Vaša ocena: 
Ocena 4,0 od 23 glasov
Ocenite to novico!
Že od saharinaste melodrame Marley in jaz dalje ni bilo filma, ki bi z našimi čustvi manipuliral tako brez sramu, kot to z Grivastim vojakom skuša početi Steven Spielberg.
Da Steven Spielberg zna posneti dober film za otroke, že od E.T. - Vesoljčka dalje ni sporno. Da obvlada vojne filme, je dokazal z Reševanjem vojaka Ryana. Ko skuša to dvoje združiti, pa nastane gora skoraj nasilno sentimentalnega kiča, za katerega se zdi, da prav zahteva od gledalca, naj bo vseh tistih 146 minut na robu solza. Učinek je seveda ravno nasproten.
Če je v Reševanju vojaka Ryana Spielberg kaos, nesmisel in neobvladljivost druge svetovne vojne izvrstno podal z uporabo prostoročne kamere, je za prvo svetovno vojno izbral velikopoteznost širokih kadrov, umetno, dramatično osvetljavo starih filmov in patino nekih na pol pozabljenih časov. Epsko? Brez dvoma. A to ne prepreči, da človek do sklepnega, veličastnega škrlatno-oranžnega sončnega zahoda ne bi že zdavnaj sklenil, da do nadaljnjega noče videti nobenega konja več.
Dobrodošli v bukolični idili angleške grofije Devon, ki trpi za inflacijo strupeno zelenih travnikov in kjer socialne stiske, alkoholizem in obubožanost lokalnega prebivalstva skozi Spielbergovo prizmo niso drugega kot simpatičen "couleur locale".
Revnemu kmetu Tedu Narracottu sicer grozi, da bo zaradi zamujanja z najemnino izgubil kmetijo, a to ga ne ustavi, da ne bi na dražbi impulzivno kupil dragega, lepega konja, v katerega se je zaljubil na prvi pogled, a mu pri oranju njive ne more kaj prida pomagati. No, najhujše se seveda ne zgodi: pastorala je tako popolna, da je na prizorišču celo inteligentna gos, ki s frfotanjem odganja "zlobnega" veleposestnika (Peter Thewlis) in za katero bi čisto utemeljeno posumili, da je ušla iz filma Babe in da bo zdaj zdaj spregovorila.
Sicer vedno izvrstni Peter Mullan je degradiran na vlogo stereotipnega zagrenjenega pijanca z mehkim srcem, Emily Watson pa na lik njegove potrpežljive, večno lojalne žene, ki pa vseeno zmore svoji Rose Narracott vdahniti nekaj indivudualnosti.
A kmalu - pravzaprav niti ne kmalu, konjeva mlada leta so razvlečena čez več kot pol ure - se na obzorju izriše prva svetovna vojna in Narracottovi so prisiljeni žival, ki jo je domači sin Albert (Jeremy Irvine) medtem zdresiral in krstil za Joeya, prodati vojski.
Kleč je v tem, da tudi, če so vsi konji, ki so v filmu "igrali" Joeya (menda jih je bilo kar 14), najbolj nadarjeni kopitarji pod soncem, se niti z neštetimi bližnjimi posnetki njihovih vlažnih pogledov od gledalca preprosto ne da izsiliti enake navezanosti, kot bi jo čutili na človeškega protagonista - ki pa ga večji del filma sploh ni. Ker vojna prej ali slej pokonča vsakega novega Joeyevega lastnika, se v njihove individualne usode kmalu nima več smisla poglabljati.
Joey tako prehaja iz rok v roke, od britanskega častnika, ki, preden pade v boju, konja skicira v svojo beležko in slike pošilja Albertu, k nemški vojski, iz katere ga rešita mladoletna dezerterja, pa k priletnemu francoskemu izdelovalcu marmelad (iz Preroka se morda spomnite odličnega Nielsa Arestrupa) in njegovi vnukinji ter nazaj k Nemcem, ki ga silijo vlačiti topove, in tako dalje.
Ko ugotoviš, da tako Nemci kot Francozi sicer govorijo angleško, a z naglasom, ki so se ga očitno naučili z gledanjem epizod 'Allo 'Alloja (in "zis hors" je njihova najljubša besedna zveza), potem človeka res ne more presenetiti nič več.
Peripetija se stopnjuje do rahlo generičnega vrhunca na bojnem polju, ki je posnet tako dinamično in koreografirano, kot smo od Spielberga lahko pričakovali - človek pač zna prikazati neusmiljenost in kaotičnost bitke, ne da bi pri tem pretiraval s prizori raztreščenega drobovja.
