Avatarja si je mogoče ogledati v 2D- in 3D-tehniki. Barve v 3D-tehniki so nekoliko (pre)temne, oko pa potrebuje nekaj časa, da se navadi podnapisov, ki ne ležijo vedno klasično na dnu platna. Foto: Kolosej
Avatarja si je mogoče ogledati v 2D- in 3D-tehniki. Barve v 3D-tehniki so nekoliko (pre)temne, oko pa potrebuje nekaj časa, da se navadi podnapisov, ki ne ležijo vedno klasično na dnu platna. Foto: Kolosej
Avatar
James Cameron ponovi zaplet s Titanika in v ljubezensko zgodbo združi na videz nezdružljiva lika. Foto: Kolosej
Avatar
Zračni napad na Pandoro spominja na Apokalipso zdaj in napad ob Valkiri. Ni slučaj, da se bomba v Avatarju imenuje po tem božanstvu. Foto: Kolosej
Avatar
Znanstveniki iščejo mineral unobtainium, kar je šaljiv naziv za neznane snovi, prihaja iz angleške besede unobtainable (nedosegljiv). Foto: Kolosej
Avatar
Krmarjenje avatarja prek posebne komore tokrat ne gre povezovati s kritiko pretiranega ukvarjanja v virtualnem svetu. To bi lahko rekli bolj za Nadomestke, ki so v naših dvoranah gostovali pred nekaj tedni. Foto: Kolosej

James Cameron je vsekakor perferkcionist. V svoji dolgi karieri je ustvaril le nekaj filmov, ki jih je brusil tako dolgo, da je lesk prišel do izraza. Pri tem je seveda potrebno glasno poudariti, da je na njegove diamante vredno gledati iz tehnološke prizme in nikakor ne, denimo, dialoške ali vsebinske.

Terminator 2 + Titanik = kralj učinkov
Zakaj pa bi? S Terminatorjem je ustvaril enega najbolj karizmatičnih znanstvenofantastičnih likov, z njegovim nadaljevanjem Terminator 2: Sodni dan pa je zakuhal eno izmed večjih revolucij na področju posebnih učinkov. Leta 1997 se je s Titanikom oklical za kralja sveta, kar je bilo, po 11 oskarjih in ogromnem finančnem izkupičku sodeč, zelo upravičeno. Kam naprej? Vsak hiter korak v katero koli smer bi najbrž pomenil strm padec in Cameron je dolgo časa razvijal novo idejo, s katero bi naredil korak naprej.

Dolgo čakanje prineslo Avatarja
Dvanajstletno čakanje, v katerem je Cameron razvil svojo življenjsko idejo in pri tem dejavno sodeloval pri novi tehnološki revoluciji, je prineslo Avatarja - nov futuristnični svet, prežet s številnimi idejami in odličnimi posebnimi 3D-učinki, ki je nemudoma pustil pečat v filmski industriji.

V iskanju minerala in samega sebe
Dogajanje je postavljeno v leto 2154, na naravni satelit Pandora, ki kroži okrog zvezde Alfa Kentavra (ki je od našega Osončja oddaljena dobra štiri svetlobna leta). Pandoro naseljujejo Na'viji, za Zemljane pa je zanimiva zaradi minerala unobtainium, katerega kilogram je ocenjen na 20 milijonov dolarjev, na Pandori pa naj bi ga bilo ogromno. Zemljani bi radi do dragocenega minerala prišli prek avatarjev (hibridov, ki so na las podobni domačinom, ljudje pa jih lahko "krmarijo" preko posebne komore). V primeru vohunskega neuspeha pa še vedno ostaja možnost vojaškega posredovanja, ki mu je zelo naklonjen polkovnik Miles Quaritch (Stephan Lang). Vlogo vohuna prevzame invalid Jake Sully (Sam Worthington), ki se mu ob morebitnem uspehu obetajo nove noge, a kaj ko mu je življenje na Pandori (v koži Na'vija) vse bolj všeč. Za to je kriva tudi njegova inštruktorica Neytiri (Zoë Saldana), med katerima se začno kresati iskre.

Simbol za zatrte skupine in neupravičene vojne
Film nehote spomni na Pleše z volkovi, kjer se Kevin Costner zbliža z Indijanci in postopoma (pre)stopi na njihovo stran. Asociacija izvira tudi iz vizualne podobnosti med Na'viji in Indijanci, a Na'viji so pravzaprav (lahko) simbol vsake zatrte skupine in/ali neupravičene vojne, ki so zaznamovale naš planet. Pomislite le na Irak, Afganistan, Vietnam ...

Podnebne spremembne
V podtonu pa lahko razmišljamo tudi o ekološki razsežnosti sporočila filma. Na'viji so tesno povezani s svojo naravo, s katero živijo v sožitju. Povezava med človeškim uničevanjem narave v letu 2009 in 2154 na Pandori (v Avatarju je takrat "Zemlja simbolično že uničena") je seveda jasna, s čimer seveda trka na vest današnjega gledalca. In na Avatarja pravzaprav lahko gledamo kot na neko vrsto koebenhavnske konference, ki se je pred dnevi bojevala s podnebnimi spremembami. V Avatarju se na koncu združi ves planet v boju za rešitev, tudi v danski prestolnici so se na koncu načeloma združili vsi "največji igralci" na tem planetu, a za zdaj še ne moremo trditi, da je šlo za pravo (iskreno?) združitev in željo po rešitvi planeta.

Nova, a malo verjetna pot
In navsezadnje Avatar seveda pomeni tudi neke vrste rešitev za film, ki se zadnja leta bolj ali manj (ne)uspešno bojuje s pirati, ki filmski industriji jemlje vse večji delež dobička. 3D-tehnika pomeni eno izmed smeri rešitve, ki pa najbrž zaradi velikanskih stroškov nikoli ne bo prevladala. James Cameron je z Avatarjem na tehnološkem parketu naredil neverjeten korak naprej, ki pomeni svojevrstno revolucijo, a bo zaradi finančnih stroškov le stežka dobila veliko posnemalcev, kar Avatarju pravzaprav daje le še novo vrednost.

"Vidim te, vidimo te ..."
Cameron se dobro zaveda, da je ustvaril nov svet (Polkovnik zvesti vojski marincev dahne "Nismo več v Kansasu", ki seveda spominja na Čarovnika iz Oza). Njegov svet je res nov, svež in fascinanten, a za popolno oceno zmoti le nekoliko premočrtno slikanje (kot je, denimo, enodimenzionalni polkovnik Quaritch, vztrajno ponavaljanje Jaka Sullyja: 'Vidim te, zdaj te res vidim', zelo predvidljiva zgodba ...), a vseeno ne gre dvomiti, da Avatar pomeni nov mejnik v filmski zgodovini (seveda predvsem v poglavju posebnih učinkov).

Ocena: +4, piše: Slavko Jerič
Avatar (Avatar)

ZDA, 2009

Režija: James Cameron
Scenarij: James Cameron
Igrajo: Sam Worthington, Sigourney Weaver, Zoë Saldana, Stephan Lang, Michelle Rodriguez, Giovanni Ribisi ...

Žanr:
akcijski, znanstvenofantastični, triler
Dolžina: 2 uri 42 minut
Premiera: svetovna - 10. 12. 2009, slovenska - 17. 12. 2009

Proračun: 300.000.000 ameriški dolarjev (neuradno)
Dohodki: 2.730.182.903 ameriških dolarjev (na dan, 6. 7. 2010)
Povezavi: uradna stran, IMDB