Da bi pokazali, da je življenje migranta v Zahodni Evropi vredno nič, so člani skupine Center za politično lepoto sredi Berlina želeli organizirati nekakšne gadiatorske igre, na katere bi se begunci kar sami prijavili kot plen tigrom. Ker njihovo življenje pač  ni vredno nič oziroma čeprav so dospeli v Berlin, so enako ničvredni kot vsak izmed prebežnikov, ki utone na begunski poti. Foto: Zentrum für politische Schöhnheit
Da bi pokazali, da je življenje migranta v Zahodni Evropi vredno nič, so člani skupine Center za politično lepoto sredi Berlina želeli organizirati nekakšne gadiatorske igre, na katere bi se begunci kar sami prijavili kot plen tigrom. Ker njihovo življenje pač ni vredno nič oziroma čeprav so dospeli v Berlin, so enako ničvredni kot vsak izmed prebežnikov, ki utone na begunski poti. Foto: Zentrum für politische Schöhnheit
Center za politično lepoto je za več let najel hišo ob hiši desno usmerjenega politika Björna Höckeja. Foto: Zentrum für politische Schöhnheit

Radikalni humanizem, ker smo prepričani, da se boj za človekove pravice vodi preveč korektno in milo. Vsak dan gledamo nevladne organizacije, na primer PETO ali Greenpeace, katerih predstavniki niti malo ne oklevajo s prestopanjem meja prava, ko se borijo za pravice živali; napadajo denimo ladje, ki lovijo kite ali morske pse. Tu gre vedno za zelo radikalen boj, česar pa v primeru boja za človekove pravice ne zasledimo.

Cesy Leonard
Foto: RTV SLO

Včasih se mi zdi, da smo kot neka mladostniška tolpa.

Cesy Leonard
Vsako jutro Höcke zagleda različico spomenika žrtvam holokavsta, ki se mu zdi sramoten. Foto: Zentrum für politische Schöhnheit

Zelo zanimivo je bilo tudi, kako se je odzval tuji tisk. Kadar v tujini kdo govori o Nemčiji in nacistih, je to izjemno zanimivo. Angleški mediji so tako lahko poročali o nacistični vasi in umetnikih, ki nekaj delajo proti njej.

Cesy Leonard
V eni izmed akcij je članom Centra za politično lepoto uspelo organizirati pravi pogreb za sirsko prebežnico v Nemčiji. Pravijo, da je tudi to, da uspeš enemu človeku vrniti dostojanstvo, uspeh. Foto: Zentrum für politische Schöhnheit

Vzpostavili smo vročo linijo za iskanje družin, ki bi bile pripravljene vzeti sirskega otroka k sebi domov. Zame je bil uspeh, da ta linija ni mirovala in obnemela in da so se javljale množice družin iz vse Nemčije. Šlo je za družine s svojimi otroki, pa tudi za samske ženske. Res je bilo neverjetno, koliko nemških družin je izrazilo pripravljenost, da vzamejo k sebi otroka iz Sirije, in to tudi za nedoločen čas, ker nismo ničesar natančno specificirali.

Katharina Haverich
Pred vladno palačo bi trato prekopali v pokopališče za žrtve begunske poti. Foto: Zentrum für politische Schöhnheit

Vsi smo pripravljeni iti v zapor, če bi bilo potrebno, seveda pa poskušamo vse vnaprej preveriti, da ne bi šli v zapor zaradi kakšnih malenkosti.

Cesy Leonard
Bele križe, simbole žrtev poskusov prebega iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo, je skupina uporabila za opozarjanje na tragične vidike postavljanja žičnate ograje okoli 'Evrope'. Foto: Zentrum für politische Schöhnheit

Hitlerja moramo izgnati z besedami iz našega govora (Hitler muss man kaputtreden).

Christoph Schlingensief

"Še vedno se vsak dan veselim tega, da mora Björn Höcke (politik iz desno usmerjene stranke AfD, op. P. B.) vsak dan gledati ta spomenik. No, morda si je v vmesnem času že namestil zastor," pove z iskrenim navdušenjem in med smehom, ki ga od članov skupine Center za politično lepoto skorajda pričakuješ.

