Rutina delavskega življenja, ki jo umetnost tako rada zasmehuje kot simbol topoumnega životarjenja množic, je v Patersonu zgolj nevtralno dejstvo, ki posamezniku ne preprečuje (niti na zagotavlja) sreče in izpolnjenosti. Foto: Liffe
Rutina delavskega življenja, ki jo umetnost tako rada zasmehuje kot simbol topoumnega životarjenja množic, je v Patersonu zgolj nevtralno dejstvo, ki posamezniku ne preprečuje (niti na zagotavlja) sreče in izpolnjenosti. Foto: Liffe
Paterson
Adam Driver je menda za potrebe tega filma obiskoval avtošolo za voznike avtobusov. Foto: Liffe
Paterson
Paterson je hvalnica ustvarjajnju v vseh pojavnih oblikah: tudi tega, da je Laura obsedena z ustvarjanjem črno-belih vzorcev. Foto: IMDb
Paterson
Za edini večji "dogodek" v zgodbi poskrbi Marvin. Foto: Liffe

V nečem pa je Paterson vseeno drugačen od levjega deleža opusa velikega cineasta: če večina Jarmuschevih filmov do gledalca vzdržuje vsaj kanec hladne distance, pa je njegov novi celovečerec popolnoma prizemljen in usidran v znani malomeščanski milje; pri vsem skupaj je najbolj briljantno to, da se enako ukvarja z vprašanjem umetniškosti in izjemnih posameznikov, le da na popolnoma drugačen način.

Naslov filma se nanaša tako na mestece v New Yerseyu kot na protagonista (Adam Driver), voznika mestnega avtobusa, ki je s svojim krajem tako zlit, da še znanci ne vedo, ali je "Paterson" samo vzdevek ali njegovo pravo ime. Zgodba je strukturirana okrog tedna dni v Patersonovem življenju; vsak delovni dan sledi istemu mirnemu, repetitivnemu ritmu, kot mantra, ki gledalca počasi posrka vase. Zbujanje ob šestih, crkljanje z ženo Lauro (Golshifteh Farahani), jutranji kosmiči, pot v službo - vsak dan pod istim podhodom, mimo istih tovarn in opečnatih skladišč, vsak dan z isto posodo za kosilo v roki vse do avtobusne garaže. Po končani šoferski izmeni gre po isti poti domov, zvečer pa še na sprehod z Marvinom, hropečim angleškim buldogom, ki zabodeno strmi vanj s fotelja. V lokalnem pubu spije eno pivo in poklepeta s stalnim naborom strank in znancev.

Laura medtem obsesivno slika črno-bele geometrijske vzorce po vsaki zavesi in preprogi v stanovanju, obenem pa sanja, da se bo naučila igrati na kitaro in postala "prva perzijska Dolly Parton" ter zavzela Nashville. Lik Laure bi kaj lahko bil nadležno spakljiv (danes peče kolačke in analizira svoje sanje, jutri igra na kitaro in tretji dan sledi spet kakemu novemu poslanstvu), a film oba protagonista obravnava s tolikšno milino, da nad njo ne moreš preveč zavijati z očmi.

Med vsakim sprehodom in v ukradenih trenutkih pred začetkom dela Paterson piše. Kar se sprva zdijo samo mimobežne opazke, so v resnici ganljive pesnitve v prostem verzu, ki jih plete iz banalnih detajlov svojega vsakdana. Nastajajoči verzi se izpisujejo in brišejo na ekranu, kot da ne bi mogli obstajati brez ulic, ljudi in pokrajine Patersona, ki jih vidimo v ozadju (morda pa je ta simbioza celo vzajemna: v tem kraju je, kot izvemo, živela in ustvarjala cela vrsta velikih mož, tudi modernist William Carlos Williams, vzornik našega protagonista). Pesmi, ki jih za sabo prenaša v majhnem zvežčiču, ljubosumno varuje pred svetom, čeprav so večinoma posvečene Lauri ("Če so zate, so torej najbrž ljubezenska poezija," ugotovi sam.) Žena ga spodbuja, naj jih skuša objaviti, a Paterson ne čuti potrebe, da bi se identificiral kot "umetnik" — lepota poezije je zanj v aktu njenega nastajanja.

Skozi Jarmuschevo optiko postane majhno, neizstopajoče življenje samo po sebi najbolj umetniška in velikopotezna gesta, kar jih je. Rutina delavskega življenja, ki jo umetnost tako rada zasmehuje kot simbol topoumnega životarjenja množic, je v Patersonu zgolj nevtralno dejstvo, ki posamezniku ne preprečuje (niti na zagotavlja) sreče in izpolnjenosti.

Zdi se, da Jarmusch v Patersonu raziskuje isto temo kot v svojem prejšnjem filmu, komorni vampirski drami Večna ljubimca (2013) — svoj odpor do modernega življenja in vsega, kar k njemu spada. Če sta Tilda Swinton in Tom Hiddelston v svoji vampirski inkarnaciji utelešala romantičen relikt nekega minulega časa velikih mislecev in idej, Paterson ne trpi za tovrstno nostalgijo: ne počuti se tujega v svojem času, le "novotarij", kakršne so mobilni telefoni, preprosto noče posvojiti.

Iz napisanega je najbrž razumljivo, da pretirane peripetije ali kakega velikega preobrata v zgodbi ne gre pričakovati; to ni tiste vrste film, v katerem bi protagonist pod površjem skrival vrelec frustracij, ki samo čakajo na priložnost za nasilno katarzo. Adam Driver, ki kljub svojemu nekonvencionalnemu videzu premore neverjetno količino karizme, mora v Patersonu igrati proti svojemu "tipu": če je praviloma izredno gostobeseden, kinetičen nastopač, mora pod Jarmuschevo taktirko zlesti vase, naseliti majhno življenje delavske mravlje.

Jarmusch v Patersonu zadene ravno pravi ton vitalizma, ki še ne zapade v topoumno vsesplošno radost, in obenem pokaže, da tudi najbolj rutinirani dnevi to v resnici niso: že tako majhen odstop od "normalnosti", kot je srečanje z dvojčkoma, jih spreminja v intimne umetniške performanse.

Ocena: -5; piše Ana Jurc