Izdelek režiserja Rogerja Donaldsona je križanec dveh tematskih podzvrsti tega žanra - gre za maščevanje krivice, ki se je zgodila ljubljeni osebi, osrednja tema pa je ujetost osrednjega junaka v neznano organizacijo, ki ga nadzira in nekaj od njega tudi zahteva.

On je Will (Nicolas Cage), po poklicu učitelj in srečno poročen z Lauro (January Jones). Njuna idila se začne rušiti, ko neznanec posili Lauro. Le nekaj ur po nesrečnem dogodku se Willu približa neznanec po imenu Simon (Guy Pearce) in učitelju ponudi pomoč. Trdi, da storilca pozna in "težavo lahko odpravi", v zameno pa pričakuje le, da mu bo Will v prihodnosti vrnil kakšno uslugo. In nič na nivoju umora, "le kakšno kamero boš razbil," še dahne Simon. In ko Will stopi na ta vlak, je jasno, da je zabredel v velike težave. No, z njim pa tudi kakovost filma.

Ea temeljnih predpostavk cineastične obrti je, da se mora film začeti udarno, presenetljivo, nejasno, skrivnostno ... Skratka, z nečim, da gledalca motivira in ga posrka v svoj svet. In vse to V iskanju pravice ima. Skrivnostni umor in geslo Lačni zajec skače (the hungry rabbit jumps, kar je bil mimogrede tudi delovni naslov filma) prilivata olje na ogenj. A težava je v tem, da je žerjavica medtem že ugasnila.

Poglejmo klasičen primer. Verjetno najbolj dramatičen dogodek filma se zgodi na začetku, ko se mora Will odločiti, ali sprejme ponudbo skrivnostnega Simona. Ta se mu predstavi v bolnišnici, kjer v tem času skrbijo za poškodovano Lauro. Navodilo je preprosto, če Will sprejme ponudbo, mora do določenega avtomata, iz katerega mora kupiti dve čokoladki (znamke Forever). Kar se zgodi v naslednjem insertu.

Brez dvoma dve najbolj napeti minuti filma! V katerih pa glavni junak ne naredi nič drugega, kot kupi čokoladki! A ko opisano (in videno) dejanje analiziramo z vidika vsebine, lahko ugotovimo le, da smo prevarani. Zakaj? Zakaj je moral Will na tako zapleten način privoliti v sodelovanje? Zakaj je moral do točno določenega avtomata? Kupiti dve čokoladki? Točno določene znamke? Zakaj ne bi le Simonu pokimal, poslal SMS ali kaj podobnega? Seveda, zgolj zaradi dramatičnosti učinka. Učinka na gledalca.

A to še zdaleč ni edina hitra rešitev. Nikoli ne izvemo zgodbe o posiljevalcu (spet se zdi, da je to le "naključna rešitev", ki požene kolesje zgodbe), kaj je ozadje Simonove zgodbe, zakaj je pravico vzel v svoje roke ...

Pravila so seveda tudi za to, da se kršijo. Brez kršenja obstoječih filmskih pravil nikoli ne bi dobili sijajnih klasik ali odkrivali novih žanrov. Vse to je seveda res ... A kršenje pravil V iskanju pravice ni nič drugega kot iskanje najlažje poti, da je bil film sploh posnet (z ogromnim številom logičnih lukenj). A tudi gledalci imamo pravico. Gledati dobre filme.

Ocena: 2, piše: Slavko Jerič