Kultura
()
Igor Zabel: Eseji I.
Zabelovi sodelavci so leto dni po njegovi smrti izdali prvi kompendij štrevilnih esejev in kolumen, ki jih je o različnih s sodobno umetnostjo povezanih vprašanjih napisal Igor Zabel.
Vadim Fiškin na beneškem bienalu 2005
Skupaj s komisarko postavitve Zdenko Badovinac je Igor Zabel leta sodeloval pri ureditvi slovenskega paviljona na beneškem bienalu. Slovenijo je tedaj zastopal Vadim Fiškin. Foto: MMC RTV SLO
Igor Zabel
Igor Zabel je bil eden ključnih sodelavcev Moderne galerije, ki je med drugim pomagal oblikovati zbirko Arteast in je koordiniral organizacijo Manifeste 3.

Dodaj v

Eseji I

Igor Zabel
25. maj 2009 ob 11:46
Ljubljana - MMC RTV SLO

V dneh pred odprtjem Beneškega likovnega bienala in med zadnjo stopnjo prenove Moderne galerije se spomnimo Igorja Zabela in njegovih spisov.

Prvi sveženj spisov Igorja Zabela, ki je tragično umrl pred štirimi leti, je v uredniškem prijemu Zoje Skušek in Igorja Španjola pri Založbi /*cf izšel leta 2006, drugi del pa je sledil lani in zanj je spremno besedilo med drugim prispeval tudi cenjeni srbski umetnostni kritik in teoretik ter dolgoletni profesor zgodovine moderne umetnosti na Filozofski fakulteti v Beogradu Ješa Denegri.

Skozi eseje (pričujoče besedilo obravnava le prvo izdajo) spoznavamo Zabela kot izjemnega poznavalca sodobne umetnosti, kuratorja s svežimi prijemi, sistematika slovenske umetnosti in predvsem kot človeka iskrivega duha in smisla za humor. O tem govori že Zabelov citat, ki uvede knjigo: „Mislim, da je pojem 'esej' primeren za tak žanr, poleg tega pa mi je všeč tudi izvirni pomen te besede – 'poskus'.“

Zabelovi eseji so razdeljeni v več sklopov, ki jih začenja razdelek, posvečen tematizaciji slovenske moderne in postmoderne umetnosti, sklepa pa ga niz kolumen in intervjujev, ki so jih z Zabelom naredili slovenski novinarji ob njegovih večjih projektih, kot je bilo kuratorstvo slovenskega paviljona na beneškem likovnem bienalu in trienalne razstave sodobne slovenske umetnosti U3 ter koordinatorstvo velikega 'potujočega' bienala evropske sodobne umetnosti Manifesta, ki je v Ljubljani potekal leta 2000.

Kot najdragocenejši in teoretsko najbolj profiliran se zdi sklop, ki obravnava tudi danes še vedno zanimivo vprašanje odnosa med Vzhodom in Zahodom v umetnosti, ki z dejavnim udejstvovanjem Kitajske na prizoriščih sodobne umetnosti v zadnjih letih dobiva nove pomenske razsežnosti in terja nove razmisleke. Ti eseji, iz katerih navajamo za vse umetnike nekdanjega socialističnega bloka pomenljiv citat Jekaterine Djogot: „V Rusiji to /.../, da si 'sodobni umetnik', pomeni, da si predstavnik zahodne kulture /.../. Na Zahodu pa mora, prav narobe, ruski umetnik neizogibno predstavljati Rusijo,“, so spremljali Zabelovo delo v Moderni galeriji. Njej je ravno z njegovo intenzivno udeležbo in zagonom uspelo oblikovati reprezentativno zbirko Arteast Collection, katere oblikovanje seveda še ni končano.

Oblikovanje te zbirke in tudi drugi kuratorski projekti ter spisi so bili izraz Zabelovega uporniškega duha, duha, ki se je želel upreti temu, kar je sam imenoval „strateška točka“ zahodne umetnosti, ki naj bi bila edina referenčna za presojanje vrednosti umetniških praks in del. Tezo o hipokriziji in vztrajanju ideološke obremenjenosti sodobne umetnosti Zabel iskrivo ilustrira s primerom škandala, ki se je dogodil ob odprtju razstave sodobne umetnosti v Stockholmu leta 1996. Ruski umetnik Oleg Kulik je nastopil s performansom, v katerem je upodabljal ruskega psa in, opremljen z napisom Dangerous (Nevarno), je dejansko ugriznil nekaj obiskovalcev. Odpeljala ga je policija, javnost je bila zgrožena, pa čeprav so bili podobni umetniški škandali v zahodni umetniški praksi nekaj 'običajnega'.

Kot poudari Zabel, je bilo ključno to, da se Kulik ni obnašal tako, kot naj bi se obnašal ruski umetnik. Vsaj nekoliko pohlevnejši bi moral biti oziroma kot je Renata Salecl izpeljala v svojem besedilu Pozor, hud pes!: Razlika človeka in živali, katerega izsek v svoj esej vključi tudi Zabel: „Za Kulikov performans lahko podobno rečemo, da Zahod najde umetniški užitek v opazovanju ruskega 'psa' samo pod pogojem, da se slednji ne obnaša kot pravi pes. Ko je Kulik nehal biti dekorativni umetostni objekt – vzhodni sosed, ki reprezentira mizernost ruskega življenja – in se je začel obnašati na način, ki je presenetil njegove občudovalce, je hitro postal sovražnik.“

Med tematskimi sklopi bi omenila še spise, ki problematizirajo vlogo kustosa v sodobni umetnosti in uvrščanju umetnosti v nacionalni umetniški kanon v času vedno večje diskreditacije nacionalne države, v katerem pa nacionalni atributi in navezanost nanje vseeno ostajajo del vsakdana. V dneh, ko še vedno čakamo na odprtje Moderne galerije, bi si želela, da bi Zabelove Eseje v roke vzelo več ljudi. Ponudili bi jim vpogled v dileme, s katerimi se srečujejo muzeji sodobne in moderne umetnosti, kar bi pri nas, kjer umanjkanje omike, povezane z vrednotenjem in spoštovanjem sodobnejših umetnostnih praks, ne pojenja, pripravilo vsaj nekoliko ugodnejši 'teren' za nov začetek Moderne galerije, ustanove, katere dolgotrajnejše zaprtje je udarec za vsako (nacionalno) kulturno skupnost.

Polona Balantič

Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo