Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 4,6 od 21 glasov Ocenite to novico!

Največji dosežek filma je v tem, da čudovito prikaže kompleksni položaj, v katerem so se znašle temnopolte služkinje pri belih družinah. Po eni strani niso bile drugega kot hišne sužnje, le z drugim imenom, po drugi pa nekakšne nadomestne matere, ki jim je bila zaupana popolnoma vsa vzgoja otrok. Istih otrok, ki so nato odrasli in nadaljevali začarani krog zlorabe. Foto: Kolosej

Čeprav se Emmi Stone kot iskreni, naivni mladi Skeeter ne da ničesar očitati, pa ji viola Davis tokrat glavno vlogo popolnoma "ukrade". Foto: Kolosej

Kljub zlobi, s katero se svojih sovražnic loti glavna antagonistka, Hilly Hollbrook, pa Služkinje Mississippija v šestdesetih ne naslikajo kot zares okrutnega, neusmiljenega kraja in časa. Ves film ima, najbrž tudi po zaslugi toplih barv in scenaografije, pridih nekakšnega retro šarma, ki sporoča, da "vse skupaj le ni bilo tako zelo hudo". Foto: Kolosej

Že res, da je Skeeter - tako je vsaj videti - edina ženska v Jacksonu s kariero ampak to seveda pomeni, da ima težave na ljubezenskem področju. Morda pa življenje v šestdesetih le ni bilo tako zelo drugačno od novodobnih romantičnih komedij ... Foto: Kolosej

Dodaj v

Tweet

Facebook

Služkinje

Že res, da so Služkinje film o rasizmu v šestdesetih, a tokrat nimamo opravka z belimi kapucami in linčanji: glavni zlobci so južnjaški kloni Betty Draper, jabolko spora pa "belska" stranišča, katerih (ne)uporaba ima tukaj isti pomen kot vprašanje, kdo bo šel sedet na zadnji del avtobusa.

Filmska adaptacija istoimenske literarne uspešnice izpod peresa Kathryn Stockett, romana o temnopoltih služkinjah in njihovih belih delodajalkah v šestdesetih letih v Mississippiju, hoče biti navdihujoča zgodba o osebnem dostojanstvu in nenasilnem boju proti krivicam.

Zelo lahko si je predstavljati orgijo solza, čestitk in objemanja, ki bi jo Služkinjam v svojem šovu posvetila Oprah Winfrey (če se ne bi medtem seveda že upokojila) - kar sicer ne pomeni, da film ne načenja relevantnih tem in da ob gledanju ne bo treba poseči po robcu ali dveh (pa čeprav se vsi "razčustvovani" trenutki napovedujejo daleč v naprej), vseeno pa se, tako kot se "navdihujočim" zgodbam rado zgodi, pastem solzavosti in stereotipiziranja ameriškega Juga ne izogne popolnoma. Obenem se Služkinj drži rahel pridih superiornosti: na trenutke se zdi, kot da se je režiser Tate Taylor od preteklosti popolnoma distanciral ter da se na "temne" čase ozira s perspektive današnje, domnevno povsem "razsvetljene" in neproblematične družbe. Premisa, ki bi se jo seveda dalo izpodbijati.

Skeeter Pheelan (Emma Stone) se po diplomi vrne v rodni Jackson, kjer se je na položaj alfa samice medtem zavihtela njena nekdanja sošolka, zdaj poročena (in skoraj risankasto karikirano zlobna) Hilly Holbrook (Bryce Dallas Howard), ki na čajankah s prijateljicami rada razpreda o "črnskem problemu" in prednostih ločenih stranišč za služinčad, od katere bi se spodobna južnjaška dama lahko še nalezla kake "njihove" bolezni ... Najbolj srhljivo pri vsem skupaj je, da gospe svojega rasizma še slišijo ne, ker so služkinje zanje pač samo še ena stvar, na svetu zgolj zato, da jim olajša življenje.

Skeeter, ki skuša nekako na noge postaviti svojo novinarsko kariero ("Zadnji korak pred poroko," zadovoljno čivkne ena od njenih vrstnic), vse to bolj ali manj molče prenaša, obenem pa se loti svoje osebne misije: vsakodnevna ponižanja temnopoltih žensk, ki služijo v hišah njenih prijateljic, bo popisala in objavila v knjigi. Bolj kot ne po naključju za to dobi blagoslov newyorške založnice (Mary Steenburgen), ki oceni, da je tematika morda ravno dovolj aktualna za izdajo knjige, "preden se ves ta cirkus z državljanskimi pravicami pomiri".

Skeeter tako pod pretvezo pisanja kolumne o gospodinjskih opravilih začne počasi pridobivati zaupanje ene od služkinj, Aibileen Clark (Viola Davis), tihe ženske srednjih let, ki se opred bolečino zaradi smrti svojega lastnega sina zateka v ljubezen malega belskega dekletca, ki ga vzgaja namesto njegove brezbrižne matere. Sprevrženost celotne situacije ji je seveda jasna: v svojem življenju je previjala, ljubila in vzgojila 17 belih otrok, ki so nato vsi priročno pozabili, kdo je bila v otroštvu njihova "prava" mama.

Ko se med Skeeter in Aibileen počasi splete nekakšno previdno zavezništvo, ta do pripovedovanja svojih zgodb pripravi še druge služabnice. Njena najboljša prijateljica Minny (Octavia Spencer) je temperamentna, glasna ženska, ki ni pripravljena požreti čisto vsega - in je zato samo vprašanje časa, preden se znajde na cesti. Kot izobčenka je lahko lahko našla službo le pri v "dobri" družbi prav tako nezaželenih zakoncih Foote. Celia Foote (skoraj neprepoznavna Jessica Chastain) je tipično "white trash", a dobrosrčno dekle iz revnega mesteca, ki se je bogato poročila s Hillyjinim bivšim fantom in je zato seveda persona non grata med popularnimi dekleti, ki ljudi očitno ne delijo le na večvredne in manjvredne rase, ampak tudi razrede.

Korak predaleč?
In prav lik Minny, ki na trenutke ni drugega kot adaptacija klasične karikature matronaste "mammy", ki je že Scarlett O'Hara tlačila v preozek korzet, je najbolj nepotrebno pretiravanje Služkinj (še posebej v kontrastu z Aibileen, iz katere ves čas veje nekakšno tiho dostojanstvo). Spencerjeva, ki se s svojo klišejsko vlogo sicer dobro spopada, je v zadnjem dejanju drame tudi nosilka straniščne komične farse, o kateri ne gre razkriti več kot to, da vam bo morda vsaj začasno zagabila čokoladno pito.

Neizkušeni Taylor v Služkinjah, ki so šele njegov drugi celovečerec (Stockettova je bila pravice za adaptacijo svojega romana pripravljena odstopiti le dolgoletnemu prijatelju) predlogi na trenutke dela krivico - še posebej v drugi polovici, kjer preveč teže položi na sramoto in ponižanje, ki ga povzroči ena sama pita s "prirejenim" receptom - a ton in duh filma presežeta njegove tehnične nepopolnosti. Pred povprečnostjo ga z lahkoto reši blesteča igra večine junakinj, pa naj bo to naivna Emma Stone ali čudovita Viola Davis, ki ji oskarjevska nominacija najbrž res ne more uiti.

Ocena: -4; piše Ana Jurc