I Dreamed A Dream - če ne drugega, pesem vsi poznamo kot točko, s katero je pred nekaj leti Susan Boyle zaprla usta sodnikom oddaje Britain's Got Talent. V resnici gre za labodji spev obubožane Fantine (Anne Hathaway). Foto: Kolosej
I Dreamed A Dream - če ne drugega, pesem vsi poznamo kot točko, s katero je pred nekaj leti Susan Boyle zaprla usta sodnikom oddaje Britain's Got Talent. V resnici gre za labodji spev obubožane Fantine (Anne Hathaway). Foto: Kolosej
Nekateri Russelu Crowu očitajo, da je Javert njegova najslabša vloga v zadnjih letih. Že res, da je njegovo petje vse prej kot neoporečno, a nadzorniku vdahne ravno prav gospodovalne samopašnosti, ki Javertu pritiče. Foto: Kolosej
Igralci so imeli v ušesu slušalko, prek katere so poslušali v živo izvajano glasbeno podlago in tako lažje pravilno peli. Pri vsem skupaj je revolucionarno to, da se je pianist sproti prilagajal njihovemu tempu petja in ne nasprotno. Orkestralno glasbeno podlago so nato filmu dodali v poprodukciji. Foto: Kolosej
Po prvih osnutkih bi film moral biti dolg približno 4 ure, s petnajstminutnim prizorom bitke. Na koncu so ga milostno skrajšali na dve uri in pol. Foto: Kolosej
Hugh Jackman je v intervjujih povedal, da je bilo najtežje posneti prizor Valjeanove smrti: snemali so ga menda ob enih zjutraj, ko je bilo v cerkvi nečloveško mrzlo, kar je seveda tudi škodovalo njegovim glasilkam.
Cosette živi v krčmi pri zakoncih Thénardier, ki z njo ravnata kot z deklo, medtem ko svojo hčer Éponine neizmerno razvajata. Valjean jima plača za otroka in ga odpelje v Pariz, pri tem pa komaj pobegne Javertu, ki mu je za petami.
Helena Bonham Carter v film vnese prepotrebno sprostitev - a kaj, ko ponavlja isto vlogo, ki jo je imela že v vseh filmih od Alice v Čudežni deželi pa prek Corpse Bride in Sweeneya Todda do Harryja Potterja. Foto: Kolosej
Ker v Parizu večine zgradb iz sredine 19. stoletja, niso več tako vidne, da bi jih lahko verodostojno posneli, so pariške ulice zgradili v studiu. Okoli 200 tesarjev je delalo skoraj deset tednov.

Režiserju, ki je predlani na podelitvi oskarjev pometel z nepretenciozno dramo značajev, Kraljev govor, ni najbrž nihče napovedoval tako temeljitega zasuka: Nesrečniki so ambiciozna, epska, naravnost megalomanska produkcija, s katero Hooper niti slučajno ni hotel igrati na že preizkušene karte svoje prejšnje uspešnice. Ja, Anne Hathaway je točno tako fantastična, kot ste že najbrž od koga slišali, da je (in ne predstavljam si, da bi si ji Akademija upala odreči oskarja), toda za osem oskarjev nominirani film pod črto ni drugega kot venček znanih uspešnic, ki jih prepevajo shematizirani, bodisi popolnoma plemeniti ali pa popolnoma zlobni liki. Vsak vsebinski in glasbeni motiv se pojavlja, dokler ni dokončno oropan vse svežine in zanimivosti.

Lepo bi bilo videti, da bi zvezdniška zasedba - če jo je Hooper že zbobnal na kup - vsaj malo tudi igrala. A kaj, ko so njihove vloge bolj ali manj zreducirane na pevske dvoboje z vedno enakim sporočilom (Javert: "Nikdar te ne izpustim iz krempljev!" Valjean: "Kaj sem takega naredil?" in tako dalje) Če je to vse, kar od njih zahteva, bi Hooper lahko cel film natrpal s praznimi, a lepimi porcelanastimi lutkami, kakršna je Amanda Seyfried. Pri Nesrečnikih - in pri muzikalih na splošno - namreč ne gre za nianse in minimalistične interpretacije. Gre za Čustva, za Patos. In v tem konkretnem primeru še za kopičenje himen o upornosti človeškega duha in idealistični klic na barikade, ki bi se ga verjetno dalo aplicirati na novodobno gibanje Occupy.
So nežne duše, ki se bodo skozi film komaj prebile z enim samim paketom robčkov - in smo zakrknjenci, ki so nam neskončni close-upi protagonistov, oskubljeni libreto in petje - oh, koliko petja! - že tako radodarnih 160 minut filma raztegnili na neskončnost.

Podobno kot istoimenski odrski spektakel, ki si ga je od leta 1985 pa do danes menda ogledalo 60 milijonov ljudi, se tudi Hooperjevi Nesrečniki začnejo leta 1815 in sklenejo 17 let pozneje, tik po krvavo zadušeni junijski vstaji študentov proti monarhiji. Zgodba sloni na antagonizmu med nekdanjim ječarjem, zdaj nadzornikom Javertom (Russell Crowe) in pobeglim obsojencem Jeanom Valjeanom (Hugh Jackman); drugo ključno razmerje je strastna ljubezen na prvi pogled, ki se vname med Valjeanovo posvojenko Cosette (Amanda Seyfried) in mladim, zaletavim revolucionarjem Mariusom (Eddie Redmayne). Del čara Nesrečnikov (in vsakega muzikala) je verjetno v tem, da so zlobneži in junaki, zatirani in zatiralci, reakcionarji in revolucionarji, jasno porazdeljeni vsak v svoj kot; ni treba izgubljati časa z odločanjem, komu bomo namenili svoje simpatije (čeprav so bile moje, roko na srce, večino časa pri naprezajočem se Russelu Crowu, ki mu petje res ni pisano na kožo). Če v sicer očitno računalniško zgeneriranem, a vseeno spektakularnem uvodnem prizoru v pristanišču vidimo Javerta, kako oholo z višine opazuje svoje sužnje pri nečloveških naporih, je nekaj pomirjujočega v zavesti, da bo na koncu svoje veličine neizbežno oropan.

