Recenzije
Hiša, ki jo je zgradil Jack
Po premieri v Cannesu so iz Francije curljala poročila, da je ogromno ljudi zaradi eksplicitnega nasilja dvorano zapustilo. Na prvi ljubljanski projekciji (v Kinu Komuna) je prav tako med filmom odkorakalo več deset ljudi, največ zaradi prizora pomora otrok nekje na sredini filma. Foto: IMDb
Naklonjen gledalec bo iz filma morda razbral, da se Von Trier sooča ne samo s svojimi kritiki, ampak - prek lika spovednika Vergea - tudi s svojo nagnjenostjo k nasilju nad ženskami na filmskem platnu. Verge Jacku večkrat nastavi zrcalo, diagnosticira njegovo psihopatijo in nikoli ne naseda njegovih izgovorom. Foto: IMDb
Med prvimi občinstvi filma je bilo ogromno ljudi, ki jih je razburil prizor, v katerem Jack (kot majhen deček) pohabi račko. Organizacija PETA je kljub temu režiserja v izjavi za javnost pohvalila, češ da je dobro ponazoril povezavo med mučenjem živali v otroških letih in psihopatijo. Foto: IMDb
Vizualna navezava na slavni Dylanov glasbeni videospot Subterranean Homesick Blues? Foto: IMDb
Jack in "Verge" (zdaj najbrž že slutite, koga ta lik predstavlja) med drugim poustvarita kompozicijo slavne Delacroixove umetnine La Barque de Dante (Dantejeva barka), ki jo včasih imenujejo tudi Dante in Vergil v peklu. Platno upodablja dogodke iz osmega speva Dantejevega Pekla, v katerem mora pripovedovalec prečkati strašno reko Stiks. Foto: IMDb

Liffe: Hiša, ki jo je zgradil Jack

(Še ena) Von Trierjeva apologija lastnega filmskega creda
12. november 2018 ob 06:36
Ljubljana - MMC RTV SLO

Film, ki ga je posnel Lars, je neizpodbiten dokaz, da je veliki danski režiser, še vedno eden najbolj nadarjenih živečih cineastov, pripravljen narediti kar koli, da bi od sveta izzval reakcijo. Zdaj je denimo sklenil, da ne bo posnel "navadnega" filma o serijskem morilcu, pač pa film, ki pojasni, zakaj so serijski morilci (nerazumljeni) Umetniki.

Lars von Trier, ki je v preteklosti ustvaril več markantnih glavnih vlog za ženske – od Emily Watson v Lomu valov (1996) do Charlotte Gainsbourg v Antikristu (2009) in Nimfomanki (2013), Kirsten Dunst v Melanholiji (2011), itd. – je tokrat svojo zgodbo spletel okrog moškega, natančneje, okrog serijskega morilca, ki v svojem krvavem početju vidi višje umetniško poslanstvo. V ta namen je v maniri Quentina Tarantina iz delne pozabe izbrskal na stranski tir potisnjenega igralca, Matta Dillona. Dvomim, da bo kontroverzni film Dillona spravil nazaj v prvo igralsko kategorijo, je pa treba priznati, da premore cel razpon od odljudnosti do karizmatičnosti, ki ga terja vloga Jacka.

Podčrtati hočem predvsem eno: Hiša, ki jo je zgradil Jack je dejansko neokusen in upravičeno kontroverzen film, a definitivno ne zaradi prizorov ekscesnega nasilja in ubijanja. (Ti prizori niso nevzdržni, ker v njih ni elementa presenečenja: popolnoma jasno je, koga je Von Trier pripeljal na prizorišče, da bi ga neusmiljeno zaklal ali zadavil.) Film je "nasilen" zaradi svoje egocentričnosti, samopomilovanja in poenostavljenih interpretacij pomena umetnosti. Seveda bi se dalo argumentirati, da vsak režiser snema predvsem filme o sebi in svojih nevrozah, a Von Trierjeva introspekcija je na tej točki samo še vztrajna zahteva po potrditvi.

Jack o svojih umorih – ki jih ilustrira s petimi "naključno izbranimi" incidenti iz dvanajstletnega obdobja – v nasneti naraciji pripoveduje nevidnemu Brunu "kliči me Verge" Ganzu; sprva ni jasno, ali se srečujeta na psihiatrovem kavču ali pa gre morda za zagovor pred Bogom (odgovor je veliko bolj literaren in se navezuje na Danteja.) Jack očitno ni eden tistih psihopatov, ki svet očarajo s svojo karizmo – že njegova prva žrtev, recimo ji kar "nadležna gospa" (igra jo Uma Thurman), mu pove, da je videti kot serijski morilec. Nadležna gospa ga je s svojimi opazkami tako iztirila, da ji je bil skoraj primoran razčesniti lobanjo z njeno lastno avtomobilsko dvigalko, razumete. Tudi naslednja žrtev, železničarjeva vdova (Siobhan Fallon Hogan), ki "zavarovalniškega agenta" Jacka spusti v hišo, da bi ji pomagal izposlovati višjo pokojnino po možu, je s svojo naivno zaupljivostjo tako rekoč sama kriva za svoj umor.

