Recenzije
Panos Cosmatos je Nicolasu Cageu menda najprej ponudil vlogo vodje kulta, ki pa igralcu ni bila všeč - sam je predlagal, da bi bil raje Red. Moralo je miniti še leto dni, preden je režiser privolil v to idejo in se odpovedal prvotni zamisli o veliko mlajšem protagonistu. Foto: IMDb
Režiser Panos Cosmatos je sin Georgea Pana Cosmatosa, ki je v osemdesetih slovel po testosteronskih filmih tipa Rambo II, Cobra in Leviatan. Foto: IMDb
Linus Roache odlično upodobi prototip voditelja kulta, preroka, ki pridiga predvsem podložnost, ki na gramofonu v nedogled predvaja sadove svoje falirane glasbene kariere, ki mrcvari starejše priležnice, najnovejši pa prede, da je "nekaj posebnega". Foto: IMDb
Film je na festivalu v Cannesu menda požel petminutne stoječe ovacije. Foto: IMDb
Zgodbo prežemajo sanjska logika in nadrealistični elementi, ki jih poudarja igra svetlobe in triki direktorja fotografije Benjamina Loeba. Foto: IMDb

Liffe: Mandy

Krvava, psihedelična ekstaza maščevanja
15. november 2018 ob 18:11
Ljubljana - MMC RTV SLO

Morda je bilo treba počakati na manj uveljavljenega, s predsodki neobremenjenega režiserja, da si je spet enkrat upal z vso resnostjo staviti na Nicolasa Cagea, nesporno legendo, ki že več let svojo karizmo zapravlja za generične, komercialne izdelke, ki včasih do naših kinematografov niti ne pridejo.

Kdor nikoli ni izgubil vere vanj, bo v Mandy videl vrnitev v zlate čase testosteronskih eskapističnih akcionerjev tipa Brez obraza (1997) in Con Air (1997), pa tudi dediščino Cageevih zgodnejših, manj konvencionalnih podvigov (Divji v srcu, 1990).

Zaplet drugega celovečerca italijansko-kanadskega režiserja Panosa Cosmatosa je linearen, ogrodje pripovedi preprosto. Dogajanje nas prestavi v leto 1983 (najbrž samo zato, ker je estetika osemdesetih trenutno tako zelo v trendu), kjer ob vznožju gorovja ob puščavi Mojave Red (Nicolas Cage) in Mandy (Andrea Riseborough) živita v tihi gozdni idili. Njuna od civilizacije odrezana ljubezen ima pridih mističnosti; včasih ju motijo le čudne sanje, prvi znanilci nečesa temačnega na obzorju. Mandy po naključju pritegne pozornost Jeremiaha (Linus Roache), vodje nasilnega verskega kulta, ki se odloči, da jo mora vključiti v svoj harem. Ponjo pošlje več svojih fanatičnih podrepnikov in peščico temačnih motoristov, ki so videti kot najbolj hardcore metalska ekipa vseh časov (nikoli ni jasno, ali so samo poblazneli od LSD-ja, ki ga varijo, ali pa so dejansko demonske pojave). Mandy ugrabijo, Reda prevežejo z bodečo žico in ga prepustijo smrti. Ko se okrvavljeni, napol nezavestni možak izvleče iz vezi, smo šele nekje na sredini filma. Do tega trenutka je bil Cage v ozadju, karakteriziran samo kot "Mandyjin mož"; od te točke pa do konca sledi samo še krvavo maščevanje z Redom v prvem planu.

Drvar Red je, in za to res ni boljšega izraza, cageevski lik non plus ultra. V svojem prvem daljšem prizoru razcapan in okrvavljen stoji v majhni kopalnici, žganje si izmenično zliva v usta in po globoki rani pod rebri, ob tem pa s spačenim obrazom iz sebe spušča nekakšno prvinsko tuljenje in renčanje. Prav zaradi te baročne ekscesnosti, zaradi teatralne predanosti skrajnim likom in vlogam, ima Nicolas Cage – kljub nizu podpovprečnih filmov – še vedno status kultnega igralca. Sean Penn je nekoč prezirljivo komentiral, da Cage "ni igralec, ampak performer" – kar je v resnici izvrstna opazka, le da je jaz ne bi uporabila kot žaljivko. V Mandy cageevska značilna maničnost ni karikatura in ni nastopaštvo – skupaj s stilizirano estetiko filma se dviguje na raven popolnoma samosvoje umetnine. Kdo drug bi lahko prižgal cigareto na tleči lobanji trupla, ki ga je pravkar obglavil, in to ne bi izpadlo kot nenamerna komedija?

