Skrivnost njihovih oči

Letošnji dobitnik tujejezičnega oskarja

22. november 2010 ob 18.23 • Ljubljana - MMC RTV SLO

Juan Jose Campanella je z ganljivim, inteligentnim in estetsko dovršenim križancem med trilerjem, elegijo o neuslišani ljubezni in filmom noir, Skrivnost njihovih oči, svojo domovino zapisal v zgodovino kot edino latinskoameriško državo z enim, kaj šele z dvema tujejezičnima oskarjema (predtem je Argentina slavila že leta 1986 po zaslugi filma La Historia Oficial Luisa Puenza).

Enega najmočnejših prizorov, soočenje v dvigalu, ko se lovca znajdeta iz oči v oči s svojim plenom, a mu ne moreta nič, so posneli zadnji dan snemanja - in malo je manjkalo, da ni končal na tleh montažne sobe. Pištola, ki jo iz žepa brez besed potegne Gomez, je zanj falični simbol, obenem pa tudi precej tipičen odziv za čas, ko je v Argentini veliko pogajanj potekalo s pištolo kot nemo grožnjo na mizi.

Scenarij za El secreto de sus ojos je Campanella napisal po predlogi romana La pregunta de sus ojos rojaka Eduarda Sacherija. V knjigi je videl vrednost predvsem zato, ker se mu je zdelo, da bere roman noir z liki, ki v žanr noir pravzaprav ne sodijo. "Vsi glavni igralci so precej vsakdanji in njihov jezik je pogovoren - tukaj ni nobenega stoičnega detektiva ali fatalke, ki zapelje neznanca, da bi ubil njenega moža. Čisto navadni ljudje so ujeti v izjemno literarno zgodbo in to me je pritegnilo."

Kdor je film zamudil v okviru pravkar izteklega se festivala Liffe, ga bo kmalu imel priložnost videti na rednem sporedu kinematografov.

"Človek lahko na sebi spremeni kar koli: svoj obraz, naslov, družino, punco, svojo vero in Boga. A nečesa pa ne more spremeniti: svoje strasti." Skrivnost njihovih oči je zgodba o taki strasti - in o brezplodnem odtekanju časa, ki je lahko posledica tovrstne obsedenosti.

Juan Jose Campanella je z ganljivim, inteligentnim in estetsko dovršenim križancem med trilerjem, elegijo o neuslišani ljubezni in filmom noir, Skrivnost njihovih oči, svojo domovino zapisal v zgodovino kot edino latinskoameriško državo z enim, kaj šele z dvema tujejezičnima oskarjema (predtem je Argentina slavila že leta 1986 po zaslugi filma La Historia Oficial Luisa Puenza). Foto:

Skrivnost njihovih oči — Enega najmočnejših prizorov, soočenje v dvigalu, ko se lovca znajdeta iz oči v oči s svojim plenom, a mu ne moreta nič, so posneli zadnji dan snemanja - in malo je manjkalo, da ni končal na tleh montažne sobe. Pištola, ki jo iz žepa brez besed potegne Gomez, je zanj falični simbol, obenem pa tudi precej tipičen odziv za čas, ko je v Argentini veliko pogajanj potekalo s pištolo kot nemo grožnjo na mizi.

