Prolog: nekaj sto metrov vstran ali 'privid' Brandenburških vrat
Schumanov rondo je nekakšno simbolno, lahko bi rekli skoraj energetsko središče Evropske unije. Če se od tam ozremo na eno stran, to je vzdolž Rue de la Loi proti staremu mestu, nam pogled trči ob špalir v arhitekturi izražene mogočnosti Evropske unije. No, najprej nam v resnici trči ob dva vojaška tovornjaka, saj so evropske ustanove še bolj kot drugi možni simbolni cilji teroristov zavarovane z oboroženimi dvojicami. Ampak če se še vrnemo k arhitekturi: mimogrede, v 'evropskih krogih' so najponosnejši na stavbo Evropskega sveta belgijskega arhitekta Philippa Samyna, na prosojen objekt z vidno jajčasto strukturo v sredici.
Ozrimo se še na drugo stran. Zazdelo se mi je kot privid med krošnjami. Brandenburška vrata ... Nekajkrat povečana ... V resnici podobnost ni tako popolna.
Kvadriga nad vrati nikakor ni enaka berlinski. Predvsem je manj stroga. Že konji so videti nekoliko bolj vzneseni, figuri, ki jih vodita in ki torej personalizirata provinco Brabant (naslov kompozicije je namreč Brabant dviga nacionalno državo), pa precej sanjavo zreta v prihodnost. Kvadriga na Brandenburših vratih je v primerjavi z bruseljsko pravi povzetek osredotočenosti: boginja zmage (nekatere interpretacije sicer navajajo, da gre za boginjo miru) z železnim križem in orlom nad njim na palici premočrtno zre naprej; oziroma naprej in navzdol v smeri avenije Unter den Linden.
Je pa res, da se pred belgijskimi vrati in kvadrigo odpira širše obzorje in zato obstaja večja možnost, da figurama pogled zanese; pravzaprav da jima ostrmi. Desno in levo se namreč raztezata monumentalni kolonadi, naokoli veliki park: Jubelpark. Tega je za petdesetletnico belgijske samostojnosti leta 1880 dal urediti kralj Leopold II. in si tudi z njim utrdil vzdevek kralj graditelj. In ja, v nekoliko svobodni interpretaciji bi morda lahko zapisali, da se je figurama na slavoloku zavrtelo ob pogledu na mogočno arhitekturo.
Morda bi se jima še bolj zavrtelo, ko bi desetletje ali dve zatem izvedela za druge 'monumentalne' podvige Leopolda II. …
Prav istega leta kot Jubelpark so na približno deset minut oddaljeni lokaciji, tik ob sedanjem Evropskem parlamentu, za javnost odprli tudi Park Leopold. Ja, tudi ta je bil poimenovan po Leopoldu II. In še vedno se imenuje po Leopoldu II. Imenuje se po kralju, ki je kot zasebnik (ne kot vladar Belgijcev) ustanovil in pravzaprav kot zasebno posestvo od leta od leta 1885 upravljal Svobodno državo Kongo; to je istega leta potrdila berlinska konferenca o zahodni Afriki (znana tudi kot konferenca o Kongu), ki je Leopoldovi zasebni organizaciji dodelila 2,3 milijona kvadratnih kilometrov ozemlja.
Leopold je kot zasebnik postal 'lastnik' 30 milijonov ljudi. To je vzel zelo zares. Da je lastnik namreč. Čeprav ga je konferenca kot 'upravnika' avtorizirala zgolj v zameno za zavezo, da je cilj svobodne države Kongo izboljševanje življenja prebivalcev.

Leopold je potem služil s slonovino, pa s kavčukom … ljudje pa so umirali; najpogostejša ocena umrlih v Kongu v času obstoja svobodne države Kongo (1885—1908) je 10 milijonov; simbol svobodnega Konga pa so postali domačini z odsekanimi rokami.
In park se še vedno imenuje po Leopoldu.
