Liffe
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.6 od 17 glasov Ocenite to novico!
Isabelle Huppert kot Michèle v filmu Ona
V prvem prizoru filma je Michèle posiljena v lastni hiši. Ko posiljevalec zbeži, ona pometa črepinje porcelanaste posode, vrže oblačila v smeti, se okopa in si naroči kitajsko hrano. Foto: Liffe
Ona
Michèle ni posebej všečna oseba. Hladnokrvno se ljubi s fantom najboljše prijateljice in zapelje moškega pred očmi njegove žene med božično večerjo. Foto: Liffe
Ona
Igralka je v vsakem prizoru, skoraj v vsakem kadru filma kot center, ki mu da smisel in ton. Njeni odzivi in izrazi na njenem obrazu določijo vzdušje prizora, pogosto ga naredijo nejasnega, dvoumnega. Foto: Liffe
Ona
Tisto, kar daje Isabell Huppert močno filmsko karizmo, je občutek, da te ženske nič ne more zares pretresti. Ima tisto veličastnost, ki jo z leti dobijo velike igralke. Če je film šokanten, je to zaradi skoraj nonšalantne obravnave posilstva in zaradi junakinje, ki je posilstvo posebej ne pretrese. Foto: Liffe
Elle Fanning v Neonskem demonu
Sama Jesse nam pove, da bi ženske ubijale, da bi bile, kot je ona: "Hodijo k plastičnim kirurgom in dobivajo injekcije. Umirajo od izstradanosti, samo zaradi tega, da bi postale drugorazredne različice mene." Mlada Jesse, ki nima staršev – kot da je v Los Angeles prišla od nikoder – se ne zaveda, do katere mere ima prav. Foto: Liffe
Neonski demon
Winding Refn nam prikazuje prazen svet, v katerem sta najmočnejša občutka narcizem in zavist. Ampak ta praznina prevzame celoten film, in je celoten učinek na koncu moreč. Nad vsem pa se čuti njegova potreba, da nas potopi v grdoti; da nam pokaže fizično in psihološko gnitje pod fasado lepote. Foto: Liffe
Neonski demon
Ampak prizori, kot je tisti, v katerem ženska izbruha človeško oko, ki ga je pojedla, namesto da bi stopnjevali zgodbo, jo zasenčijo. Prej se bomo spomnili, kako mlada lezbijka strastno ljubi žensko truplo, kot pa, kaj nam to pove o človeški osamljenosti, odtujenosti ali izprijenosti. Foto: Liffe

Dodaj v

Usodne ženske - O filmih Ona in Neonski demon

Kolumna Andreja Gustinčiča
13. november 2016 ob 17:21
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ona Paul Verhoevena je film o posilstvu in kompliciranem, skoraj baročnem maščevanju ženske, ki je vse prej kot le žrtev.

Isabelle Huppert igra Michèle, uspešno lastnico uspešne firme, ki izdeluje nasilne videoigrice, sicer ne dovolj nasilne za njen okus. Gleda, kako v igri pošast ubija dekle, in zaposlenim pove, da "so orgazmični krči preblagi," in zahteva "gosto toplo kri, če je to mogoče." V prvem prizoru filma je Michèle posiljena v lastni hiši. Ko zakrinkani posiljevalec zbeži, ona pometa porcelanske posode, ki so med posilstvom razbite, vrže oblačila v smeti in se okopa v kadi ter naroči kitajsko hrano. Nekaj krvi je v vodi, kar spominja na njeno samopohabljanje v filmu Michaela Hanekeja Učiteljica klavirja (La pianiste, 2001). Pravzaprav je Michèle kot povzetek kompliciranih izprijenih žensk, ki jih je igralka upodobila v filmih Hanekeja in Clauda Chabrola, le da Ona (Elle, 2016) ne zareže tako globoko v izprijenost kot Haneke ali v rituale meščanske družbe kot Chabrol.

