Prvi dan dopusta poteka dokaj umirjeno, saj spremljamo simpatično družinsko fotografiranje na snegu. Drugi dan pa se zgodi nepričakovano: zasuje jih plaz. V tem momentu se začne zaplet zgodbe, ki jo je režiser napisal sam. Priča smo razkolu med možem in ženo, ki dogodek dojemata vsak na svoj način. Pride do očitnega nasprotovanja njunih mnenj. Pride do trenja. Potem je na vrsti tretji dan. In četrti. In zadnji.

Celovečerec Višja sila se neposredno ne ukvarja z naravno katastrofo drugega dne, saj gre v tem primeru le za lažni preplah. Ukvarja z odzivanjem zakoncev v nepredvidljivem trenutku. Kako ukrepamo v krizni situaciji, ki se zgodi v le nekaj sekundah? Kakšni so naši nagoni? Bi jih znali predhodno napovedati? Verjetno ne. Nihče izmed nas ne ve, kako se bo v dani (še nedoživeti) situaciji odzval. In v filmu se zgodi, da moški poskrbi zase in se ne ozira na ženo in svoja dva otroka. Ko žena izpostavi ta problem, se ga mož ne zaveda. Zatrjuje, da tega nikoli ne bi storil, hkrati pa ne razume, da nagoni ne delujejo v skladu z racionalnim razmišljanjem, saj za razmišljanje v takšni situaciji časa sploh ni. Človek se odzove, kot mu velevajo njegovi nagoni. To skuša utemeljiti tudi prijatelj moža, ki v filmu prispeva predvsem s svojim (verjetno nenamerno) smešnim govorom, a prav on je tisti, ki obarva film v duhovito atmosfero. Je obvezen dejavnik v pravzaprav težkem kontekstu, saj zadevo razbremeni in gledalca nasmeji. Drama zato kljub trku zakoncev ni težka za ogled, temveč je prej prijetna in zabavna.

Poleg problematike človeškega nagona pa je zanimivo tudi to, da se človek po lažnem preplahu zelo hitro asimilira nazaj v poprejšnje stanje, kakor da se ni nič zgodilo. Družinica in vsi prisotni v restavraciji se po belem preplahu vrnejo za svoje mize in nadaljujejo obrok. Zdi se, da ima Östlund zelo dobro oko za prikaz človeške narave. Prikazana dejanja namreč veljajo za večino ljudi, če ne kar vse. V določenih situacijah se vsi odzivamo enako ali podobno, in če žena ne bi izpostavila glavnega problema, bi se življenje odvijalo naprej po ustaljenem vzorcu. Ne bi se spraševali o občutkih drugih. Usedli bi se za mizo, prijeli za pribor in jedli naprej.

Dobršen del celovečerca pokrivata torej zakonca, ki pa nista edina nastopajoča. V filmu sta prisotna tudi otroka, ki se neverjetno zavedata težav svojih staršev. Slutita, da se je nekaj med njima močno spremenilo. Čutita njuno bolečino. To nam je še najbolj prikazano proti koncu filma, ko se jima ulijejo solze zaradi očeta, ki začne ob spoznanju, da je res ravnal napak, bolehno stokati. Otroka kljub nerazumevanju očetovega zunajnormalnega ihtenja skočita v njegov objem in začneta jokati. In potem to počno vsi štirje. Vzajemno. Pred nami se odvije izjemno čustven prikaz človeških bitij, ki se zlijejo v eno.

Ocena: 4; piše Vesna Videnovič