Obraz s plakatov in novi up nemške desnice
Toliko bolj lahko rahlo nagajivo radost Cesy Leonard razumemo v ozadju ene izmed izjav Höckeja, ki naj bi veljal za 'obraz s plakatov' in 'novi up nemške desnice': "Turinško polje hrastov je postalo moje pribežališče. To je moj prostor za umik, navdih in regeneracijo." In tja mu je berlinska skupina, in to dobesedno 'pred nos', postavila osovraženi spomenik. Da, najeli so hišo ob njegovi; za več let. Natančneje: še sedem let bo moral Höcke vsak dan zreti na malo polje stel pred okni njegove več stoletij stare hiše.

Pa ni edini, ki ga spomenik moti. Lastnik hiše je menda Höckejev somišljenik in teh v nekdanjih vzhodnih predelih Nemčije ni malo, saj je danes že notorično dejstvo, da so se voditelji zloglasnega 'DDR-ja' od nacizma distancirali; njihova država naj ne bila dedinja tretjega rajha in dejansko prvi vodilni možje zares niso bili del nacističnih klik; tega pravzaprav ni zanikala niti Zahodna Nemčija s svojo formulo o ekskluzivnem zastopstvu nemškega naroda (Alleinvertretungsanspruch), na osnovi katere je bila sredi petdesetih let formulirana tudi Hallsteinova doktrina. V skladu z njo je Bonn nemudoma prekinil diplomatske odnose z vsako državo, ki je mednarodnopravno priznala NDR, in to je leta 1957 doletelo Jugoslavijo.

Argumentacija Bonna je izpostavljala predvsem to, da naj bi bila Zvezna republika Nemčija edina suverena nemška država, Nemška demokratična republika pa zgolj sovjetski satelit. Kakor koli, režim v Pankowu, kot so ga imenovali zaradi okrožja s prebivališči mnogo funkcionarjev in s sedežem prvega in edinega predsednika NDR-ja Wilhelma Piecka (mimogrede, njegova hči Eleonore Staimer je bila prva veleposlanica NDR-ja v Jugoslaviji), ni vodil denacifikacijskega programa in temu pripisujejo tudi sedanjo veliko višjo naklonjenost desno usmerjenim strankam v novih zveznih deželah.

Plačujejo najemnino, ne kršijo zakonov, pravico do umetniškega dela na vrtu imajo
Če se vrnemo k lastniku hiše. Tudi če mu akcija Centra za politično lepoto ni všeč, ne more nič. Nemško pravo izredno ščiti najemnike, in dokler Berlinčani plačujejo najemnino in ne kršijo zakonov, jih ne more izgnati; pravni red jim tudi zagotavlja pravico do postavitve umetniškega dela po lastnem izboru, ki pa v primeru hiše v Bornhagnu ne sme biti višje od sedmih metrov, in to polje stel ni. Torej bo vse skupaj tam obstalo še sedem let. Na hišo pazijo najeti uslužbenci, ki tudi opazujejo Höckeja, saj se je Center za politično lepoto projekta lotil tudi pod geslom: nad nacizem z nacističnimi metodami.

Iz tega projekta tudi izhaja velika priljubljenost skupine; ima celo množico privržencev, ki njene projekte financirajo. "Včasih se mi zdi, da smo kot neka mladostniška tolpa," se zasmeji Leonardova in poudari, da privržence nabirajo tudi s humorjem. In te potrebujejo, da financirajo velikopotezne projekte. Tudi spomenik v Bornhagnu v Turingiji je bil in ostaja mogoč zgolj zaradi več kot 98.000 evrov, ki jih je skupina nabrala v spletni nabirki.

Skupina sicer, jasno, hodi po robu. S tem, da so življenja prebežnikov danes vredna tako rekoč nič, da redkokoga zares ganejo trupla v Sredozemskem morju, so denimo želeli ljudi soočiti z akcijo: Požrimo begunce. Na osrednjo berlinsko alejo Unter den Linden so postavili kletke s pravimi tigri in pozvali begunce, da se kar sami prijavijo za prostovoljne žrtve, ki se bodo v vrgle zverem v gobec. Na posnetkih tako denimo vidimo sirsko najstnico, ki povsem resno televizijskemu novinarju razlaga, da je pripravljena umreti, ker da kot prebežnica tako ali tako ni vredna nič. Seveda je šlo za satiro, a bilo je tudi mnogo ogorčenih odzivov; tudi organizacij za zaščito pravic živali, češ kaj ti ubogi tigri počnejo v kletkah središču mesta. In prav boj za pravice živali nas privede do pojma radikalni humanizem, ki ga ima Center za bistveno formulo svojega dela.