Že v preteklosti so se pojavljale debate o tem, ali ni Von Trierjevo na prvi pogled simbiotično razmerje z muzami v resnici le kamuflaža za njegovo mizoginijo, ki bruha na dan pri obravnavi ženskih likov. Pri prejšnjih filmih se je avtorjeva umetniška intenca gotovo dala zagovarjati, a tudi tokrat se bo našel marsikdo, ki bo "razumel", da z uporabo seksističnih stereotipov Von Trier s prstom kaže na okrivljanje žrtev, ne pa, da tudi sam sodeluje pri tem. Pri tem imejte v mislih, da ima Jack dekle, kliče jo samo Preprosta (Riley Keough), ki ji počasi in premišljeno odreže dojko, medtem ko se naglas sprašuje, zakaj, oh zakaj, morajo biti vedno za vse krivi moški. Črni humor? Žolčna obsodba patriarhata in brezčutnega sveta, ki se obrne stran, tudi ko Jack svoji žrtvi dovoli, da sredi naseljene soseske vrešči na pomoč? Ali pa morda samo grd, sadističen prizor, odgovor vsaki ženski, ki je kdaj imela kako pripombo na račun Von Trierjevega šovinizma? Ali je mučenje in ubijanje žensk res dobra metafora za … mučenje in ubijanje žensk? Nekaj, kar gaga in čofota kot (pohabljena) raca, je na koncu koncev po navadi res – raca.

Vsak prizor je malenkostna žalitev, bodica, namenjena vsem, ki so se Von Trierju kaj zamerili z nerazumevanjem ali kritiziranjem njegove veličine. Canskemu filmskemu festivalu očitno nikoli ne bo odpustil, da so ga pred sedmimi leti zaradi komentarjev o simpatiziranju s Hitlerjem "za vedno" pregnali z Riviere kot persono non grato. Prepričana sem, da je prav zanje v film stlačil odlomek, ki poveličuje arhitekturne vizije Alberta Speera (in obvezni kader Speera v prijateljskem pomenku s Hitlerjem.) Film je bil namreč predvajan v netekmovalnem sporedu Cannesa (toliko o dosmrtnem izgonu!) in Von Trier si zdaj najbrž predstavlja, da je od tega soočenja odkorakal kot zmagovalec.

Umori so prepleteni z diatribami o Williamu Blaku, svetosti žrtvovanja jagnjet, najboljši različici nemških vojnih bombnikov in katedralah, ki največje umetnine umaknejo v odročne kotičke, čim bližje Bogu. Jack teoretizira o "plemeniti plesni", ki je potrebna za določene vrste vina, in o etičnih pravilih lovskega protokola (ki jih takoj nato demonstrira na primeru majhne družinice – to je prizor, ob katerem so ljudje začeli množično zapuščati dvorano.) Nadene si vzdevek – Gospod Prefinjeni – in zavrača Vergeove očitke, da zgodbe nalašč pripoveduje tako, da so vse njegove žrtve videti butaste.

Višek avtorskega napuha je eden od mnogih monologov o naravi mojstrovin in ikonične umetnosti, med katerim pred našimi očmi pobliskujejo prizori Von Trierjevih prejšnjih filmov; odlomek je (nenamerno) žalosten, saj spomni, kako veliko nam je Danec včasih s svojimi filmi nudil. Po tehnični plati je njegovo delo pravzaprav še vedno neoporečno in kompozicije čudovite. Estetski užitek delno pokvari le epilog, obisk posmrtnega življenja, dobeseden spust v pekel, ki bi ga vsak hollywoodski blockbuster poustvaril z več (vizualne) domišljije in boljšimi posebnimi učinki.

Svet, v katerem živimo, je bojno polje, in nihče ne zahteva filmov, ki bi si pred tem zatiskali oči. Nihče ne poziva k umetninam, ki bi se ogibale razmisleku o govorici moči, o žrtvah in krvnikih, o plenu in lovcih. Soočenje z eksplicitnimi prizori lahko na gledalca učinkuje kot streznitev, kot subverzija ali pa zgolj kot adrenalinski dražljaj na čisto primarni ravni; vse to je legitimno. Vseeno pa polje umetnosti ni igrišče posameznikov, ki so v vsakem položaju lovci in nikoli plen in si ravno zaradi tega lahko privoščijo ciničen komentar lastne tiranije. Tega ne spremeni nobeno sklicevanje na Gauguina, Picassa in gotske katedrale.

