Sarah Jessica Parker očitno ne more razumeti, da še v zlatih časih Seksa v mestu nismo bili vsi nori na Carrie, infantilno, afektirano srnico, ki se je še (krepko) po 40. letu oklepala drže naivke s plahutajočimi trepalnicami, avtomatičnim refleksom nagiba glave vstran in lomljenjem rok v naročju, ki naj bi bilo, predvidevam, prisrčno. In tako je Parkerjeva, z njo pa tudi mi, obsojena na tisti krog pekla, v katerem pač v neskončnost ponavlja vsakič bolj zdrajsano imitacijo lika, ki jo je izstrelil v (televizijsko) nesmrtnost.

Carrie je v Le kako ji to uspe?! ime Kate, njena glavna lastnost pa je, da se na vse strani nenehno bodisi opravičuje (svojima otrokoma) ali pa zahvaljuje (svojemu šefu - do te mere, da jo mora ta prositi, naj že neha.) Kate je, čeprav večino časa v pisarni preživi tako, da si z bluze praska zasušeno testo, okrog sebe stresa uši in šefu po nesreči pošilja nespodobne e-maile, silno uspešna finančna strokovnjakinja, na "domači fronti", kjer ji sicer pomagata (očitno manj zaposlen) mož in varuška, pa popušča.

Mala gospodična Popolnost
Ko Kate ob dveh zjutraj poskuša kupljeno pito pomečkati ravno toliko, da bi jo v hčerkini šoli lahko "podtaknila" kot domačo, ji očitno niti na kraj pameti ne pade, da celo v razvitem svetu obstajajo hujši problemi, kot so njeni - in kljub vsemu pritoževanju nad svojimi vsestranskimi primanjkljaji v vlogah žene, matere in poslovne ženske, ji film niti za hip ne pripiše kakšne resnejše karakterne napake, kot je zamujanje (in mogoče na trenutke vprašljiva osebna higiena).

Zastarela slika družbe
Že sama teza filma, ki skuša pokazati, pod kakšnim stresom so ženske, ki lovijo ravnotežje med materinstvom in kariero, se zdi kot žgoča, aktualna, neraziskana tema ... za leto 1985. So v 21. stoletju ženske, ki bi rade imele oboje, v očeh družbe res "eno stopničko za hudodelci in tik pred tatovi v trgovinah", kot nam Le kako ji to uspe?! skuša vbiti v glavo? So resnično taka eksotična pasma, da je okolica nikakor ne more sprejeti?

Največji sovražnik sodobne ženske? Druge ženske
Da bi situacijo kot tako sploh lahko predstavil, mora film mimogrede podreti vse feministične napore svoje izhodiščne premise in v zameno podpihovati druge stereotipe: vsi ženski liki, ki niso Kate, so bodisi obsojajoče "zlobne mamice", ki dopoldneve preživljajo na fitnesu, medtem pa v kamero prezirljivo sikajo, da "one pa že ne bi pustile, da bi njihovega otroka vzgajala varuška" (in to z glasom, ki da jasno vedeti, da gre za zločin, primerljiv vsaj s holokavstom), bodisi ledene korporativne kraljice, ki imajo pred očmi samo svojo kariero in se jim ob pogledu na dojenčke obraz skremži v grimaso gnusa.

Da ne bo pomote: žensko izpolni šele materinstvo
Ampak ker je Le kako ji to uspe?! resnično popolnoma omleden film, ki se bolj kot kar koli drugega napreza, da ne bi nikogar užalil, se izkaže, da je tudi ta model ženskosti predstavljen samo kot zabloda mladosti: ko perfekcionistična Katina pomočnica Momo (Olivia Munn), ki se ji mali človečki zdijo čista potrata časa, po nesreči zanosi, je "nespodobna" beseda na s- sicer implicirana (a nikoli izgovorjena!) - toda brez skrbi: na koncu tudi ona ugotovi, da je ženska izpopolnjena in srečna šele s štruco v naročju. Toliko o feminizmu ...

Edina svetla izjema v vsem tem nizanju klišejev je Christina Hendricks kot Katina najboljša prijateljica Allison, ki mora sicer v slogu kvazidokumentarca naravnost v kamero streljati splošne "resnice" tipa Ženske so z Venere, moški so z Marsa, a to počne na tako neafektiran, naraven način, da se več kot odkupi za neumnost scenarija, s katerim je obtežena.

No, da ne bomo krivični, moški je ne odnesejo bistveno bolje. Na razpolago imamo karikature šovinistov ali pa kastrirance: avtoritarnega šefa (Kelsey Grammer), ki ga je strah besede "mamografija", zahrbtnega dežurnega prasca (Seth Meyers), ki samo čaka, kdaj si bo lahko prilastil zasluge za tuje delo, in pa seveda stoičnega, na pol svetniškega moža (Greg Kinnear), ki nikoli ne povzdigne glasu nad rahlo nejevoljno vzdihovanje.

Neizkoriščeni potencial Živine ... pardon, Jacka
S prihodom šarmantnega, seksi in niti malo mačističnega britanskega sodelavca Jacka Abelhammerja (Pierce Brosnan, čigar karizme in medenega glasu leta pač niso načela) si za hip drznemo upati, da se bo Kate enkrat v življenju dejansko na prvo mesto postavila samo sebe in se z njim spustila v razmerje - a po uri in pol je še Jack tako izžet, da ji ljubezen izpove tako vljudno in dostojno, da je jasno, da iz te moke ne bo kruha.

Film z neizbežnim srečnim koncem skuša odvrniti pozornost od tega, da svoje izhodiščne dileme nikoli ni rešil: Kako naj torej sodobna ženska uskladi različne plati svojega življenja? Tako, da obljubi, da se bo še naprej naprezala prek svojih zmožnosti, kakopak. (Da bi tisto pito za hčerkino šolo morda spekel oče, očitno ne pade na pamet nikomur.) "Veš, naporno bo," dahne Kate. Plahut s trepalnicami.

Ocena: 2; piše Ana Jurc