Iskanje Leopolda v Hiši evropske zgodovine
Po novem v parku stoji Hiša evropske zgodovine, muzej tistega, kar je zaznamovalo razvoj na celotni evropski celini, in ne samo v posameznih državah. Eno od glavnih poglavij muzeja je seveda tudi zgodba o kolonializmu in imperializmu. Skozenj se sprehodimo kot skozi nekakšne arkade, ki spominjo na paviljonsko arhitekturo obdobja razcveta železnih konstrukcij s steklenim ovojem, na tiste očarljive paviljone, ki so jih postavljali za potrebe tropskih vrtov, pa tudi nacionalnih razstav, kjer so – včasih – kot predmete znanstvenega opazovanja in radovednosti Evropejcev razstavljali drugačne primerke človeške vrste. V Hiši evropske zgodovine v tem predelu v oči najprej stopijo modeli glav domorodcev, kakršne so uporabljali za tedaj tako aktualne fiziognomske raziskave, ki so služile potrjevanju rasnih teorij.
Leopolda II. ni. Oziroma, obstaja možnost, da ga nisem opazila, ker mi ga v skopih urah novinarskega predogleda povsem natančno 'popisati' muzejskega inventarja ni uspelo.
Sem pa ujela mnenje rahlo ogorčenega novinarja (njegova ogorčenost se je sicer zdela nekoliko narejena), ki je eni od kustosinj dejal: "Mislim, da je to preveč aseptična predstavitev. Ne vem, ali je aseptičen sicer pravi izraz … Ampak, saj veste, ni čustev." V mimobežni izmenjavi mnenj je več kolegov iz drugih držav izrazilo sodbo, da se razstava ne spoprijema dovolj kritično z vsemi zli, ki so jih storili Evropejci drugim; ali drug drugemu; ali pa celo samim sebi. Nastal je vtis, da bi kar nekaj novinarjev zadovoljil le muzej, v katerem bi Zahodna Evropa izvedla vehementno samokritiko in se razglasila krivo vsega zla po svetu ...
Sama se sicer s tem ne strinjam in kot povsem legitimnega sprejemam cilj razstave, da predstavi zgodovinske fenomene in procese, kakršni so bili v svojem času, da ujame miselnost ljudi nekdanjih časov in da jih ne skuša nujno opremljati s kritiko, kakršno jim jo lahko namenimo z današnje pozicije. Ampak naj najprej vendar pojasnim, za kaj pri projektu sploh gre.
Zgodovinski muzej Evropskega parlamenta
Hiša evropske zgodovine je zgodovinski muzej, projekt Evropskega parlamenta, ki je v desetih letih razvoja stal približno 55,4 milijona evrov. Njegov namen nam je na kratko povzela Taja Vovk van Gaal. Ja, prav Slovenka, nekdanja direktorica ljubljanskega Mestnega muzeja je vodila strokovno ekipo priprave muzeja. In ko se ji je po prvem novinarskem 'briefingu' kot eni najbolj 'obleganih oseb' tistega dne končno uspelo prebiti do slikovite dnevne sobe, prostora začasne razstave o interakcijah kulturnih vplivov v Evropi, je povedala: "Ne govorimo toliko o posameznih dogodkih, ampak poskušamo oblikovati procese in fenomene, ki so skozi čas oblikovali Evropo, v kateri živimo danes."
Njena ekipa je tako dogodke in fenomene, vredne predstavitve, izbirala predvsem po treh merilih: ideja ali dogodek z izvorom na evropski celini, ki se je (ali njen/njegov vpliv) razširila po celini in katere/ga relevantnost za nadaljnji razvoj evropske celine ostaja nesporna.
Na stopnicah darila ustanovitelja Kodaka revnim bruseljskim otrokom
Kako je akademska skupina s člani iz različnih držav in z različnimi zgodovinopisnimi pristopi dosegla sklepčnost o vsebini na razstavi? To me je najbolj zanimalo, ko sem kakšno uro na stopnicah palače Eastman čakala nemškega zgodovinarja Hansa-Walterja Hütterja, ki je vodil skupino avtorjev prve konceptualne osnove muzeja. Med čakanjem je malo deževalo, malo je sijalo sonce, v vsaki različici vremena, pa se mi je stavba zdela imenitna.
Danes je seveda nekoliko predelana in po načrtih natečajnih zmagovalcev, konzorcija birojev Atelier d'Architecture Chaix & Morel & associés (FR), JSWD Architekten (NEM) in TPF (BE), v osrednjem delu tudi za nekaj etaž povišana Eastmanova palača. Izvirno je bila to zobna klinika, ki jo je revnim bruseljskim otrokom doniral ustanovitelj Kodaka George Eastman. Graditi so jo začeli leta 1934 in jo odprli naslednje leto; razkošno opremljeno, z impresivnimi ornamenti iz litega železa, lesena notranja oprema pa je bila izdelana iz dragega lesa iz … Konga.
