Vaša ocena: 
Ocena 4,6 od 13 glasov
Ocenite to novico!
Ameriški neodvisni filmi navadno hodijo po tanki črti med svežino in kvaziartistično samozadostnostjo.
Na sledi očetu (Winter's Bone) se uspešne izogne vsem pastem, v katere se tako pogosto ujame indie kinomatografija - pripoved, ki bi lahko zvodenela v dolgočasno kačo turobnih posnetkov, je ena najbolj pristnih, presunljivih in za gledalca nelagodnih v letošnji filmski beri.
Zgodba je postavljena v mačistično, patriarhalno, izolirano skupnost v gorovju Ozark (Missouri), kjer si žilavi prebivalci brez neke realne perspektive postavljajo lastna pravila. Skrajno realističen film o "prikoličarskih smeteh" (trailer trash), kot slabšalno označujejo nižji ameriški sloj, od začetka do konca vzdržuje intenziteto in riše najbolj neprijetno sliko podeželske Amerike do zdaj.
Sorodstvene vezi tu ne pomenijo ničesar, prebivalci so čustveno otopeli, prenapeti, brezčutni, oboroženi, brezzobi in nasnifani "redneckerji", ki se sprehajajo po pusti brezbarvni pokrajini, ki jo razbijajo le zlovešče kolibe za kuhanje metamfetamina.
Ženska v moškem svetu
V to je postavljena 17-letna Ree (Jennifer Lawrence), ki mora ob očetovi skorajda stalni zaporniški rezidenci sama skrbeti za katatonično mater ter mlajšega brata in sestro. V posameznih prizorih jo vidimo, kako cepi drva, uči bratca in sestrico streljanja ter samoumevno odere veverico. Ko izve, da je njen oče za varščino zastavil njihovo posest in hišo ter izginil neznano kam in jim zato grozi, da bodo izgubili vse, se ga odloči poiskati na lastno pest.
Od tu dalje spremljamo njeno odisejado med razmajanimi kmetijami, požganimi kolibami, ruralnimi bari z na videz bebavimi strankami, s prenapetimi bližnjimi in daljnimi sorodniki, od katerih jo eni fizično napadajo, drugi pa jo zalagajo z marihuano "za po poti".
Komaj 20-letna Lawrenceova (Burning Plain) poskrbi za eno najmočnejših ženskih vlog letos, ko z odločnostjo, notranjo močjo in trmo ter povsem brez sentimentalnosti, v katero bi njen lik tako lahko zapadel, parira grozečim moškim figuram filma, med katerimi izstopa TV-veteran John Hawkes (Deadwood).
Poetični realizem
Na sledi očeta je drugi celovečerec režiserke Debre Granik, ki jo mnogi po poetičnem socialnem realizmu že označujejo za Kena Loacha Ozarksov. Film je mešanica že skorajda surovega naturalizma, ki vzame stereotipnega ameriškega "kmetavzarja" in ga naredi za zloveščega protagonista iz mesa in krvi, in mistične, skorajda lynchevske kulise grozečih gozdov in čudaških stranskih likov.
A kot se izkaže v zadnjih katarzičnih prizorih, tu kljub prvim vtisom ni črno-belih likov, ni absolutno slabega in absolutno dobrega ter ni enoplastnih klišejev. Na sledi očeta, sicer zmagovalec Sundancea, ni prijeten film, je pa presunljiv in bolj avtentičen, kot smo vajeni od oskarjevskih favoritov, kar Na sledi očetu po odzivu kritikov je.
Ocena: 4-5; piše: Kaja Sajovic
