00:30 - Tajna operacija (Zero Dark Thirty) je epska in megalomanska kvečjemu v dolžini (157 minut), sicer pa je film presenetljivo natančen, proceduralen ter okleščen vseh čustev in patetičnih hvalospevov "največjemu narodu". Povedano drugače: če je Hollywood že moral posneti film o lovu na ameriškega sovražnika številka 1, potem je 00:30 - Tajna operacija verjetno najboljše, kar se je v danih okoliščinah in iz danega materiala dalo narediti.

Zasluge za to gredo predvsem režiserki Kathryn Bigelow in scenaristu Marku Boalu, ki sta že z Bombno misijo (2008; šest oskarjev, tudi za režijo, scenarij in film) dokazala, da žanr vojnega filma obvladata do popolnosti. Ne le da sta oba filma izjemno realistična, hkrati pa čudovito posneta, ampak Bigelowova vanju vnese komponenti, ki tako pogosto umanjkata ameriškim filmom s tovrstno tematiko - moralne precepe in spraševanje o posledicah vojne na posameznika.

Kontroverzen
Kljub vsemu povedanemu pa se je na film že zgodaj usul plaz kritik. Najbolj sporno je, da naj bi Bigelowova dobila vpogled v tajne dokumente ameriške vojske in vlade o operaciji "Geronimo", v kateri so specialci 2. maja 2011 ubili Osamo bin Ladna. Druga obtožba pa leti na prikaze zaslišanj ujetnikov, češ da naj bi film poveličeval mučenje. Nazorni prizori t. i. waterboardinga, izpostavljanja glasni glasbi in ponižujočega vodenja na pasjem povodcu niso prijetni, a kritike teh so hipokritske - stvar, ki bi (ameriške) gledalce lahko zmotila, je, da so ZDA zapornike mučile, ne pa filmski prikaz tega.

Bigelowova si nikakor ni zadala lahke naloge, ko je sklenila dogajanje desetih let s sklepnim, 45 minut dolgim vrhuncem, prenesti na filmski trak. Začetek z 11. septembrom bi zlahka zdrsel v klasično ameriško manipulacijo s čustvi, a režiserka to elegantno reši z zatemnjenim zaslonom in posnetki telefonskih klicev na pomoč. Tudi v nadaljevanju zgodba teče povsem linearno, presekana le s posameznimi televizijskimi posnetki terorističnih napadov po svetu.

V osredje postavi Mayo (oskarjevska nominiranka Jessica Chastain), mlado Ciino agentko, ki kompleksno in razdrobljeno zgodbo povezuje in pelje razmeroma koherentno do konca. "Razmeroma" zato - in to je tudi največji očitek filmu -, ker ne gre za najbolj poljudno zgodbo. 00:30 ni bil narejen za množice. Poln je suhoparnih podatkov in internih podrobnosti, tudi lokalno politično-zgodovinsko-geografsko predznanje ne škodi in občasno približno pol ure predolgemu filmu res grozi, da bo zdrsnil v območje pretirane faktografske dolgoveznosti.

Okleščeno pretiranih čustev
A kar bo za nekatere minus, bo za filmske puriste in nasprotnike hollywoodskega kiča velik plus - zgodba je namreč skoraj popolnoma okleščena vse čustvene prtljage, še ameriške smrti so predstavljene zelo faktično, o Mayi pa nikdar zares ne izvemo veliko, razen da je res, res predana svoji službi ("Sploh imaš kakšnega prijatelja?" jo vpraša sodelavka, na kar Maya ne odgovori).
V tem smislu sta denimo lika Williama Jamesa (Jeremy Renner) iz Bombne misije ali pa Carrie Mathison (Claire Danes) iz TV-serije Domovina precej bolj povedna in zanimiva za gledalca. Za popestritev birokratskih in tehničnih monotonosti poskrbijo režiserkini prepoznavni, zanimivi kadri in estetski, namerno preosvetljeni ali podosvetljeni posnetki v kombinaciji z odlično glasbeno podlago petkratnega oskarjevskega nominiranca Alexandra Desplata.

Dialogi so sem ter tja začinjeni s kakšno zelo subtilno kritiko ameriške politike ali pa kritiko seksizma v vladnih agencijah, duhovitim dovtipom ali sarkastično repliko enega izmed protagonistov, posebno težo pa jim daje močna, čeprav ne najbolj zveneča igralska zasedba s Chastainovo na čelu, ki se iz gledališke razvija v eno najboljših igralk v Hollywoodu ta hip.

Poveden konec
Primerjave z Argom, še enim oskarjevskim nominirancem, so neizogibne - če Ben Affleck iransko krizo s talci predstavi v izjemno črno-beli sliki vseh vpletenih, kjer ZDA in celo hollywoodska mašinerija izpadejo kot velike zmagovalke, pa Bigelowova dogodek, ki ima v ameriški nedavni zgodovini in ameriškem kolektivnem spominu prav gotovo posebno mesto, ekranizira brez ostrega deljenja na dobre in zle, zmagovalce in poražence.

Ogne se tudi tako eksploatacijskemu posnetku ubitega bin Ladna kot tudi vlogi Baracka Obame, ki je celotno akcijo spremljal iz Bele hiše prek posebnega prenosa. Namesto visoko plapolajočih ameriških zastav in solz sreče Američanov, zbranih na Times Squaru in pred Belo hišo, dobimo na koncu le objokano Mayo. Pa ne od sreče, ampak od praznine, ki zaveje v njenem življenju po dokončanju misije, pri kateri je sodelovala skoraj deset let.
Ocena: - 4, piše Kaja Sajovic