Radikalni humanizem proti medlemu boju za človekove pravice
"Da, radikalni humanizem, ker smo prepričani, da se boj za človekove pravice vodi preveč korektno in milo. Vsak dan gledamo nevladne organizacije, na primer PETO ali Greenpeace, katerih predstavniki niti malo ne oklevajo s prestopanjem meja prava, ko se borijo za pravice živali; napadajo denimo ladje, ki lovijo kite ali morske pse," pravi Leonardova. "Tu gre vedno za zelo radikalen boj, česar pa v ob boju za človekove pravice ne zasledimo. Tu gre za boj znotraj meja prava: ljudem nudimo hrano, denimo, ali pa prenočišče, skoraj nikoli pa ne gre za neposreden spopad z despoti ali z vladami. In to se nam zdi zares velika težava."

Centru za politično lepoto (v nadaljevanju CPL) ne gre očitati inovativnosti pri opozarjanju na težave sodobnega sveta. Skupino, ki se ima za tovarno idej in izhodišče boja za človekove pravice s sredstvi umetnosti, bi lahko imeli tudi za umetniško formo raziskovalnega novinarstva. Za vsak projekt posebej svoj predmet raziskujejo več mesecev, običajno pol leta. Poleg jedrne skupine, katere središče je filozof in ustanovitelj skupine Philipp Ruch, projektno telo med posameznimi projekti dopolni še več deset sodelavcev. Na začetku po pravilu izdelajo video, ki predstavi problemsko vprašanje in vedno z vsaj malce humorja nakaže cilj; ta video naj bi bil vaba za denarna sredstva. V primeru spomenika v Turingiji je prikazoval sodelavce CPL-ja kot vohune, ki oprezajo za Höckejem, v primeru projekta Mrtvi prihajajo pa je prikazal simulacijo trate pred vladno palačo kot popolnoma prekrite z grobovi, v katere naj bi z imenom in priimkom, torej častno, znova pokopali žrtve begunske poti. In kot rečeno, denar prihaja; oboževalcev je vedno več.


Umorimo H. Kohla z dvigom gladine jezera … Nočemo v zapor zaradi neumnosti ali malenkosti
A kar zadeva prestopanje meja prava, tega 'se CPL ne gre'. Čeprav se včasih tako zdi. "Vsi smo pripravljeni iti v zapor, če bi bilo potrebno, seveda pa poskušamo vse vnaprej preveriti, da ne bi šli v zapor zaradi kakšnih malenkosti. Ko na primer uporabljamo podpise ministrov ali simbole zvezne vlade, preverimo, kako daleč smemo iti, kaj se bo zgodilo, če jih bomo uporabljali itd." Leonardova doda, da zanje bolj kot ne brezplačno delajo trije odvetniki, ki skupini pomagajo, da ne bi po neumnosti kršila črke zakona. In kot pojasnilo doda: "Pozvali smo že tudi k umoru diktatorjev in pri tem smo morali izvesti 'fino uglaševanje' formulacij, da nas ne bi tožili, če bi neposredno rekli, da hočemo videti mrtvega Putina. Tu moram omeniti, da je Nemčija posebna dežela in da nam omogoča visoko stopnjo umetniške svobode, in verjamem, da mnogo naših akcij drugje ne bi mogli izvesti."

Tu se spomnim na duhoviti projekt nemškega enfant terribla, nekakšne galantne različice Rainerja Wernerja Fassbinderja, ki mu je Nova pošta v dneh pred gostovanjem članic CPL-ja posvetila niz filmskih večerov. Ubijte Helmuta Kohla je bilo geslo ene njegovih akcij. V kopalkah in z napihljivo raco je stal sredi Wolfgangseeja, ob katerem je zdaj že pokojni Kohl imel počitniško hišo, in se spraševal: koliko ljudi mora stopiti v jezero, da se bo gladina dvignila dovolj, da bo preplavila Kohlovo vilo … Ampak Schlingensief je na neki način imel srečo, da je umrl še pred obdobjem vedno večje pozornosti in lova na momente politično nekorektne umetnosti …