Verhoeven in njegova zvezdnica nista posnela tipičnega filma o posilstvu in maščevanju. Tu ni travme žrtve, ali sociološkega, ali psihološkega vpogleda v društvene posledice posilstva. Michèle ni posebej všečna oseba. Hladnokrvno se ljubi s fantom najboljše prijateljice in zapelje nekega moškega pred očmi njegove žene med božično večerjo. Nosi pa tudi veliko "osebne prtljage": njen oče, ki umira v zaporu, je ubil sedemindvajset ljudi v izbruhu verskega nasilja, ko je bila stara deset let, njen zelo neumen sin pa živi s punco, za katero Michèle ne brez razloga trdi, da je psihopatka. Sin vztraja, da je očitno temnopolti otrok, ki ga je punca rodila, njegov sin. Ko pa njena mati doživi možgansko kap, Michèle to občuti kot še en materin poskus, da ji zagreni življenje. "Ta anevrizma je še en udarec pod pasom," trdi.

Ona je tip filma, ki se je nekoč v Hollywoodu imenoval "star vehicle", kar dobesedno pomeni vozilo za zvezdnika. Sam režiser Paul Verhoeven je za svojo igralko povedal, da je "sledil njenemu nagonu in ji pustil, da počne, kar želi". Scenarij Philippa Dijiana in Davida Birka po Dijianovem romanu da igralki niz možnost, da odigra strah, ljubosumje, krutost in komedijo.

Igralka je v vsakem prizoru, skoraj v vsakem kadru filma kot center, ki mu da smisel in ton. Njene reakcije in izrazi na njenem obrazu določijo vzdušje prizora in ga pogosto naredijo nejasnega, dvoumnega. Igralka ima nasmeh, ki je le za hip topel in neupogljiv, preden se razcefra v nekaj, kar je morda negotovost ali pa kaj drugega, česar se ne da določiti. Ko najboljši prijateljici pove nekaj, kar prijateljico popolnoma čustveno sesuje, odločno pogleda stran od bolečine, ki jo je povzročila. Obraz se ji zmrači, ko gleda nekega moškega in se sprašuje, ali je on posiljevalec za krinko.

Tisto, kar daje Isabell Huppert njeno močno filmsko karizmo, je občutek, da te ženske nič ne more zares pretresti. Ima tisto veličastnost, ki jo z leti dobijo velike igralke. Če je film šokanten, je to zaradi režiserjevega skoraj nonšalantnega pristopu k posilstvu in zaradi junakinje, ki je posilstvo posebej ne pretrese. Njena nedoločljivost in hladnokrvnost sta tisto, kar da filmu njegovo fascinacijo, kajti brez nje bi cela zadeva delovala preveč za lase privlečeno. Saj, tako in tako to je, ampak s to žensko v središču verjamemo, da je vse mogoče.

V filmu Neonski demon (The Neon Demon, 2016) nadarjen, ampak zelo nestalen režiser Nicolas Winding Refn stori vse, da bi nas pretresel z grdoto sveta. Bombardira nas z zavistjo, sovražnostjo, hinavščino, umorom, samomorom, posilstvom, nekrofilijo in ljudožerstvom. Winding Refn je naklonjen narativnim in estetskim ekscesom, ki preplavljajo njegove filme. Tako se je zgodilo v trilogiji Diler (1996, 2004, 2005) po dobrem prvem filmu in v neznosno pretencioznem Samo bog odpušča (Only God Forgives, 2013). Med vsemi režiserjevimi napadi na gledalca se izgubi smisel filma.

Gre za šestnajstletno manekenko Jesse, igra je osemnajstletna Elle Fanning, ki, vsaj tako nam govorijo preostali liki, je nedotakljivo, popolno lepa. Sama Jesse nam pove, da bi ženske ubijale, da bi bile, kot je ona: "Hodijo k plastičnim kirurgom in dobivajo injekcije. Umirajo od izstradanosti, samo zaradi tega, da bi postale drugorazredne različice mene." Mlada Jesse, ki nima staršev – kot da je v Los Angeles prišla od nikoder –, se ne zaveda, do katere mere ima prav.

Jesse živi v mračnem motelu, katerega lastnik Hank (Keeanu Reeves) je baraba in posiljevalec. Odrine "dobrega fanta", ki je v njo zaljubljen. Druži se z manekenkami, katerih prvinski nagon je zavist, in s fotografi, za katere so ženske le predmeti. Kot nam pove že naslov, je film poln neonskih luči. Tu so še namenoma puhli dialogi puhlih ljudi, ki občasno ponudijo kakšen zajedljiv stavek, kot ko na primer neka manekenka da opazko o staranju: "Zakaj bi se zadovoljili s kislim mlekom, ko lahko imajo sveže meso."

