Glede na temo, ki jo obravnava film Libanon, pri katerem je sicer kot koscenarist in korežiser sodeloval tudi Maoz Shmulik, njegova niti ni presenetljiva. 66. Mostro so namreč zaznamovali filmi z vojno in politično tematiko, čeprav se je šušljalo, da utegne glavno nagrado na festivalu, ki običajno nagradi kompleksne filme, ki brskajo po človekovi notranjosti, odnesti celo katera od komedij; mislilo se je predvsem na Akinov film Soul Kitchen in na črno komedijo Life During Wartime (Življenje med vojno) ameriškega filmarja Todda Solondza. Zadnjemu je sicer v uteho, da mu je žirija dodelila nagrado za najboljši scenarij.
Vrnimo se k filmu, ki ga je kot najboljšega ocenila žirija z Angom Leejem na čelu. Libanon je film o prvi libanonski vojni, v kateri je Izrael okupiral del libanonskega ozemlja, povod za kar je bil poskus atentata na izraelskega veleposlanika v Veliki Britaniji, za katerim naj bi stala skrajna organizacija, ki naj bi ji zatočišče dajal Libanon. Film se vrti okoli posadke tanka, ki so ga poslali v neko libanonsko mesto, ki ga je kot sovražnega Izraelu že bombardiralo izraelsko letalstvo. Štirje dvajsetletniki se znajdejo sredi ruševin in brez radijske zveze s svojim štabom. Niso rojeni za vojne heroje in bolj kot vsega drugega se zavedajo svojega strahu pred smrtjo.
Dama videoumetnosti je postala dama filmske umetnosti
Med nagrajenci pa se je znašla dama, o kateri se je veliko govorilo zaradi njenega izredno uspešnega debija na 'velikem prizorišču' svetovnega filma. Veliko ime videoumetnosti, Iranka Shirin Neshat, si je namreč s svojim filmom Ženske brez mož, v katerem predstavlja ženske iz Teherana, pridobila naziv najboljše režiserke.
Leva prihodnosti, nagrado Luigija De Laurentisa, ki jo podeljujejo za filmski prvenec, je Filipinec Pepe Diokno dobil za film Engkwentro. Zgodba o dveh bratih na nasprotnih straneh vojne uličnih tolp, ki načenja temo od države naročenih umorov, je odnesel tudi nagrado Orizzonti (Obzorja).
Film A Single Man Toma Forda, nekoč prvega imena oblikovalskega tima modne hiše Gucci, se lahko pohvali z najboljšim igralcem festivala. Colin Firth je v filmu upodobil homoseksualnega profesorja, ki ne more preboleti smrti partnerja. Najboljša igralka pa je za vlogo v italijanskem filmu Dvojna ura (La Doppia Ora) režiserja Giuseppeja Capotondija postala ruska igralka Ksenja Rappoport.
Nikomur se ne ljubi obračunavati s kapitalizmom
Pravzaprav je bilo pričakovati, da se bodo gledalci in tudi kritiki prej ko slej naveličali kritične dokumentarne pripovedi, ki se pogosto spogleduje s senzacionalizmom, Michaela Moora. Čeprav svet tiči v veliki krizi, za katero se je že izkazalo, da je velika strukturna kriza, ki jo bo le stežka sanirati, Moorov film Kapitalizem: Ljubezenska zgodba (Capitalism: A Love Story) ni prepričal žirije. Podobno spregledana je bila tudi mračna apokaliptična pripoved Cesta (The Road) režiserja Johna Hillcoata. In na splošno smemo zapisati, da so jo ameriške produkcije odnesle slabo, čeprav je bilo pred začetkom 66. Mostre slišati veliko godrnjanja prav zaradi zelo številčne ameriške 'delegacije' na festivalu.