Ocena: 2, piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
ginza
# 12.11.2018 ob 09:23
@zamudnik:Za mnoga grozodejstva, najsi bodo grozljivi umori, umori kar tako ali npr. strelski pohodi, so krivi filmi in računalniške igrice, morda celo tudi sodobne risanke, ki so polne nasilja. To je verjetno dejstvo.

Filmi, računalniške igrice in risanke so v uporabi šele od v 20.stol. dalje S čim pa pojasnjuješ tisočletja vojn in nasilja pred tem? Daj malo možgane uporabljaj, no.
Marko32
# 12.11.2018 ob 07:11
Vseeno pa polje umetnosti ni igrišče posameznikov, ki so v vsaki situaciji lovci in nikoli plen, in si ravno zaradi tega lahko privoščijo ciničen komentar lastne tiranije.

To je samo vaše mnenje in ne dejstvo.
knjigobub
# 12.11.2018 ob 12:01
Spet se ocenjuje film potem kaj je režiser in njegova pripadnost in ne potem kak je film podobno kot Hacksaw Ridge in Bohemian Rhapsody. Ljudje, če da Ana Jurc oceno filmu 2 pomeni, da ima ta film realno oceno +5.
ikn1
# 12.11.2018 ob 11:09
Nehal brat ko je tekst zavil v smer feministicnega filozofiranja. Pocasi bo treba razumet da javni medij ne more bit platforma kjer novinarji sirijo lastna politicna prepricanja. Ko bi le bilo prvic.
Krtomir
# 12.11.2018 ob 07:39
Odstavek o von Trierjevih osebnih prepričanjih je nekoliko odveč
aljaz26
# 12.11.2018 ob 08:55
Seveda je von trier zmagovalec, je pa smešno neobjektivna recenzija, polna užaljenosti ker je tip tu kjer je. Pa rekli so da ga bojo izlocli iz cannesa, kako so lahko taki:(((
ginza
# 12.11.2018 ob 11:54
Sem gledala film. S tehnične plati mu očitam, da je absolutno predolg. Nabijanje o nacistični arhitekturi in plemeniti plesni je res odveč.In preveč je očitno, da gre za režiserjev samo-terapevtski izdelek. To, da je mizogin, je kristalno jasno. Da pa je svojo mizogenost dal tudi glavnemu junaku, pa je brez veze. Gre zgolj za režiserjeve mokre sanje. Na platnu počne to, kar si v resnici ne bi upal. Gledalec ne more ne opaziti, da lik odseva režiserja, in to je moteče ter pokvari ogled filma. Prav tako je očitno, da Trier spet išče pozornost tako, da šokira občinstvo.

Očitki o neokusnosti za moje pojme niso na mestu. Zgodba je povedana z gledišča serijskega morilca, zato ne moremo pričakovati, da bo zadeva okusna za nas, normalne ljudi, ki premoremo empatijo. Ampak ravno zaradi tega je ta zgodba toliko bolj zanimiva (večina zgodb o serijskih morilcih je namreč povedanih z gledišča žrtve ali detektiva). In še boljša bi bila ta zgodba, če bi Trier ostal bolj objektiven in ne bi svojih frustracij tlačil v glavni lik, ampak ga oblikoval neodvistno od svojih nagnenj (npr. sovraštvo do žensk). Glavni lik namreč ne premore sovraštva do nikogar, saj nima empatije.

Ljudje so res začeli hoditi iz dvorane po prizoru usmrtitve otrok, ampak sem se vprašala, ali ti ljudje mislijo, da se otrokom takšne stvari ne dogajajo tudi v resnici? Seveda se, vsak dan v Siriji in Jemnu npr., če gledamo samo sodobne dogodke.

Konec je nadrealističen, fantazijski, filozofski, malce nepričakovan, saj ves čas misliš, da gledaš realistično dramo. Izvemo, da je junak umrl in pristal v peklu, in to Dantejevem peklu, in vodnik mu razloži, da on (Jack) niti ne gre v najgloblji krog pekla, ampak par krogov višje. To v prevodu pomeni, da on ni najhujši med vsemi zločinci in da obstajajo še hujši. Kar je zanimivo sporočilo predvsem za tiste, ki so sredi filma odkorakali iz dvorane, ker jim je bilo too much. Mislite, da je to bilo kruto? Nimate pojma, kaj je to kruto.