Je bolje živeti od spominov ali pa se z njimi spopasti in tako morda vendarle nadoknaditi izgubljeni čas? Pred to dilemo je postavljen pravkar upokojeni preiskovalec kriminalnega sodišča Benjamín Espósito (Ricardo Darín), človek, ki je pred dolgimi petindvajsetimi leti stopil na vlak in bolj ali manj zamudil lastno življenje.
Skrivnost njihovih oči, ki ga je Argentinec Juan José Campanella posnel po predlogi romana Eduarda Sacherija in ki je na letošnji podelitvi oskarjev zlati kipec za tujejezični film na splošno začudenje izpred nosu speljal tako Hanekejevemu Belemu traku kot Audiardovemu Preroku, je film "stare šole": z dobro premišljenim zapletom, natančno napisanim scenarijem, občutkom za detajle in tridimenzionalnimi, kompleksnimi liki na obeh straneh moralnega spektra. Obenem je žanrsko neopredeljiva zanka, ki poteka na dveh časovnih ravneh ter med resničnim življenjem in fikcijo, in zgodba o brutalnem umoru, o zatajevani ljubezni, zamujenih priložnostih in "življenju, polnem praznine", v kateri ne manjkajo niti aluzije na diktaturo in pregovorno argentinsko obsesijo z nogometom.
Ločeni in rahlo depresivni Espósito, ki ima kar naenkrat časa na pretek, sklene napisati roman na podlagi četrt stoletja starega primera posilstva in umora, katerega storilec, Isidoro Gómez (Javier Godino), mu je takrat zaradi skorumpiranega sistema spolzel skozi prste. Njegovi spomini na leto 1974 osvetlijo Argentino sedemdesetih let, policijsko državo v primežu diktature, v kateri so nasilneži z dobrimi zvezami in poznanstvi vedno znali splavati na površje. (Mimogrede, film med obema časovnima ravnema z zgolj rahlimi spremembami pričesk in oblek preklaplja tako mojstrsko, da bi se česa lahko naučile tudi filmske produkcije s trikrat večjim proračunom za masko).
Espósito se je obenem prisiljen soočiti tudi z Irene (Soledad Villamil), sodnico, s katero sta sodelovala pri primeru in v katero je že dolgih dvajset let tiho zaljubljen - a ji tega zaradi prepada med njima v družbenem položaju, izobrazbi in zaslužku nikoli ni povedal. Film se počasi iz "zgolj" detektivske zgodbe spreminja v študijo institucionalizirane korupcije in nezanesljivosti spomina.
Morda ne ravno verjeten, a zelo simboličen za samo naravo filma, ki je v enaki meri ljubezenska zgodba kot kriminalka, je način, kako pridejo na sled morilcu: Gomeza izdajo njegove oči, ki jih na skoraj vseh fotografijah v družinskem albumu pokojnice upira vanjo. Oči govorijo, nas na vsakem koraku opomni Campanella, pa naj bo to o zatajevani ljubezni ali nečistih namenih.
A identificirati osumljenca je eno, dejansko najti pa nekaj povsem drugega. Benjamín se s pomočjo svojega zapitega, raztresenega kolega Pabla Sandovala (Guillermo Francella) loti mukotrpne gonje za Gomezom, ki se izkaže za precej prebrisanega sociopata. Celo po tem, ko ga primeta in iz njega s provokacijo izvabita prizanje, zgodbe ni konec: čez nekaj časa se izkaže, da ga je korumpirani sodni sistem v zaporu rekrutiral za vohuna in ga
po hitrem postopku izpljunil na prostost.
Argentinska potreba po spravi
Potreba po pravici je osnovna človeška potreba, kot hrana in voda, je Campanella poleti povedal med obiskom sarajevskega festivala. "Če pravici ni zadoščeno na naraven, "pravilen" način - s pomočjo sodnega sistema -, ljudje težijo k perverziji te pravice, pravico uveljavijo v sprevrženi obliki. Težave, s katerimi se ne spopademo, ne izginejo. Če te poškodujem, ne boš nehal krvaveti, če se pretvarjaš, da rana ne obstaja." Pri tem seveda ni govoril samo o osebni sferi, ampak o širšem političnem okolju: "Za Argentino je bilo morda terapevtsko, da je dolga leta ignorirala svoje težave. Takoj po diktaturi se je na sojenjih veliko govorilo o grozotah, mučenju in usmrtitvah, pozneje, celotna devetdeseta, pa je bilo vse skupaj pometeno pod preprogo. Zato se zdaj določene težave vračajo v spremstvu še več potlačene jeze." Kako daleč so s "sprevrženo pravico" pripravljeni iti protagonisti zgodbe, se razkrije šele v zadnjih kadrih filma, ki jih tukaj kakopak ne gre razkrivati.
Izjemen nabor likov
V igralski zasedbi pravzaprav ni šibkega člena. Villamilova je kot nalašč za vlogo lepotice, ki za fasado uradne distanciranosti skriva negotovost in ranljivost, Darin pa lepo poda lok odraščanja mladega idealista, ki je slepo verjel v pravico, dokler ga ni življenje naučilo drugače, in "zaljubljenega tepca", ki mora premagati strah pred "skrivnostjo" v Ireninih očeh. Predvsem njuni nepretirani igri gre verjetno zahvala, da tisti rahlo telenovelsko sentimentalen prizor (predstavljajte si konec Casablance, ampak na železniški postaji) ne izpade patetično. Francella do pičice zadane lik žalostnega klovna, ki ni le flegmatičen pijanec, ampak inteligenten, pronicljiv možak, ki preprosto ne prenese pritiska policijske družbe, v kateri je prisiljen živeti. Pablo Rago je kot Morales na prvi pogled obsojen na samo po sebi precej enodimenzionalno vlogo žalujočega moža, ki pa v končnem obratu dobi nove, prej neslutene plasti.

Vizualno je film precej statičen, s številnimi posnetki od blizu, kar, kot je Campanella v več intervjujih že sam izpostavil, omogoči "očem", da same pripovedujejo vse, kar v zgodbah njihovih lastnikov ostane neizrečeno (čeprav tudi duhovitih, sarkastičnih dialogov ne manjka). Edina večja izjema v tej statičnosti je fantastično kinetičen prizor pregona Gomeza po natrpanem nogometnem stadionu, ki je videti, kot da je bil posnet v enem samem velikopoteznem kadru.

Ocena: 5; piše Ana Jurc