Ko sem pravzaprav že izgubila upanje na intervju – moj termin snemalne ekipe se je že iztekal – je mimo mene z živahnim korakom, prešerno nasmejan v smeri trate stopil mož precej nizke postave. Predstavljala sem si velikana. Ne vem sicer zakaj. Povprašal je slovenski novinarki … "Tukaj." "Aha, vaš sem."
Najbolj nedorečena: polpretekla zgodovina in srednji vek
Diskusije so bile res živahne, pritrdi. "Največ smo diskutirali o temah iz novejše zgodovine, vendar pa se prav tako spominjam živahnih razprav o pomenu srednjega veka kot pogoju za nadaljnji razvoj do novejše zgodovine. Zelo različna mnenja so zastopali predstavniki z Vzhoda in Zahoda ter s Severa in z Juga Evrope," pove Hütter in na moje rahlo začudenje, zakaj ravno disput o srednjem veku, nadaljuje: "Pomislite le na vlogo Katoliške cerkve, tudi v oblastno-političnem smislu. In prav v zvezi s tem so bila mnenja zelo različna; tudi iz razlogov osebne vere. Strogi kristjan iz južne Evrope ima povsem drugačen pogled kot nekdo, ki je bil vzgojen v Vzhodni Evropi."
S Hütterjem sem želela govoriti tudi zaradi čisto osebne hipoteze, da je Hiša nemške zgodovine zelo 'nemški' projekt. Hütter namreč predseduje fundaciji Hiša nemške zgodovine in je strokovno vključen tudi v program Hiše avstrijske zgodovine. In prav to, da sta edini državi (kolikor mi je znano in seveda dopuščam nepopolnost informacij) s takšno ustanovo, torej z zgodovinsko ustanovo, ki je pravzaprav političen projekt, ki naj državljane sooči s tisto lastno zgodovino, s kritično refleksijo katere bodo postali (še) boljši državljani, prav državi nemškega jezika in kontaminacije z nacizmom, me je privedlo na to misel. Še več: tudi idejo za Hišo evropske zgodovine je podal Nemec; nekdanji predsednik Evropskega parlamenta in sedanji vodja upravnega odbora Hiše evropske zgodovine Hans-Gert Pöttering. Njega bomo v nadaljevanju še srečali.
Zanimalo me je torej, ali imajo Nemci poseben odnos do zgodovine, zaradi česar morebiti ni naključje, da je tudi evropski projekt predlagal Nemec. "Imamo mi Nemci specifičen odnos do naše zgodovine? Ja, pravijo, da smo se predvsem z novejšo zgodovino zelo intenzivno soočili; celo ofenzivno," pravi Hütter, "Mislim, da je tako tudi prav. Ampak to ni zgolj naša posebnost, tudi v drugih državah so se intenzivno soočili s svojo polpreteklo zgodovino. Na Nizozemskem, denimo. Ampak dejansko se Nemci veliko zanimamo za zgodovino. Nekoč so nam sicer očitali izgubo zgodovinskega spomina (Geschichtsvergessenheit), potem pa spet obsedenost z zgodovino (Geschichtsbesessenheit). Ampak resnica je nekje vmes."
Najbolj proti Hiši evropske zgodovine: Britanci
Kot član strokovnega gremija je spremljal tudi kritike, ki so jih na projekt najbolj intenzivno streljali iz britanskega tabora. Britanski think-tank Civitas je tako, denimo, projekt označil za "palačo evropske nečimrnosti". V svojem poročilu iz leta 2011 je Civitas še poudaril, da je nemogoče ustvariti koherentno zgodbo iz zelo različnih nacionalnih naracij 27 držav članic in da projekt zelo očitno vodi politična agenda, ki le malo prostora odmeri zgodovinopisni objektivnosti.
V istem dokumentu je navedena pozicija profesorja sociologije Franka Furedija z univerze v Kentu, da se zgodovinopisni kurikulum EU-ja zelo očitno distancira od preteklosti in da bomo namesto ustanove o resnični Evropi "zelo verjetno dobili ustanovo, ki promovira prazne vrednote, kot so raznolikost, različnost in trajnostnost." Ter še, da bo Hiša evropske zgodovine dosegla nič drugega kot "paradoks, ki želi prikazati zgodovino vseh 27 držav članic, dejansko pa nima zveze z nikakršno (realno, op. P. B.) zgodovino."