Kljub precej konvencionalnemu zapletu epopeje maščevanja je Cosmatosova iztirjena pravljica, ki se kopa v zasičenih odtenkih rdeče in vijoličaste, absolutno izvirna stvaritev. Čeprav je nasilja na pretek in je tudi zelo nazorno (kdaj ste nazadnje videli dvoboj z motornimi žagami?), gre v prvi vrsti za razpoloženjsko grozo, postopoma nalegajoče nelagodje, ki bo dobro znano fanom Davida Lyncha. (Mandy je tudi ena zadnjih priložnostih, da slišite delo velikega islandskega mojstra filmske glasbe Jóhanna Jóhannssona, čigar prezgodnja smrt je bila velika izguba za filmski svet).

Zgodbo prežemajo sanjska logika in nadrealistični elementi, ki jih poudarja igra svetlobe in triki direktorja fotografije Benjamina Loeba. Andrea Riseborough, ki na trenutke spominja na mlado Sissy Spacek, je protejska filmska prezenca, včasih eterična in krhka, drugič neustrašna in jedka. Nič čudnega, da Jeremiah ne more preboleti njenega zaničljivega posmeha. Linus Roache odlično upodobi prototip voditelja kulta, preroka, ki pridiga predvsem podložnost, ki na gramofonu v nedogled predvaja sadove svoje falirane glasbene kariere, ki mrcvari starejše priležnice, najnovejši pa prede, da je "nekaj posebnega". Človeška žrtvovanja in demonski motoristi so seveda fantazijski elementi, a na Jeremiahu je tudi nekaj zelo realističnega, zelo prepoznavnega.

Mandy definitivno ni film za široke množice: njegova estetika se vam bo zdela bodisi zanimiva bodisi fetišistična in odbijajoča. Po vizualni plati si kot referenco predstavljajte serijo Stranger Things, križano s psihedelično nočno moro in filmi Nicolasa Windiga Refna. Nenaklonjeni gledalci bodo morda ocenili, da Refna in Cosmatosa povezuje tudi prevlada forme nad skoraj neobstoječo vsebino.

Nekateri odlomki niso povsem logični, ritem dogajanja pa je neenakomeren in neharmoničen. Protagonist, ki prevzame vlogo skoraj mitološkega junaka, se mora spopasti z absolutnim zlom; vzporednice bi se dalo vleči tako z Zlobnimi mrtvimi Sama Raimija kot s sago Hellraiser. Vseeno pa je Panos Cosmatos eno izmed imen, ki v zadnjih letih s svojimi svežimi pristopi oživljajo žanr fantastičnega, ne pa samo stopajo po sledi velikih predhodnikov.

Ocena: 4+; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Nimrod no.1
# 15.11.2018 ob 20:52
Hmmm Ani Jurc je bil všeč in to naj bi pomenilo kaj?

Film sem šel tudi sam pogledat navdušen nad marsikatero pozitivno kritiko in med gledanjem sem dobil vtis, da gledam še eno mojstrovino tipa Quentin Tarantino, ampak na koncu se je izkazalo, da je film na pol dokončan polizdelek, ki je kot vsak Cage-ov film namenjen potrošnji, ne pa razumevanju globine človeške duše in obenem dokazovanju, da je ne bomo nikoli razumeli ali vsaj ukrotili.

Ta film je razočaranje na tolikih nivojih, tudi zato ker se uspešno predstavi, kot nekaj drugačnega, v resnici je pa samo še en proizvod Holivudske hiper proizvodnje. Vsi znaki so tam:
-jasno zarisani liki pozitivcev in negativcev
-pravičniška jeza, posledično tudi pravičniško maščevanje
-junak, ki mora zmagati
-junak, ki v nasprotju z vsemi realnimi pričakovanji tudi zmaga-nobeno presenečenje
...

