V njem italijanski režiser nadaljuje svoj razkošen, impozanten fotografski slog, v katerem je uporabil impresivno angleško govorečo igralsko zasedbo. Vseeno pa to dvoje še ni zagotovilo za odličen film. Tisto, kar daje filmu vsebinsko težo, je namreč njegova alegorična plat: Mladost je neke vrste posodobljena različica Čarobne gore Thomasa Manna, kjer je na pladnju nič manj kot razmislek o prihodnosti Evrope v času, ko jo tare kronično staranje prebivalstva. Letošnje leto je bilo tudi sicer s filmi, kot so 45 let, Gospod Holmes in Mladost izredno pomembno za vse opaznejšo filmsko usmeritev o starostnikih.

Savlov sin (2015, r. Laszlo Nemes)
Art film je dandanes le redko prostor nebrzdanega umetniškega ustvarjanja, temveč bi ga že skorajda lahko označili kot enoten žanr, kot skupek ustaljenih konvencij po meri multinacionalnih financerjev, producentov in elitnih festivalov. Le redki so režiserji, ki brez samocenzure prevprašujejo našo družbo, našo preteklost in filmsko umetnost kot celoto. Madžarski režiser Laszlo Nemes, vajenec Bele Tarrja, je veliki up evropskega filma in njegov prvenec Savlov sin je eden najbolj brezkompromisnih filmov stare celine zadnjega časa. Madžar nas z drznim vizualnim slogom popelje v srce nacističnega holokavsta in tam izlušči zgodbo o iskanju izgubljene človečnosti. Obenem pa je Savlov sin tudi apel za vrnitev 35mm filma, na katerega je bil ta prvenec posnet. Nemes je velik zagovornik te tehnologije na robu izumrtja in prav zaradi tega je ta film videti kot puh svežega zraka v času, ko smo z vseh strani obkroženi z digitalno tehnologijo.

Bravo! (Aferim!, 2015, r. Radu Jude)
Prav neverjetno je, kako romunski novi val tudi 10 let po preboju na evropsko sceno še vedno navdušuje s kakovostnimi filmi. Na Liffu bomo tokrat videli 3 romunske filme, in čeprav so vsi trije odlični, tale nekoliko izstopa po svojem pristopu. Bravo se ne loteva značilnega tematiziranja postkomunistične romunske družbe, temveč nas v preobleki vesterna preseli v 19. stoletje in nam s pomočjo čezmerne doze črnega humorja poda tematiko rasizma nad romskim prebivalstvom. Zelo drugačen in zabaven film iz ene najprebojnejših evropskih kinematografij tega stoletja.