Hütter kritike zavrača in zatrjuje, da so bile vse kritike bolj kot ne prazne, saj je bil od samega začetka cilj, izpostaviti skupne evropske procese, evropsko bistvo zgodovine torej. Zato je bila tudi ključna zagata strokovnih sodelavcev redukcija gradiva: "Velika umetnost realiziranja te razstave je bilo izločanje gradiva. Določanje vsebinskih jeder razstave je bilo izjemno težko."
Razstavni eksponati iz več kot 300 ustanov
Večina objektov v zbirki je sicer izposojenih in jih je bruseljski muzej pridobil od več kot 300 muzejev in zasebnih zbirk iz več kot 30 držav, tudi iz slovenskih. Med slednjimi Taja Vovk van Gaal izpostavi kobariški muzej prve svetovne vojne, muzeja novejše zgodovine v Ljubljani in Celju in pa ljubljanski Mestni muzej.
Ampak vrnimo se k Nemcem in hišam zgodovine.
Večerno omizje z nekdanjim predsednikom Evropskega parlamenta
Dan pred predogledom se nas je skupina novinarjev udeležila pogovora s Hansom-Gertom Pötteringom. Pöttering ne more skriti, da je politik z dolgo kariero. Odličen retorik, vljuden, z 'iskrenim' zanimanjem za vsakega sogovorca. "Polona … Ima to kaj opraviti s Poljsko?" "Hm, ne. To je v zvezi s sveto Apolonijo, zaščitnico zobozdravnikov. In pa teta Polly v Tom Sawyerju, to je v bistvu isto ime." "Torej ste iz Slovenije, od koder prihaja nova ameriška prva dama. Mislim, da je Slovenija lahko dober most za prenašanje več informacij o Evropski uniji."
To je bil uvod, preden sem ga vprašala o morebitni povezavi tega, da je Nemec in da je morebiti zato predlagal ustanovitev Hiše evropske zgodovine. "Mislim, da je naključje. Gre za mojo idejo in nisem se spraševal, ali to predlagam kot Nemec. Vedno sem bil globoko prepričan, da kot nekdo, ki ima smisel za zgodovino in ki verjame v proces evropskega združevanja, moram to predlagati in da moramo imeti tako hišo. Sarkozy je hotel muzej za Francijo in na nesrečo mu ni uspelo."

Tudi pri tem odgovoru je po začetni navezavi na vprašanje Pöttering naredil paradigmatski obrat, iz katerega je bilo jasno razbrati, da dejansko kljub odhodu z vseh političnih funkcij ostaja predvsem politik, ki v javnih nastopih v ospredje postavlja predvsem svojo politično agendo in svoj pogled na politične razmere. Odgovor na moje vprašanje je tako razvil v drobno zastranitev o kraju svojega rojstva in o svoji morebiti prav s tem povezani večji občutljivosti za zgodovino. Da je rojen v okolici Osnabrücka, je dejal, kjer so seveda sklepali del znamenitega pogodbenega korpusa Vestfalskega miru, sklenjenega leta 1648 in da je torej iz zgodovinsko pomembne regije. In nadaljeval: "In tako zavedajoč se vseh teh procesov sem se odločil za predlog (za ustanovitev Evropske hiše zgodovine, op. P. B.) in nisem bil gotov, ali bo predlog realiziran. Sem se pa zanj bojeval. Hodil sem do pisarn članov odbora za proračun in razpravljal z njimi in bilo je veliko nasprotovanja, ampak v svojem političnem razmišljanju se ne predam tako zlahka. So pa primeri, ko boj nima več smisla. Denimo v boju z britanskimi konservativci. Izčrpali so me. Priti mora nova generacija."
Muzej kot zgodovinopisna opora misije Evropske unije
Iz pogovora s Pötterigom jasno izhaja, da je zanj Hiša evropske zgodovine projekt, ki naj podpre politično misijo Evropske unije. Pöttering je tako več odgovorov speljal na temo evropskih vrednot in omenjal velike može projekta evropskega združevanja. Kot zabaven medklic naj tu povzamem njegovo nadaljevanje kratkega slavospeva prvim politikom, ki so se zavzemali za združevanje Evrope po drugi svetovni vojni: "Adenauer je bil dve leti starejši od mene, ko je postal kancler," mimogrede navrže in s smehom sklene, da ta njegova pripomba nikakor ne namiguje na kakšne njegove posebne ambicije.
