Obstoj medmrežja naglo spreminja tako rekoč vse, čeprav se je pojavilo šele pred 25 leti. Od najbolj zasebnega, kako čas preživljamo na WC-školjki, do najbolj javnega, ko se bodo na njem izvajale volitve. Nedavno so znanstveniki dosegli prvi neposredni prenos informacije iz možganov enega človeka v možgane drugega. Bomo torej kmalu v prihodnosti misli kar tvitali? Bodo naši vnuki sploh še iskali fizično bližino sočloveka ali bodo vse svoje potrebe zadovoljili kar z medmrežjem?

Pogled dveh strokovnjakov z različnih področij
Borka Jerman Blažič velja za eno izmed "jugoslovanskih spletnih pionirk", ki je pred četrt stoletja imela zasluge za to, da smo Slovenci med prvimi v regiji dobili povezavo v medmrežje. Matic Majcen pa je filmski kritik, ki je o Herzogovem dokumentarcu med drugim zapisal, da četudi gre za "v žanrskem in estetskem smislu neizstopajoč film, pa je toliko bolj fascinantna njegova tematika, ki pokriva polje informacijske tehnologije in umetne inteligence."

Med zanesenjaštvom in distopično vizijo
Pred kratkim so znanstveniki dosegli prvi neposreden prenos informacije iz možganov enega človeka v možgane drugega. Bomo torej kmalu v prihodnosti misli kar neposredno tvitali svojim sledilcem, brez zamudnega tipkanja? (Idejo načne tudi Herzogov film.) Bodo naši vnuki sploh še iskali fizično bližino sočloveka ali bodo vse svoje potrebe zadovoljili kar s pomočjo medmrežja? Je to res tako distopična vizija prihodnosti, kot deluje na prvi pogled?

Velja, da meja med resničnostjo in fikcijo (virtualnostjo?) od nekdaj brli vsaj na obrobju filmov Wernerja Herzoga, zato je na neki način logično, da se je zdaj že 74-letni režiser, ki je o sebi nekoč povedal, da je prvi telefonski klic opravil šele pri sedemnajstih letih, v svojem novem dokumentarcu lotil teme, ki bi jo kdo morda pripisal mlajšemu avtorju: odnosa med človekom in "orodjem", ki ga danes jemljemo za samoumevnega.