Kdaj je kraja res kraja in kdaj to ni
Dober primer bistroumne izrabe poduka o pravu je bil tudi projekt Padec prvega evropskega zidu, ki je potekal ob 25-letnici padca Berlinskega zidu. Skupina je kar sredi dneva iz vladne četrti odmontirala bele križe z imeni žrtev, ki so umrle ob poskusih prehoda čez nikogaršnjo zemljo med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, jih nesla prosilcem za azil in te s križi tudi fotografirala. A skupine niso mogli obtožiti kraje. Po akciji so se križi vrnili, in če nekaj vrneš oziroma nimaš namena odnesenega predmeta obdržati, to pravno gledano pač ni kraja.

In temu je sledila še ena izredno zanimiva misel Leonardove, ki je z njeno kolegico Katharino Haverich ta teden na lokaciji Nove pošte vodila delavnico: "Dejansko se mi zdi, da me policija ščiti." "Vsi v Centru smo dobili kolektivne grožnje s smrtjo, med drugim nam je grozil zelo znan radikalni desničar, ki je bil član Zvezne nemške vojske, z imenom Franco A. Potem nam je deželni kriminalni urad ponudil poduk o tem, kako naj ravnamo zaradi naše ogroženosti, policija ima tudi naše zasebne naslove in pravzaprav se nam zdi, da nas država ščiti," dodajata.

Včasih gredo stvari svojo pot
V nekaj primerih so jim očitali, da so povod vandalizma. Ko so v projektu Mrtvi prihajajo s sicer uradno vlogo za gradbeno dovoljenje in spremembo namembnosti zemljišča predlagali preobrazbo trate pred vladno palačo v pokopališče, je ob tem potekal tudi pohod po vladni četrti. Naključje je hotelo, da je bila trata ravno obnovljena in zato obdana z žičnato ograjo, da nekaj dni po njej ne bi hodil nihče. A deset tisoč ljudi, ki so se pohoda udeležili – da, več tisoč jih je prišlo - je v tem videlo provokacijo. Porušili so grajo in začeli vse povprek kopati grobove; trata je bila prekopana, kot da bi bil čas vojne in kot da so želeli v obleganem mestu vsak javni prostor izkoristiti za gojenje krompirja ali pa kot da bi namesto posamičnih v središče Berlina pridrla tolpa, in to velika, divjih svinj in 'preorala' zelenico … A hujšega ni bilo … Nekaj oseb so sicer vseeno pridržali.

Pravzaprav je bilo imenitno videti ljudi, množico ljudi, ki sami kopljejo grobove, pripomnita sogovornici. In znova se nasmejim ob misli na duhovite fotografije simulacij grobov, ki so jih ljudje iz vse Nemčije pošiljali Centru: nekdo je grob naredil na lokaciji manjkajočih tlakovcev na cesti, ker so tam pač ravno menjavali neko napeljavo; drug v lokalnem parku; spet nekdo na zelenem pasu sredi ceste …

Berlin je svojevrsten mehurček sredi nemške družbenopolitične krajine
Leonardova in Haverichova tudi pravita, da kot Berlinčanki živita v neke vrste mehurčku. "Seveda veliko beremo o tem, kaj se dogaja drugje. Vendar pa živimo v Berlinu, kamor se priseljujejo in živijo glasni umetniki, dobro izobraženi ljudje, in zato moram priznati, da imam malo izkušenj s tem, kaj bi lahko pomenilo, če se kot župan v nekem malem kraju, kot je Bornhagen, zavzameš za begunce," pravi Leonardova, kaj pomeni za neko družino iz Sirije, če mora tam živeti. "Ali kaj pomeni biti temnopolt in izobražen v Dresdnu in te je obenem strah po cesti hoditi v temi. To je za nas nekaj nedoumljivega."