Ko sva naslednji dan stala pred projekcijo filmov iz časa vzpona socialne države in obenem ob fičku z ljubljansko registracijo, v bližini katerega so tudi stekleničke Cockte, slovenska embalaža za mleko in še nekaj artiklov iz nekdanje skupne države, je Pöttering povzel politično bistvo muzeja: "Spoštljivi moramo biti drug do drugega, še posebej v našem težkem času. Skupaj moramo iti v prihodnost in ta uvid in pogum za to naj politikom da tudi ta hiša."
Prav ta fičko je manjša enigma. Na enem od predstavitvenih filmov vidimo, kako ga odpeljejo iz garaže in potem z dvigalom dvignejo v Hišo evropske zgodovine. Vendar tam ima beograjsko, na razstavi pa ljubljansko registracijo. Kakor koli …
Razstava, ki uči, kaj se ne sme ponoviti
Ampak če se navežem na Pötteringovo zadnjo izjavo: Ni dvoma, da so muzejski program pripravljali strokovnjaki, zgodovinarji in muzeologi ter drugi eksperti iz 18 držav, vendar se zdi, da muzej nedvomno ima politično agendo. Predvsem v tistem, kar manjka ali je skopo predstavljeno. Tu moram opozoriti, da sem razstavo spremljala nemo, torej brez vsake besede. Eksponati so namreč goli, citati na stenah v izvirnih jezikih. Preprosto je bila to edina mogoča rešitev, saj mora Hiša evropske zgodovine kot projekt Evropskega parlamenta upoštevati zanj zapovedano enakopravnost vseh uradnih jezikov EU-ja in potemtakem bi morali vsak eksponat spremljati napisi v 24 jezikih. Kot rešitev se je zato ponudila 'gola' razstava, obiskovalec pa si jo lahko ogleda s pametno tablico s pojasnili v izbranem jeziku. Sama tablice nisem vzela, ker v skopih slabih štirih urah, ki so bile odmerjene predogledu, ne bi nikakor mogla temeljito preposlušati in prebrati razlag, si ogledati razstave in še izpeljati intervjuje.
Vseeno si dovolim hipotezo, da to je razstava politične in zgodovinske vzgoje. Najbolj megalomansko sta eden ob drugem predstavljena totalitarizma nacizem in stalinizem: propagandni filmi obojih, filmi s simbolih obojih, filmi z zločini obojih – eni ob drugih, z nekaj eksponati v ozadji, med drugim tudi s 'taboriščnim tarokom', ki ga je leta 1943 v koncentracijskem taborišču v Allachu izdelal arhitekt Boris Kobe.
Nadstropje više sta ponovno drug proti drugemu usmerjena zahodni kapitalizem in liberalna demokracija na eni ter vzhodni socializem (komunizem) in režim tako imenovane ljudske demokracije na drugi: kot prikaz hladnovojne situacije. In tu naletimo – po mojem – na drobno pomanjkljivost, in sicer preveč skopo predstavitev alternativ med obema blokoma.
Jugoslovanska tretja pot med Vzhodom in Zahodom je sicer nakazana na razstavi, in sicer s karikaturo na panoju z državami, ki so ohranile nevtralnost. Kot mi je povedala Taja Vovk van Gaal, gre za karikaturo "Johna Collinsa (The Gazette, pribl. 1955, McCord Museum, Montreal, Quebec, Canada), ki predstavlja Tita kot vrvohodca, ki poiskuša ohranjati distanco tako od Sovjetske zveze kakor tudi od Združenih držav Amerike. Besedilo pa poudarja, da je Jugoslavija leta 1961 gostila ustanovitveno konferenco Gibanja neuvrščenih v Beogradu, gibanja z več kot sto članicami."
Je pa res, da bi ogled karikature brez razlage, lahko vzbudil napačno domnevo o tem, da se je v nekem trenutku Tito odvrnil od Vzhoda in se premočrtno usmeril na Zahod. Tito, ki ravnotežje lovi s palico, na eni strani obteženo z dolarjem, na drugi s srpom in kladivom, namreč hodi od Vzhoda na Zahod, pod njim ruski medved stoji na glavi, Hruščov z bičem v rokah pa pravi: "Komajda je verjetno, da je opazil."

