"Vizualno onesnaževanje je bolj strupeno od vseh drugih onesnaževanj, saj ubije dušo," je bil prepričan umetnik in aktivist, ki je s predlogi za polepšanje pročelij in oken in ozelenitev streh, s kampanjami za ekološka kompostna stranišča ter nasprotovanjem jedrski energiji sprožal ekološke razprave. Foto: AP
Umetnik je pokopan na svojem posestvu na Novi Zelandiji, kjer je pred smrtjo živel: leta 2000 je bil pri 72 letih zanj usoden infarkt, ki ga je doletel na ladji Queen Elisabeth II. Foto: AP
Leta 2010 so v mestu Abensberg dokončali Hundertwasserjev zadnji projekt - stolp ene izmed znamenitih tamkajšnjih pivovarn. V stolpu umetnik med drugim ohranil značilen motiv čebulnega zaključka stolpa, ki ga je uporabil tudi v svojih stanovanjskih zgradbah, toplicah, vrtcih, šolah in toplarnah. Očitno je, da je barvitost skušal zanesti tudi v industrijske objekte, ki so sicer običajno zasnovani kot zgolj funkcionalna gradnja. Foto: AP

Navduševal se je nad dunajsko secesijo, iz tega pa razvil lasten slog, ki ga med njegovimi slikarsko-arhitekturnimi projekti najbolje predstavlja prepoznavna Hundertwasserjeva hiša na Dunaju.

"Sto" spremenil v "Hundert"
Hundertwasser, ki se je rodil kot Friedrich Stowasser (1928–2000), je presenečal z nekonvencionalno arhitekturo in s številnimi protestnimi akcijami. Zavzemal se je za življenje v sozvočju z naravo in imel pomemben vpliv pri nastanku okoljevarstvenega gibanja v Avstriji.

Rodil se je na Dunaju, kjer je študiral na umetniški akademiji, najbolj pa sta nanj vplivala Gustav Klimt in Egon Schiele, saj sta simpatizirala z mladimi umetniki, ki so na prehodu med 19. in 20. stoletjem iskali nove načine umetniškega izražanja. Ker so jih tradicionalisti zavračali, so konec 19. stoletja ustanovili gibanje dunajska secesija.

Hundertwasser je svoj slikarski slog – poetično in barvito izražanje razpoloženja v labirintnih kompozicijah, v katerih je precej zlatega in srebrnega tona – povzel po dekorativnosti secesije. Umetniško ustvarjanje je skušal z načinom življenja združiti v celoto. Veliko je potoval in se v poznejšem obdobju posvečal oblikovanju urbanih okolij in stanovanjskih prostorov, piše v Velikem svetovnem biografskem leksikonu Osebnosti.

Diametralno nasprotje strogim geometrijam totalitarizmov
Zaščitna znaka njegovega opusa, barvitost in odklanjanje vsake geometrizacije naj bi bili izraz Hundertwasserjevega političnega prepričanja, ki je zavračalo vsakršen totalitarizem in ki naj bi izšlo iz njegove izkušnje z nacionalsocializmom, ki je preganjal judovske sorodnike njegove matere.

Slavo izkusil še pred smrtjo
V 60. in 70. letih 20. stoletja so njegove barvite in dekorativne grafike in sitotiski postali zelo priljubljeni. Kasneje se je ukvarjal z ekologijo in skušal ustvariti bivališča, v katerih bi se človek znebil neprijetnih pravih kotov, ki so prevladovali v prostorih, in si v stiku z naravo sam ustvaril prijetno in vedro stanovanje.

Med njegovimi slikarsko-arhitekturnimi projekti so najbolj znani Hundertwasserjeva hiša na Dunaju - stanovanjska stavba, izdelana samo iz lesa in opeke, s čebulastimi stolpiči in brez ravnih linij, predelava cerkve sv. Barbare v Bärnbachu in predelava gimnazije Martina Luthra v Wittenbergu.

Mimogrede: Hundertwasser za načrtovanje svoje najslavnejše hiše - tiste na Dunaju - ni hotel plačila, saj je menil, da je zadostno plačilo že to, da bo s svojo hišo preprečil gradnjo nečesa grdega na njenem mestu.

Oblikoval je znamke, kovance, igralniške žetone, telefonske kartice in z ilustracijami opremil t. i. Hundertwasserjevo biblijo. V svojem značilnem slogu je polepšal sežigalnico odpadkov na Dunaju, onkološki oddelek klinike v Gradcu in ladjo na Donavi. Izdelal je tudi načrt za terme na avstrijskem Štajerskem in pokrito tržnico v Švici.