Osnovni zaplet Hugojevega epskega romana verjetno poznamo: dobrodušni Valjean, ki je bil na 19 let za zapahi obsojen zato, ker je ukradel kos kruha, se po izpustu požvižga na "pogojni" del svoje prostosti in pod izmišljenim imenom ponikne v anonimnost. S svojo novo identiteto se počasi dokoplje do županske funkcije v majhnem mestu - a kaj, ko mu je neizprosni inšpektor Javert še desetletja pozneje še vedno na sledi ... Večno preganjani Valjean se z varovanko Cosette - iz slabe vesti je posvojil hčerko tragično umrle prostitutke Fantine, ki je bila po krivici odpuščena iz njegove tovarne - leta 1832 znajde v Parizu, ki brbota od predrevolucionarnega vrenja. Kljub pripravam na boj se najde čas za ljubezen: mladi razdedinjeni bogataš Marius ljubi Cosette, za Mariusom pa koprni njegova prijateljica Eponine (Samantha Barks), prava hčerka pogoltnih krčmarjev, ki sta vzgojila Cosette. Ko Javert Valjeanu že nevarno diha za ovratnik, zabobnijo prvi streli revolucije ...

Hooper se klasični "težavi" muzikalov - kako za vraga naj zgodba deluje prepričljivo, če pa igralci sredi pogovora planejo v naučeno koreografijo in petje?? - izogne tako, da premi govor skoraj popolnoma črta: v celem filmu je morda pet kratkih stavkov, ki niso odpeti. (So pa zato ti rimani recitali vsebinsko skoraj do bebavosti poenostavljeni.) Prav tako ne pričakujte plesnih točk in "jazz rokic". Inovativnost režiserjevega pristopa je v tem, da vsi njegovi igralci pojejo "v živo", na prizorišču (ne pa, kot je v navadi, da samo odpirajo usta na v studiu naknadno odpete pesmi). To ima svoje prednosti: napenjanje glasilk, tresoče brade in izbuljene oči pač pripomorejo k vtisu, da naši protagonisti od sebe res dajejo vse; še posebej to koristi mlademu Redmaynu, čigar romanca z velikooko, nedolžno Amando Seyfried bi sicer najbrž ostala popolnoma pusta in neprepričljiva.

Toda kljub vsemu svojemu očitnemu naprezanju igralci ne morejo zares preglasiti bombastičnosti filma, v katerem so se znašli: vrtoglavi spusti kamer, megalomanska scenografija (Barikade! Statisti! Topovi! Slon!!) - vse priča o "več je več" filozofiji, s katero Hooper (ne)hote na vsakem koraku zasenči svoje protagoniste. Za piko na i jim med petjem kamero približa tako zelo vsiljivo, da bi njihove glasilke lahko skoraj sami zatipali.

(Bolj ali manj) virtuozno izvajanje balad se z avtentičnim podajanjem čustev res ujame samo enkrat: v zdaj že slavnem "I Dreamed A Dream" prizoru. Umazana, oskubljena, premražena prostitutka Fantine (Anne Hathaway) s srce parajočim labodjim spevom krutemu svetu človeka popolnoma priklene nase; celoten konstrukt nenehnega petja in bombastičnost čustev za hip odpadeta; pred nami ni drugega kot agonija shiranega dekleta brez dostojanstva (in brez las), ki je v življenju zdrsnila tako globoko, da poti nazaj zanjo ni več. Hathawayeva v resnici ne obvladuje samo prizora, ampak celoten film. (Mogoče tudi zato, ker se že po slabi uri iz njega umakne in ji ni treba prisostvovati pri njegovem neizbežnem drsenju v naporno repetitivnost.)

Že res, da Russell Crowe v svoji uniformi deluje lesen in nesproščen (v vlogi mu je očitno vsaj toliko ali pa še bolj neprijetno, kot je nam v dvorani), toda njegovo nepretenciozno brundanje je v osvežujočem kontrastu s spolirano popolnostjo kakega Hugha Jackmana; Crowe bi najbrž bolj kot na oder sodil na amaterske karaoke, a njegov nastop celotni produkciji vdahne prepotrebno noto človečnosti. Enak učinek imata Sacha Baron Cohen in Helena Bonham Carter kot sleparska, z vsemi žavbami namazana krčmarja; kot grabežljiva zakonca Thénardier sta morda edina v celotnem filmu, ki se ne jemljeta smrtno resno in svojima vlogama vdahneta celo malo sproščenosti in humorja. (Je pa treba priznati, da Helena Bonham Carter zopet zaigra na isto noto, ki jo zadnja leta uporabi vsakič, ko pred kamero stoji z Johnnyjem Deppom - vključno z noro razmršenimi lasmi.)

Ob antologijskem sklepnem prizoru, v katerem se vsi junaki, živi in mrtvi, povzpnejo na barikade, je človek od vsega silnega čustvovanja že popolnoma izžet. Razumljivo je, da je bilo s tako ponarodelo uspešnico, kot so Nesrečniki, verjetno po nareku studia treba ravnati v rokavicah - toda ali bi Hooperja res pokončalo, če bi vsaj kateremu izmed stranskih likov odrekel njegov solo? Morda bi končen rezultat bil manj nabuhel in repetitiven film, ki ne bi na trenutke mejil na golo čustveno pornografijo.

Ocena: -3; piše Ana Jurc