To ni film, ki ti vse direktno servira. Da ti misliti in daje možnost lastne interpretacije, možnost, da se strinjaš ali ne strinjaš, kar je dobro.
tktktk
# 12.11.2018 ob 09:42
To je samo vaše mnenje in ne dejstvo.
Vsaka recenzija je mnenje in ne dejstvo.
Krimsky
# 12.11.2018 ob 08:43
Če bi naslonili zgolj na dolgočasno statistiko ...
~
... svet ni bojno polje, več ljudi umre od sladkih pijač in preobilne hrane, kot od terorizma, kriminala, vojn in prometnih nesreč skupaj.

V resnici je svet polje sodelovanja, s katerim prej pridemo do želenega artikla, storitve ali usluge − kot z bojevanjem, ... vsakodnevno izkustvo nas zlahka prepriča v to.

Zakaj torej filmi, ki izkrivljajo in zastrupljajo našo sliko sveta? Reklama za kaos in kriminal? Kdor se s smolo peča, se osmoli, ... in če kriminal povsod postane 'full time job' kot v ZDA, ... ni več možna nobena socialna akcija, ker smo že polno zaposleni ...
Radoveden
# 12.11.2018 ob 12:20
"Za mnoga grozodejstva, najsi bodo grozljivi umori, umori kar tako ali npr. strelski pohodi, so krivi filmi in računalniške igrice, morda celo tudi sodobne risanke, ki so polne nasilja."

Ker brez teh, se ti ne bi zgodili? Ker brez teh, bolnemu človeku to niti na kraj pameti ne bi padlo?

Le kako zavraga so bili lahko tisočletja nazaj ljudje tako zelo kruti, z vsemi mučilnicami in javnimi mučenji, če pa niso imeli filmov, računalniških igric in risank?

Logika enih je neizmerno kratka.
godzila
# 12.11.2018 ob 10:55
Svet ni bojno polje ampak je kot bonbonjera, nikoli ne veš kakšno čokoladico boš dobil.
zamudnik
# 12.11.2018 ob 08:58
Za mnoga grozodejstva, najsi bodo grozljivi umori, umori kar tako ali npr. strelski pohodi, so krivi filmi in računalniške igrice, morda celo tudi sodobne risanke, ki so polne nasilja. To je verjetno dejstvo. Kaj s tem narediti, pa naj presodi nenazadnje tudi kritika. Za to oceno pa dobi kritičarka 5.
Gravesen
# 12.11.2018 ob 07:58
The house that Jack built, k ni to komad od Metalike?
ikn1
# 12.11.2018 ob 11:15
Razumem da v Ameriki narodu pamet zastrupljajo vsaj s privatnim denarjem. Da pa z denarjem naroda, temu istemu narodu zastrupljas glavo s politiko identitete je pa perverzija, ki je vredna samega Larsa.
kiliboy
# 12.11.2018 ob 10:30
Lars von Trier je vsekakor avtor od katerega lahko pričakuješ marsikaj. Dostikrat ti šele po nekaj dneh pade v glavo vse, kar si videl. Včasih pač nikoli. Res je, da ni zmeraj vrhunski, dejstvo pa tudi, da dolgočasen čisto nikoli.
anomis
# 12.11.2018 ob 16:12
@balena:

