David Cronenberg velja za enega začetnikov filmskega žanra 'body horror', ki raziskuje človeški strah pred pohabljenjem in okužbami. V filmu Trk (1996) je raziskoval nasprotno plat in posnel zgodbo o ljudeh, ki jih vzburjajo prometne nesreče. Nevarna metoda gledalca ne sooči z ničemer tako kontroverznim. Foto: Liffe
David Cronenberg velja za enega začetnikov filmskega žanra 'body horror', ki raziskuje človeški strah pred pohabljenjem in okužbami. V filmu Trk (1996) je raziskoval nasprotno plat in posnel zgodbo o ljudeh, ki jih vzburjajo prometne nesreče. Nevarna metoda gledalca ne sooči z ničemer tako kontroverznim. Foto: Liffe
Spielreinova, ki je tudi sama postala spoštovana psihoanalitičarka, v filmu s svojimi zamislimi oporeka tako Freudu kot Jungu, zaradi česar ves čas na novo osmišljata svoj pristop. Cronenberg pravi, da je njegova kostumska drama kot nekakšen "intelektualni trojček" in naj bi zelo točno prikazala resnične dogodke.
Nevarna metoda
V tistem času so bila na Dunaju pisma "kot internet pred internetom" in so jih poštarji dostavljali od pet- do osemkrat na dan. Dialog med psihoanalitikoma se tako večinoma odvija v pisemski obliki.
Za Knightleyjevo je bila vloga s prizori histeričnih izpadov (v filmu Jung njenemu liku tudi vzame nedolžnost), precejšen odmik od sramežljivih in zadržanih likov, po katerih je najbolj znana.
Nevarna metoda
Cronenberg je bil še posebej pozoren na zvestobo zgodovinskim dejstvom. Čoln v filmu je na primer natančno tak kot tisti, ki ga je Jungu v resnici podarila njegova žena.

Tema, igralska zasedba in to, da film režira kanadski genij David Cronenberg, so se na papirju zdeli kot recept za izjemen film. A kaj, ko je ostalo le pri neuresničenem potencialu.

Scenarij za Nevarno metodo - napisal ga je za Nevarna razmerja z oskarjem nagrajeni Christopher Hampton - je nastal kot adaptacija njegove drame The Talking Cure (2003), ta pa je že sama po sebi predelava slavne knjige A Most Dangerous Method: The Story of Jung, Freud, and Sabina Spielrein (1994) - in nekje med vsemi temi predelavami za različne medije je iz zgodbe izpuhtela vsa sočnost, ki jo je morda nekoč imela. Rezultat je film, ki sicer ni žaljivo zanič, a je kot tak kriv morda še hujšega zločina: da je popolnoma pozabljiv.

Zares rešiti ga ne moreta niti vedno izjemni Vincent Cassel v svoji (premajhni) vlogi neskesanega hedonista, niti Viggo Mortensen, ki se mu je uspelo izogniti skušnjavi, da bi iz svojega lika naredil s seksom in cigarami obsedeno karikaturo, in ostane pri zadržani, natančni interpretaciji Sigmunda Freuda - najprej kot dobrohotne očetovske figure, nato pa kot rahlo nadutega patriarha, ki se iz strahu, da bi izgubil svoj položaj glavnega v stroki, noče odpreti novim idejam.

"Oče", "sin" in pacientka, ki je prišla med njiju
Leto 1904, okolica Züricha. Carl Jung (Michael Fassbender) je nadobuden mlad psihiater, ki v praksi preizkuša še nepreizkušene teorije o "zdravljenju s pogovorom" svojega mentorja, Sigmunda Freuda (Viggo Mortensen). Jung Freuda idealizira in počasi se med njima preko pisem, v katerih razpravljata o primeru pacientke Sabine Spielrein (Keira Knightley), splete tesno prijateljstvo, v katerem pa je že seme poznejšega razdora. Freudu se namreč Jungova dovzetnost za paranormalno in podobno (danes bi rekli: "new age") psihologijo zdi premalo znanstvena, ta pa je že od samega začetka dalje skeptičen do mojstrove nagnjenosti, da vzrok za čisto vsako nevrozo išče v spolnem nasilju.

Zanimivo, da je ravno poštirkani, malce leseni Jung tisti, ki tudi v praksi temeljito razišče svoje seksualne težnje. Po zgledu Otta Grossa (Vincent Cassel), še enega od prvih psihoanalitikov, ki pa, v nasprotju s Freudom, ne vidi nič slabega v tem, da spiš s svojimi pacientkami ("Ničesar ne smemo potlačiti!"), se Jung kmalu "osvobodi represije družbenih norm" in se zaplete s Spielreinovo, inteligentno, a histerično žensko z bolestno željo po kaznovanju.

Manična Keira
Mimogrede: uvodnih petnajst minut filma človek ne ve, ali naj ga skrbi, da si bo Keira Knightley izpahnila čeljust (na pamet padejo razne asociacije na tiste zevajoče globokomorske ribe) ali pa naj se zabava ob ironiji tega, da je igralka, ki je prepoznavna predvsem po svoji šobici, le-to izmaličila v nekakšno tragikomično, bolščečo grimaso. Nekdo bi ji moral res povedati, da skupek absurdno karikiranih živčnih tikov in trzljajev še ne pomeni realistične upodobitve duševne bolezni. K sreči jo zgodba postopoma - ko se Sabina iz manične razvaline počasi prelevi v nadobudno študentko in nato psihoanalitičarko - prisili, da se tega maničnega pretiravanja bolj ali manj znebi. (Tega ne moremo trditi za njen obupno leseni ruski naglas, ki bi se najbrž še Radetu Šerbedžiji za vlogo terorista z nekaj jedrskimi konicami pod pazduho zdel pretiran).

Jungovo in Sabinino (ne tako zelo) skrivno onegavljenje je začinjeno z ravno pravo mero "odklonskega", da si gospod doktor lahko laže, da je to, kar počne s pacientko, nekaj popolnoma drugega kot to, kar ga veže z njegovo milo, tiho ženo (Sarah Gadon).

Pri tem ga tako iz etičnih kot moralnih razlogov sicer tare silna slaba vest - a nič ne de, kajti Sabina, obubožana ruska aristokratinja, ki je za povrh še Judinja (torej ne ženska, zaradi katere bi na udobje navajeni protestant zapustil svojo družino), je vendarle "ljubezen njegovega življenja", kot proti koncu (na podlagi bolj ali manj ničesar v filmu videnega) razglasi Jung. Spielreinova, ki še danes velja za prvo pomembno žensko strokovnjakinjo na področju psihoanalize, je tukaj prikazana kot moderna ženska, ki se je v zameno za kariero odpovedala temu, da bi stopicljala v senci moškega, ki ga je ljubila.

Brez provokacij
Cronenbergu je treba priznati, da se je odrekel pričakovanemu pristopu in našel način, da je teme seksualne transgresije, duševne bolezni in nezvestobe "zapakiral" v neškandalozno kostumsko dramo, v kateri eksplicitne prizore nadomestijo dialogi.

Poleg tega, da bi statičnost dogajanja lahko razbil z več prizori secesijskega Dunaja (film je celo stilsko precej nenavdahnjen), bi bilo dobrodošlo, če bi Cronenberg svoji zloglasni temni plati tudi tokrat pustil malo več manevrskega prostora. Nevarna metoda bi bila tako morda manj varna in generična.

Ocena: -3; piše Ana Jurc