Kje je prostor za kritiko procesa evropskega združevanja?
Ko je kolega s časopisa Sueddeutsche Zeitung na omenjenem omizju s Pötteringom vprašal, ali je kje prostor za kritiko ali pa gre za razstavo, ki vodi k sklepu, da je Evropska unija pravzaprav samoumevno dejstvo, nekaj, kar je skorajda moralo nastati, je Pöttering dejal, da lahko vsakdo svoje kritično mnenje zapiše v sedmem nadstropju. "Zaradi drugačnega mnenja me vendar ne boste kaznovali," je nekoliko sarkastično pripomnil nemški novinar.
Strokovna kolegica Constanze Itzel, ki je na omizju sedela ob Pötteringu, je v nadaljevanju pojasnila, da razstava prostor drugačnim mnenjem odmerja prostor, da so vključeni tudi artefakti, ki predstavljajo kritike različnih faz evropskega združevanja in pa tudi ukrepov sedanje unije. Kot primer je omenila Nobelovo nagrado za mir, ki jo je Evropska unija prejela leta 2012, češ da so na razstavo vključili medaljo in plaketo, obenem pa so sodelavci Hiše evropske zgodovine iz Osla prinesli tudi mnogo gradiva o demonstracijah, ki so v času podelitve nagrade potekale tako proti izbiri lavreata kot tudi proti varčevalni politiki EU-ja.
Ampak na koncu prevlada vtis, da je kritika na razstavi mišljena skoraj v smislu novinarske objektivnosti, uravnoteževanja mnenj, ni pa po mojem mnenju dovolj velike pozornosti v sami razstavi (torej ne v spremljevalnem besedilu, saj zelo verjetno znaten del obiskovalcev ne bo posegel, še manj pa pozorno poslušal spremljevalnega gradiva) namenjene za razmišljanje o drugih paradigmah, kakršna je jugoslovanska pot nedvomno bila.
Čeprav moram pa vseeno priznati, da se ravno v tej točki 'ujamem' pri tisti vrsti kritike, ki jo je Hütter označil kot prazno in pogojeno s sicer razumljivim mnenjem avtorja kritike, da bi nacionalna zgodovina njegove države morala biti bolje zastopana ... Ker če govorimo o zgodovinskih fenomenih, ki so imeli očiten vpliv na celotno celino in tudi na procese evropskega združevanja, je v resnici potreben dodaten premislek o tem, koliko (več) prostora bi bilo na razstavi dejansko mogoče dodeliti jugoslovanski politiki. Zelo verjetno tudi obiskovalci iz drugih manjših držav 'pogrešajo' nekatere po njihovi sodbi pomembne zgodovinske prelome svojih nacij in držav.
Vrtinec zgodovine
Sicer pa ni dvoma, da je muzej sijajno oblikovan, privlačen in tudi zabaven in da dejansko predstavi ključne postaje procesov, ki so skozi stoletja vplivali na vse družbe na evropski celini. Vse skupaj povezuje vrtinec zgodovine, vijačna struktura, ki se iz osrednjega dela s kraki razteza v vse prostore, od skoraj mimobežne omembe antike z mitom o ugrabljeni Evropi, 'šnelkurza' iz srednjega veka in vstopa v novi vek, do zgostitve pripovedi ob čudoviti projekciji, posvečeni francoski revoluciji in njeni dediščini do Karla Marxa s tablo z napisoma Kapital in Komunistični manifest, iz katere kot puščice gesla njegovih idej. Fokus muzeja sta 19. in 20. stoletje z vsemi –izmi, torej gibanji in idejami, ki so utirale pot v sedanjost, ter seveda z velikimi prelomnicami oblikovanja in razvoja evropskih skupnosti in nato Evropske unije.
V vsa poglavja vrtinec zgodovine kot veriga citatov prinaša uvide, spoznanja in domislice zgodovinskih osebnosti. Meni se je najbolj vtisnila tista na zidu ob vstopu v hladnovojno območje; tista Churchillova iz leta 1946, na katero smo se več situacijah lahko olje sklicevali kot na zgodovinske dogodke in procese, ki je vsaj v kuloarjih 'velike politike' vse prevečkrat, pravzaprav skoraj po pravilu tendenciozno: "Mora obstajati blaženo dejanje pozabe. Vsi moram hrbet obrniti grozotam preteklosti. Gledati moramo v prihodnost."

Polona Balantič