Winding Refn je cinefilski režiser; čutijo se očitne sledi Stanleyja Kubricka in Davida Lyncha. Film ima celo neposredno verbalno aluzijo na Kubrickovo Sijanje (The Shining, 1980), ampak za vsem bliščem in grotesknostjo se ne da izogniti občutku strašne praznine. Saj, za to tudi gre: Winding Refn nam prikazuje prazen svet, v katerem sta najmočnejša občutka narcisizem in zavist. Ampak ta praznina prevzame celoten film, in je celoten učinek na koncu moreč. Nad vsem pa se čuti njegova potreba, da nas potopi v grdoti: da nam pokaže fizično in psihološko gnitje pod fasado lepote. Ljudožerstvo v filmu je očitna narativna metafora za industrijo ali celotno družbo, v kateri velja zakon džungle, in ljudje dobesedno žrejo drug drugega.

A zdi se mi, da gre Winding Refn s svojo eksplicitno grotesknostjo predaleč. Ne, ker to ne bi bilo dopustljivo. Ampak prizori, kakršen je tisti, v katerem ženska izbruha oko človeka, ki ga je pojedla, zgodbo – namesto da bi jo stopnjevali – zasenčijo. Prej se bomo spomnili, kako mlada lezbijka strastno ljubi žensko truplo, kot pa, kaj nam to pove o človeški osamljenosti, ali odtujenosti, ali izprijenosti. Film lahko povzroči gnus, ali pa smeh, ali pa ravnodušnost, ker je težko vzpostaviti čustven stik s filmom ali liki.

Če je Winding Refnov namen bil posneti neprijeten film (a to mu je zagotovo bil namen), potem je pri tem uspel. Film pusti slab okus za sabo, kot pepel na jeziku. Kar pa samo po sebi ni neka velika vrednota.

Ima pa en zares pretresljiv prizor. Vemo, da je v sosedni sobi v motelu,v katerem Jesse živi, trinajstletno dekle. Nikoli je ne vidimo, ampak jo lastnik Hank opiše kot "čisto Lolito", ki je zbežala od svojih staršev v Los Angeles. Neke noči jo Hank posili. Posilstva ne vidimo, ampak skupaj z Jesse poslušamo obupane krike žrtve. Namesto da bi klicala policijo, Jesse zbeži k prijateljici. Ti neupoštevani kriki za pomoč anonimne žrtve, otroka, ki ga je pogoltnila noč, so strašnejši in bolj ganljivi, kot vse neprijetnosti, ki jih nam Winding Refn eksplicitno pokaže.

Andrej Gustinčič
Prijavi napako
Komentarji
koprcan
# 13.11.2016 ob 20:29
Pametno bi bilo narediti raziskavo o hormonskih motilcih, ki so prisotni očitno v vsem kar naj obkroža in kar vnašamo v sebe, ker je vedno več žensk podobnih moškim z moškimi lastnostmi. Tudi obratno vedno več moških poženščenih. Malo v razmislek. Seveda bom zdaj izpadel kot šovinist...ampak morda bi bilo potrebno malo razmišljat o tem. Tudi o tem, da je feminizem oziroma poveličevanje ženskega spola nekaj pozitivnega, tisti ki pa poveličuje moški spol pa je navaden gnoj. Tako družba dojema. Je to v redu?
KovacevaKobila
# 14.11.2016 ob 01:39
Tudi o tem, da je feminizem oziroma poveličevanje ženskega spola nekaj pozitivnega, tisti ki pa poveličuje moški spol pa je navaden gnoj. Tako družba dojema. Je to v redu?

Hecno. Moti vas družbeno 'poveličevanje' ženskega spola, hkrati pa ženske še zmeraj dobivajo precej nižjo plačo kot moški za isto delo.
Lunos
# 13.11.2016 ob 19:45
Kaj, če bi se RTVjevci raje ukvarjali s čim pomembnejšim?
Twitter