Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 28 glasov
Ocenite to novico!
L'amour fou za 21. stoletje: na prvi pogled trivialna meditacija o norosti ljubezni in poželenja, zapakirana v nepopisno šik embalažo, je za 21-letnega wunderkinda kanadskega filma Xavierja Dolana pravzaprav zelo pogumen odklon od pričakovanj.
Če je bil Dolanov prvenec, Ubil sem svojo mamo (J’ai tué ma mère) - zmagovalec po izbiri občinstva na lanskem, 20. Liffu - tenkočutna, minimalistična analiza trenja med mamo in njenim najstniškim sinom, so Namišljene ljubezni na neki način njegovo nasprotje. Še vedno so sicer obdukcija (tokrat trikotniško zastavljenega) razmerja, v prvi vrsti pa vizualno čudovita, na trenutke precej duhovita vaja iz sloga, ki se bolj kot s subtilnimi niansami človeških razpoloženj (ta so precej jasna - hromeči obup neuslišane ljubezni je verjetno čustvo, ki ga večini med nami ni treba posebej razlagati) ukvarja z grenkosladko lepoto hiperstiliziranih kadrov, v katerih so kritiki v Cannesu opazili tako vplive Vonga Kar Vaia kot tudi francoskega novega vala in Pedra Almodóvarja.
Xavier Dolan čustvenega naboja, ki ga Namišljenim ljubeznim sicer ne manjka, ni iskal v skopem scenariju, ki se ga da povsem zadovoljivo povzeti z enim samim stavkom: fant in dekle se nesmrtno zaljubita v istega narciska. Povedano z malo več besedami: Dolan je tokrat občutljivi, zadržani 25-letni Francis, ki večino časa preživi z najboljšo prijateljico, rahlo zategnjeno, cinično, nevrotično, vedno do zadnje podrobnosti urejeno Marie (Monia Chokri). Ko na neki zabavi spoznata angelskega, kodrolasega blondinca Nicolasa (Niels Schneider), oba - še preden uspeta drug drugemu narejeno flegmatično omeniti, da "taki lepotci niso njun tip" - na ležernega Adonisa razvijeta fiksacijo.
Zdi se, da njuna obsedenost, ki je seveda precejšnja obremenitev za prijateljstvo, vsaj na začetku obrodi nekakšne sadove: Nicolas se - iz razlogov, ki nam nikoli niso povsem jasni - rade volje priključi njuni simbiozi, in pri tem v obe smeri spušča ravno prav nejasne znake (poljub na vrat tukaj, pomenljiv pogled tam), da se tako Marie kot Francis še naprej oklepata jalovega upanja. Kmalu prebijejo skupaj vsak prost trenutek, od zabav do sprehodov in celo izleta na deželo - a bližje kot so si, bolj se jima Nico izmika ... Koga torej hoče? Njo? Njega? Oba? Nikogar? "Girls who are boys / Who like boys to be girls / Who do boys like they're girls ... always should be someone you really looooo-ooove" so o ljubezni v devetdesetih zafrkantsko popevali Blur. Petnajst let pozneje našima junakoma ne gre več na smeh.
Obsesivno ponavljanje variacij istega motiva (on ali ona iz kakega temnega kota s cigareto v tresoči roki opazuje svoj brezskrbni predmet poželenja) se v monotono repeticijo ne prevesi le zato, ker je vsak prizor tako estetsko premišljen in skonstruiran. Režiser, ki očitno pogreša zlata leta evropskega filma iz časov davno pred svojim rojstvom, naravnost fetišizira vintage modo, način, kako junaki prižgejo cigareto, kako se njihovo telo (v počasnem gibanju) premika pod obleko, iz kakšne skodelice pijejo čaj ... Reciklaže sentimentalnega šlagerja (Dalida - Bang Bang), ki je več kot le glasbena podlaga, ampak prej pomenljiv leitmotiv, ki povzema atmosfero celotnega filma, se je režiser verjetno deloma naučil kar od Tarantina.
Markiza de Merteuil in vikont de Valmont se, če bi lahko izbirala, najbrž ne bi reinkarnirala v svoji bledi senci iz Podlih iger (1999), omledne adaptacije kultnih filmskih Nevarnih razmerij, ampak med zdolgočaseno superiornimi protagonisti Namišljenih ljubezni. Če se je najbrž kar treba strinjati s splošnim konsenzom, da je v filmu več sloga kot globine, to nikakor ne pomeni, da Dolan ni osupljivo talentiran ustvarjalec (treba je še enkrat ponoviti: 21 let!). Upajmo le, da bo njegov tretji film sinteza najboljših elementov prvih dveh.
Ocena: 4; piše Ana Jurc
Viera...ni francosko, ampak kandadsko, no pa tut tako sranje ni.
Samo francosko sranje ti lahko takole skisa možgane.
predlagam ogled predvsem nasprotnikom novega družinskega zakonika:)