1958, razbeljeno, zahojeno mestece v zahodnem Teksasu. 29-letni Lou Ford (Casey Affleck) je prototip vseameriškega "pridnega fanta": s kavbojskim klobukom in prijetno zaročenko, steber družbe, pomočnik šerifa v kraju, kjer "se opravičimo možaku, ki ga ujamemo s spuščenimi hlačami - tudi, če ga moramo takoj zatem aretirati".

A če vemo, da je Michael Winterbottom film posnel po predlogi istoimenskega romana Jima Thompsona, kultnega avtorja šokantnih šund "krimičev" iz petdesetih (eden njegovih največjih oboževalcev, Stephen King: "Veliki Jim ni poznal pomena besede 'stop'. Pustil si je videti vse, vse napisati in potem to še objaviti."), je jasno, da se pod protagonistovo fasado južnjaških manir, otroško nedolžnega nasmeha in blagega temperamenta razkraja nekaj gnilega. In celo 60 let po izidu Thompsonovega romana, ko smo že vsi "izvedenci" za pop psihologijo in genezo psihopatov, je Lou Ford presenetljivo ... moteča nakaza. Od trenutka, ko na nič hudega slutečem klošarju ugasne svojo cigaro, se zdi, da je mladenič, ki ga preganjajo s spolnostjo in nasiljem obarvane travme iz otroštva (še kot otrok je bil očitno kriv celo za umor, ki mu ga je uspelo naprtiti bratu), le še tiktakajoča bomba.

Sadist, ki najbolj brutalne izbruhe nasilja hrani za lepe ženske
Začetek Fordovega zdrsa v propad je klofuta ognjevite prostitutke Joyce (Jessica Alba), ki v njem zbudi dolgo potlačeno sadomazohistično strast. Namesto da bi jo samo izgnal iz mesta, kot se je namenil, se Lou, ki je sicer zaročen s pohlevno Amy (Kate Hudson), z dekletom zaplete v razmerje. Njen predlog, da bi "omolzla" Elmerja Conwaya (Jay R. Ferguson), naivnega sina tamkajšnjega gradbeniškega mogotca (Ned Beatty), ki je pripravljen z Joyce (in čednim kupom očkovega denarja) pobegniti ter začeti novo življenje, v Louju zaseje zlovešč alternativen načrt, katerega izvedba nam postreže s par tako eksplicitnimi prizori nasilja, da je več ameriških kritikov po premieri na letošnjem Sundancu film razglasilo za negledljivo, mizogino izživljanje. (Prizor, v katerem Affleck ministrantskega videza obraz ene najlepših žensk na svetu zmrcvari v "maso za hamburger", je transgresiven in moteč na podoben način, kot so bili prizori spolnosti v Winterbottomovih 9 pesmih za nekatere pornografski: zelo nazoren, a obenem še vedno stiliziran in filmski ter uporabljen z določenim namenom, ne zgolj v funkciji šoka.)
Podobno težko je gledati, kako se glavni ženski junakinji, v skladu z vlogami spolov, kot jih narekuje žanr filma noir, na nepredstavljiva dejanja svojega moškega vsakokrat odzoveta zgolj s hlipajočo ponižnostjo in zaklinjanjem ljubezni.

Od te točke dalje - ko gledalec zgubi vsako morebitno simpatijo do protagonista, čigar "temna plat" je bila prej morda še rahlo privlačna - Lou drsi vse bolj bizarno, za lase privlečeno verižno reakcijo nasilja, ki jo povzroči s površnim zakrivanjem svojh sledi (izkaže se, da le ni tak zločinski veleum, za kakršnega se ima) na eni in sadističnimi impulzi na drugi strani. Razplet je pretiran in melodramatičen, kar pa se za šund roman konec koncev tudi spodobi.
Nevarni šarm filma noir
Winterbottom se, v primerjavi s številnimi monokromnimi filmi, ki jih v teh dneh še lahko ujamemo pri nas (Pisatelj v senci, Cesta) drži toplih, sočnih barv, ki človeka zazibajo v lažen občutek nenevarne retro idile zloščenih cadillacov, rožastih oblek in umetelnih kodrov podeželskih lepotic.

Najobetavnejši Affleck
Casey Affleck, tokrat, zanimivo, že drugič v vlogi morilca Forda (spomnimo se samo filma Jesse James in strahopetec Robert Ford), s svojim ne ravno možatim glasom in stasom srhljivo dobro zadane lik moža, ki v kmetavzarskem mestu, "kjer vsi mislijo, da samo zato, ker te poznajo že celo življenje, vedo, kdo si", pod krinko vljudne flegmatičnosti skriva hladno, preračunljivo morilsko slo. Affleck, igralsko morda bolj nadarjeni od obeh bratov Affleck, je v isti sapi aroganten, strahopeten, karizmatičen in ostuden. Hudsonova in Alba sta sicer solidni, a še posebej slednja je bolj kot rahlo neuravnovešeni prostitutki z dna družbene lestvice podobna pozirajočemu 'pin-up' dekletu; zaradi njune brezpogojne ljubezni do Louja se je tako z eno kot z drugo težko poistovetiti.
Morilec v meni je, če pod filmom potegnemo črto, predvsem študija lika, ne premore pa globljega uvida ali komentarja družbe, ki ga je režiser verjetno skušal podati.
Morilec v meni je na rednem sporedu Kinodvora.
Ocena: -4; piše Ana Jurc