Hmmm.. Kdo je Ana Jurc?
Deprofundis
# 15.11.2018 ob 19:14
Štirje razlogi za ogled tega filma:
1. Nicholas Cage
2. Ani Jurc je film všeč
3. Nicholas Cage
4. Boj z motorkami
Ganim3d
# 15.11.2018 ob 23:01
Kriza. Če bi prebral samo članek od Ane Jurc, bi pogledal film. Zdaj pa komentarje berem, pa me niti ne mika več:/
simon-rupsi
# 18.11.2018 ob 13:55

Don Vito
Ana Jurc je bejba, ki ve več o filmih kot boš ti v petih reinkarnacijah!


Ano Jurc nazaj vlečejo in to s tonskimi utežmi in ketnami kot v Hellrazierju njene lastne miselne blokade in prepričanja.

Za njo trdit, da je dobra pri ocenjevanju filmu je tako kot bi za sebe trdil, da sem dober v kvačkanju.
ishgilliath
# 16.11.2018 ob 09:00
nimrod no. 1
Hahaha človek, si ti šel res gledat Mandy in pričakoval "razumevanje globine človeške duše"? Lol. Mandy je kvečejmu vpogled v globine psihedeličnega tripa, kar ga seveda dela neskončno bolj empatičnega, kot pa analitičnega. Pač, film za tiste razsvetljene, ki jim je jasno, da je šele človeška duša na 1mg+ LSD-ja sploh vredna razumevanja...
Skippy
# 16.11.2018 ob 05:37
@nimrod.1
In cloveka, ki se norcuje iz drugega cloveka, bi naj zanimala globina cloveske duse? Hahaha
Mazni
# 15.11.2018 ob 23:05
Če bi Ana Jurc malo poguglala, bi ugotovila da je Panos v resnici rojen v Italiji očetu Grku in materi Švedinji, čez nekaj časa pa so se preselili v Kanado.
Nikec3
# 15.11.2018 ob 20:39
Meni ni bil všeč. Čudna zadeva, v kateri je težko uživat.
valco
# 15.11.2018 ob 19:46
2. Ani Jurc je film všeč

mogoče ji je všeč, ker ji je Cage všeč. Vidiš kako ga brani pred Sean Pennom...
SpicyWeiner
# 15.11.2018 ob 19:41
Pozabil si še na 5. Nicolas Cage
ZRC
# 16.11.2018 ob 06:28
" ...nesporno legendo, ki že več let svojo karizmo zapravlja za generične, komercialne izdelke, ..."

Žal je temu tako, ker je Cage še vedno v dolgovih zaradi nespametnih naložb in nepremičninskih nakupov. Meni je bil vedno precej kul, še posebej kakšnih 15 let nazaj. Adaptation, Weather man in meni še posebej všečen Matchstick Men.
alessandro10
# 15.11.2018 ob 22:40
Ta film je tako beden, da mi je bilo žal, da sem ga sploh gledal. Kar nekaj. Najprej negativci tako temačno predstavljeni, potem pa jih Cage premlati skorajda z lahkoto, enega za drugim, kot v kakšni videoigri (po stopnjah/levelih). Kje se je naučiu kung-fuja in vseh drugih spretnosti? Ker na začetku filma ni bilo ne duha ne sluha o njih. Da ne omenjam nekih komičnih trenutkov vmes, ki so delovali prav čudno in privlečeni od nikoder.
filmoljub
# 15.11.2018 ob 19:53
Meni je bil presnetljivo všeč, čeprav mi Nicolas Cage s svojim overactingom načeloma ni. :)

Mandy (2018)
kingeston
# 28.11.2018 ob 10:12
Ana Jurc je bejba, ki ve več o filmih kot boš ti v petih reinkarnacijah!

in svoje znanje nam razlaga na državno sponzoriranem portalu mmc...

večna ji slava!
Don Vito
# 16.11.2018 ob 18:08
Nimrod1... Ana Jurc je bejba, ki ve več o filmih kot boš ti v petih reinkarnacijah!
Don Vito
# 15.11.2018 ob 19:44
Groteskno grozen, temačen ,po exorcistu iz leta 1973 eden srhlivejših filmov. Ni za vsakogar ,ogled filma lahko povzroči resne traume!