Dogma 95 in ne 96. Ta manifest pravil ustvarjanja filmov, ki je bil zavezan realizmu in naturalizmu, torej je šlo za nasprotno od tega, kar počne Hollywood, je izjemno pomembno pozitivno vplival na celotno skandinavsko kinematografijo, tako v pristopu do ustvarjanja filmov, še bolj pa v igri! Zanimivo je to, da je Dogma 95 najbolje učinkovala na ustvarjalce kasneje, ki se niso držali vseh pravil, ampak so pač prilagodili pristope potrebam filma. Obdržal se je pa nasploh pri skandinavcih zjemen smisel za realizem in prepričljivost ter nove pristope možnosti prikazovanja (motuvacija k izvirnosti ... če nimaš na voljo uporabe zlizanega specialnega efekta, najdež izvirnejši in učinkovitejši način prikazovanja neke groze, eksplozije itd.). S tem so skandinavci izjemno prodrli na lestvici svetovne kinematografije. Izstopali so. Zaradi Dogme, ki je vzpostavila nov učinkovit pristop, so npr. nastale tudi veleslavne odlične nadaljevanke v kriminalnem žanru, ki so jih v Hollywoodu zgolj skušali posnemat, pa ni uspelo - ker preprosto nimajo tradicije tovrstnega ustvarjanja filmov in igre. Skandinavci so si to uspešno tradicijo pač ustvarili. In dejstvo je, da so to zagnali von Trier, Vinterberg in Refn. Refn je bil pravzaprav prvi, ki je posnel film, dosledno po pravilih dogme (ne Festen). Zato je trdit, da naj bi bila Dogma 95 nekakšna brca v meglo v zgodovini skandinavske kimenatografije, popolna neumnost kot posledica nepoznavanja stvari. Če ne bi bilo dogme, Skandinavci ne bi bili danes tako mega uspešni v filmski produkciji in produkciji serij, nanizank. Praktično so edini, ki učinkovito izzivajo in smešijo Hollywood..
balena
# 12.11.2018 ob 10:32
Spomnem se, ko sem gledal njegov prvi film kateri je bil prikazovan pri nas, to je bil Lom valov. Po 15 minutnem gledanju, me je začela boleti glava (pa ne zaradi zahtevnosti zgodbe,katera je, zanimiva, toda konec mi je pokvaril še to), ampak zaradi načina snemanja, namreč, film je posnet skoraj v celoti s kamero v roki, tako da je slika zelo nemirna in meni zelo moteča. Kar je najbolj smešno, ta odločitev nima nobenega smisla, ker ne da nobenega dodatnega pomena filmu. Na to pa se je začela šele prava veselica, Trier je ustanovil eno od največjih nesmislov v zgodovini filma-Dogmo96 (pravila snemanja filma v mislim da 10 pravilih). Jasno, velika večina filmskih kritikov je padala v trans ob tem (v Sloveniji sem zasledil samo en članek v Ekranu, ki je Dogmo96 kritiziral), drugi so pa bili naravnost navdušeni nad to "revolucijonarnim" manifestom ustvarjanja filma. Zanimivo pa je, da je ta pravila kršil prav on v svojih naslednjih filmih (recimo, za snemanje Plesalke v temi, je v nekaterih kadrih uporabil okrog 100 kamer), Dogville je recimo čisto gledališče, razen da je posnet na filmski trak, je to skoraj edina podobnost z filmom, in tako naprej... skratka, meni je on eden največjih nesmiselnih in arogantnih režiserjev v zgodovini filma (zdaj se pa "filmski kritiki" zgražajo).
henodarling
# 12.11.2018 ob 09:54
Odličen prispevek, bravo!
akulinakul
# 12.11.2018 ob 12:11
Zakaj ne smem napisati, da je fim beden.
Šel sem ga gledat in moj vtis je, da je fim beden! 2/10!
galoper
# 12.11.2018 ob 09:26
Naivneži nasedejo in avtorji se na tej osnovi smatrajo za umetnike. Sledi čredni nagon.
cene vols
# 12.11.2018 ob 09:10
Plesalka v temi, eden boljših filmov sploh. Byork vrhunska.
godzila
# 12.11.2018 ob 11:07
Zame je bil najbolj brutalen larsov film Melanholija, kjer je ubil cel edini znani planet v vesolju, kjer obstaja življenje, in sicer prav zato, ker je v bistvu brez veze.
Meni se zdi tako izredno ciničen pristop do celotnega stvarstva ultimativna brutalnost, konec sveta se je bližal, pa se ni nihče sekiral, narod je bil še vedno enako zamorjen in butast, moje trpljenje med buljenjem tiste patetične melanhonije je bilo temu primerno nevzdržno.
Jacky še nisem videl, ampak če ni podoben Breiviku, je kvečjemu še en šaljivec, tak kot tisti Joker, ki je postrelil celo kinodvoranu, na premieri novega filma o Jokerju in Batmanu. Razen očitne asociacije, nisem v tistem brutalnem pokolu zasledil nobene posebne intelektualne globine.
Lars je mojster klišeja, čez kakšno desetletje bo iz njegovih karikatur različnih tipičnih stereotipov nastal cel nov svet, njegov opus je verjetno najboljši dokument stanja človeštva ob prelomu tisočletja in začetku globalnega sveta. To pomeni, da je stari svet mrtev, ubili so ga prav Larsovi stereotipi, ker je bilo tako živeti nevzdržno.
balena
# 12.11.2018 ob 10:42
In ja, s tem se pa popolnoma strinjam: Lars, je neizpodbiten dokaz, da je režiser, ki je pripravljen narediti kar koli, da bi od sveta izzval reakcijo.
Mitko
# 13.11.2018 ob 21:58
Nisem še videl slabega Larsovega filma, pravzaprav kateri le malo manj vrhunski. tega še nisem in si ga tudi bom. Na recenzije Ane pa nikoli veliko nisem dal.