Morda filmu, ki skuša skozi zgodbo enega samega konja, ki je imel srečo, pokazati usodo milijonov ljudi, ki je niso imeli, cinične recenzije - s to vred - delajo krivico. Žanr navdihujoče epopeje je, čeprav staromoden, povsem legitimen in Grivasti vojak je konec koncev nominiran (tudi) za oskarje za najboljši film, glasbo (veteran John Williams je tokrat s pompoznostjo milo rečeno pretiraval), scenografijo in kamero. Slednjega bi si najbrž še najbolj zaslužil, a bo zlatega možica Januszu Kaminskemu verjetno izpred nosa speljal Emmanuel Lubezki (Drevo življenja).
Vseeno je težko razumeti, zakaj je svoje mesto med devetimi "glavnimi" izbranci dobil Grivasti junak, ne pa denimo Beginners, družinska drama, ki ji ni treba živali zmrcvariti z bodečo žico, da bi nas pripravila do solz.
Grivasti vojak bi bil veliko boljši film, če bi prej omenjena gos res dobila par vrstic dialoga. Potem bi vsaj vedeli, da gledamo film za otroke.
Ocena: 2; piše Ana Jurc
| Grivasti vojak (War Horse) |
ZDA, 2011
|
Zame Spielberg že zdavnaj ni več vrhunski režiser.
@ jackm8: Ne verjamem in ne menim, da se je Spielberg želel s čim posebej dokazovati, preprosto zato, ker se mu ni treba več s čim dokazovati (čeprav je ravno slednje dostikrat lahko vzrok, da "njegovi" filmi niso več narejeni "na polno"). Prizore v War Horse bi težko označil za "epske", ker tudi zgodba sama po sebi ni epska. Gre pa za pretanjene prizore, zlasti pa zelo tople, ki so namenjeni vzbujanju nekih drugih, bolj - recimo - nostalgičnih občutij (kar pa je že bolj "spielbergovsko"). Sicer pa je v filmu (še) marsikaj odsotnega, v čemer se strinjam s teboj. In ravno to je tisto ne na polno ...
Odvisno koliko let nazaj gledaš. Če štejemo še leto 2006 potem je Letters from Iwo Jima boljši film kot pa War horse. Sicer je film režiral Eastwood ampak producent pa je bil Spielberg.
No, če je ocena 2/3, bi še nekako podprl, pa še to če bi imel zelo slab dan, če bi me dajal PMS itd..
Sicer pa - War Horse je najboljši film zadnjih nekaj let, pri katerem je sodeloval Spielberg na tak ali drugačen način, torej ali kot režiser, producent ali kaj trejtega. Film sam tokrat tudi sploh ni skrajno "spilebergovski", morda celo v večini njegovih tipičnih elementov in siceršnjih prijemov. Kaj več tukaj ne bom komentiral in pisal, bi se pa dalo marsikaj in na bolj oseben, ne pretežno faktografski kot zgoraj, način. Aja, ena bolj simpatičnih scen, ki razbije recimo napetost na nekem mestu v filmu, je scena "z letečimi kleščami" za rezanje bodeče žice. ;-) Tisti, ki si boste šli ogledat film v kino (kjer je možno občutiti kolektivni odziv), boste vedeli, kaj sem mislil.
Ocena: 8/10
Kar se tiče Spielberga kot režiserja, pa - saj je naredil tudi nekaj dobrih filmov, recimo Minority Report in München. Ampak če pomislimo na to koliko jih pa je bilo povprečnih ali slabih, pa mislim, da je njegov izkoristek relativno majhen.
pocukran film??? mah dajte no...
jezik pa res ni pomemben..ta film se te preprosto dotakne....
da je war horse dobil 2, zapiti dnevnik pa 3...
se pravi zapiti dnevnik je po mnenju Ane boljši film?
lepo vas prosim!!! to veliko pove o njenih kritikah
film si je veliko ljudi ogledalo (polne dvorane), kandidiral je za najboljši film, dobil je odlično oceno na imdb, tud mene je navdušil film
take kritike kot jih jurca piše bi lahko tudi jaz
povsem subjektiven komentar
Slavko Jerič je dosti boljši kritik!
Filmu bi sam sicer dal slabo trojko, tako kot praktično vsem Spielbergovim filmom.
Najboljši del filma je prizor konjevega dirjanja čez "no man's land", ki se konča v bodeči žici in pa sledeča scena nemško-angleškega reševanja konja.
Najslabši del pa že omenjena "pocukranost", nekaj nesmislov in zgodovinskih netočnosti pri zgodbi in pa predvsem superidiotska francoska angleščina, ki izpade res tako slabo, kot da bi film delalo osnovnošolsko filmsko društvo, ki si pač ne more privoščiti francoskih igralcev. Če jim je že bilo tako težko najti nemške in francoske igralce, bi vsaj pustili da govorijo normalno angleščino, ne pa da izpade, kot da se film sam iz sebe norca dela.
Glede filma, pa nimam nič drugega za reči, kot da ni vse zlato za kar se zmečejo milijoni in se spodaj podpišejo eni velikani v navednicah.