To je premisa Jezdeca, intimnega portreta ameriškega Zahoda in tamkajšnjega življenja, tesno povezanega s tradicijami, ki pa počasi izginjajo. Chloé Zhao, sicer režiserki kitajskega rodu, je s skoraj dokumentarističnim pristopom z Jezdecem uspelo posneti enega verodostojnejših in najiskrenejših prikazov današnjega življenja v indijanskem rezervatu.

Zgodbo o novodobnih kavbojih (ki jih, zelo učinkovito, upodabljajo resnični kavboji) je umestila v rezervat Pine Ridge v Južni Dakoti, prizorišča številnih tragičnih epizod za staroselsko ljudstvo Lakot/Sjujev – od pokola pri Ranjenem kolenu v 19. stoletju do strelskih obračunov z FBI-jem v 70. letih prejšnjega stoletja in umora indijanske aktivistke Anne Mae Aquash leta 1976.

Jezdec se vsem tem zgodovinskim bremenom ogne in prav tako ne pade v past poenostavljenega predstavljanja današnjih staroselcev kot večnih žrtev sistema.

Živeti za rodeo
Brady Blackburn (Brady Jandreau), osrednji lik zgodbe, bi lahko v resnici bil kakršnega koli rodu – ni njegov rod tisti, ki ga determinira, ampak način življenja. In ta je bil v prerijah Južne Dakote vedno tesno povezan z vzrejo in krotenjem konjev ter z rodei. Tu ni filmskih ali rokovskih zvezdnikov, ampak so tisti, ki delijo avtograme občudovalcem, zmagovalci iz aren.

Mladi kavboj Brady Blackburn je eden izmed njih, vzhajajoča zvezda rodea – vsaj bil je do nesreče, v kateri si je tako hudo poškodoval glavo, da je zdaj obsojen na življenje "počitka" – malodane smrtna obsodba za nekoga, vajen od malega krotiti konje.

"Dejansko sem lahko jahal in obvladoval konja prej, preden sem se navadil na kahlico," je v enem izmed intervjujev povedal 22-letni Jandreau, popoln filmski naturščik, čigar življenjska zgodba, okolje, prijatelji in družina sestavljajo 85 odstotkov Jezdeca.

V filmu se Brady z novonastalim položajem de facto invalida spopada bolj ali manj s permanentno fazo zanikanja in obupanimi poskusi kljubovanja realnosti.

Živi opomnik
Verjetno edino, kar Bradyja zavira, da se ne bi povsem prepustil svojim impulzom krčevite potrebe po vrnitvi v ring, je njegov najboljši prijatelj Lane (Lane Scott), svoj čas eden večjih zvezdnikov rodea, ki pa je bil tako hudo poškodovan pri padcu, da je ostal delno paraliziran in nem (Scottu se je to zgodilo v resnici).

Kljub precej mrkim napovedim za prihodnost tako Lana kot Bradyja pa Jezdec s svojo lirično, meditativno noto ohranja določen komaj opazen optimizem, neki žarek upanja s to življenjsko slo protagonistov, sicer obsojenih na življenje, v katerem lahko izbirajo le med slavo v ringu in svobodo med ježo po prerijah ali pa duha ubijajočo službo v supermarketu in samodestruktivnostjo z alkoholom in igrami na srečo.

Ne obupaj nad sanjami
"Ne obupaj nad svojimi sanjami," z gestami, ki zahtevajo ogromno napora, sporoči na bolniško posteljo prikovani Lane Bradyju. Sanje kavboja kot ameriški sen – visokoleteč, a se lahko naglo in silovito razbije.

Jezdec nikakor ni komercialni vestern, nas pa verjetno bolje od vsakega vesterna postavi v kožo pravega kavboja (tudi s pomočjo Jandreauja, ki v gledalcu s svojo resnično zgodbo, prelito na veliko platno, naravno budi empatijo) in nas prisili, da ga spremljamo na njegovem čustvenem popotovanju po raziskovanju lastnega jaza.

Kaj preostane ranjenemu kavboju? Kavboju, ki ne more več jahati? Kaj ostane ljudstvu, razklanemu in izgubljenemu med svojo kulturo in sodobnim svetom? Upanje.

Ocena: +4; piše Kaja Sajovic