Da se Nemčija spreminja, govori tudi naslednje: "Deželno združenje za svobodno gledališče je začelo organizirati šolanja za ljudi, ki delujejo v umetnosti in proti katerim nastopijo zastopniki radikalnih desničarskih ali nacionalističnih prepričanj. V tem primeru si namreč prisiljen v neki popolnoma drug način razprave o temeljnih pojmih. In tudi že v Berlinu se lahko znajdete v situaciji, v kateri moramo braniti humanistične vrednote, številni pa za to nimajo strategije. Zato ti treningi." Proti temu se v osnovi bori Center za politično lepoto; kot naslednik omenjenega Schlingensiefa bi lahko rekli, saj je ta izjavil: "Hitlerja moramo izgnati z besedami iz našega govora (Hitler muss man kaputtreden.)." In to je bilo pred več kot desetletjem, saj je Schlingensief umrl leta 2010, ko vzpona konservativne politike v Evropi še ni bilo mogoče jasno predvideti; vsaj ne v tem obsegu, kot se nakazuje danes.

Ustvariti utopijo
"Ustvarjena utopija, za to gre v večini naših projektov," pravita članici CPL-ja. "Ne pravimo, da smo proti nečemu, ampak poskušamo razmišljati hipotetično, kaj bi bilo, če …" In lahko bi sklenili, da ima Center tudi zato toliko oboževalcev. V nobenem projektu ni zaznati grenkobe, zamere, besa, žaljenja … Ne, gre za natančno raziskavo vprašanja in prisrčno inovativno izpeljavo projekta, ki je pravzaprav vedno gledališki ali pa uprizoritveni projekt z udeležbo.

Tudi Björn Höcke sodeluje. Pa čeprav proti svoji volji. "Posebej zanimivo se mi zdi, da akterji naših projektov postanejo ljudje, ki tega nikakor niso želeli, in da jih mi privedemo v situacijo, v kateri se morajo odzvati," pove Haverichova, ki je sicer v ekipi nekaj let manj od Leonardove. "Moramo stopiti na javni oder. To je moč naših akcij.«

To seveda velja tudi za Höckeja. Počuti se oblegan; skupino je poskušal tožiti, a zaman. Imajo pač dobre pravnike in pred oknom njegove spalnice bodo taborili še nekaj let; če se sami ne naveličajo … Vse to je rezultat pogovora dveh študentov Humboldtove univerze na nekem Macchiavellijevi misli posvečenemu taboru ob koncu tedna. Spraševala sta se: kako naj spremenimo svet. Nastal je Center za politično lepoto, ki opominja, šola in nas obenem zabava. Prav tako pa živi tako od javnih sredstev, saj posamične ustanove, denimo Gorki teater, financirajo njegove projekte, tako kot tudi od ljudi, ki jih navdušuje, jim daje misliti, včasih pa pošlje tudi na misijo …

Radikalni humanizem, ker smo prepričani, da se boj za človekove pravice vodi preveč korektno in milo. Vsak dan gledamo nevladne organizacije, na primer PETO ali Greenpeace, katerih predstavniki niti malo ne oklevajo s prestopanjem meja prava, ko se borijo za pravice živali; napadajo denimo ladje, ki lovijo kite ali morske pse. Tu gre vedno za zelo radikalen boj, česar pa v primeru boja za človekove pravice ne zasledimo.

Cesy Leonard

Včasih se mi zdi, da smo kot neka mladostniška tolpa.

Cesy Leonard

Zelo zanimivo je bilo tudi, kako se je odzval tuji tisk. Kadar v tujini kdo govori o Nemčiji in nacistih, je to izjemno zanimivo. Angleški mediji so tako lahko poročali o nacistični vasi in umetnikih, ki nekaj delajo proti njej.

Cesy Leonard

Vzpostavili smo vročo linijo za iskanje družin, ki bi bile pripravljene vzeti sirskega otroka k sebi domov. Zame je bil uspeh, da ta linija ni mirovala in obnemela in da so se javljale množice družin iz vse Nemčije. Šlo je za družine s svojimi otroki, pa tudi za samske ženske. Res je bilo neverjetno, koliko nemških družin je izrazilo pripravljenost, da vzamejo k sebi otroka iz Sirije, in to tudi za nedoločen čas, ker nismo ničesar natančno specificirali.

Katharina Haverich

Vsi smo pripravljeni iti v zapor, če bi bilo potrebno, seveda pa poskušamo vse vnaprej preveriti, da ne bi šli v zapor zaradi kakšnih malenkosti.

Cesy Leonard

Hitlerja moramo izgnati z besedami iz našega govora (Hitler muss man kaputtreden).

Christoph Schlingensief
Center za politično lepoto
Center za politično lepoto