Simona Jerala (D) in Hanna Szentpeteri (L), avtorici filma Bend vs Brend, ki je nastal znotraj projekta Kulturni evro Kina Šiška. Foto: Nadina Štefančič
Simona Jerala (D) in Hanna Szentpeteri (L), avtorici filma Bend vs Brend, ki je nastal znotraj projekta Kulturni evro Kina Šiška. Foto: Nadina Štefančič
"Zanimali so naju bendi v razvoju, ki še rastejo. Odločili sva se tudi, da izbereva mlade glasbenike, ki delujejo v urbanem okolju, ki niso mainstream in ki niso nujno v rožnatem finančnem položaju." Foto: Hanna Szentpeteri
Odraščala sem v Ameriki in mi je normalno, da "bend je brend", ne pa "bend versus brend", razlaga Hanna Szentpeteri. Foto: Simona Jerala

Bolj kot na razlike med spoloma je Maša izpostavila razliko med različnimi načini menedžerstva - kar delata onidve, je kot organsko dihanje z glasbeniki, saj jih spremljata in spodbujata ves čas in sta z njimi v prijateljskem odnosu. V nasprotju s tem pa obstaja tudi bolj kapitalistično usmerjeni menedžment, kjer je prostora za čustva precej manj.

Simona Jerala
"V mojih očeh sta feministki. Hočeta enake delovne razmere kot moške, enako plačo in enake pravice." Foto: Matevž Kocjan in Tomaž Zajelšnik

Odraščala sem v Ameriki in mi je normalno, da "bend je brend", ne pa "bend versus brend". Tudi če si manj znan indie bend v Ameriki, imaš svoj merchandise (trgovsko blago), družbena omrežja in določen način, kako se v javnosti vedeš, ki je drugačen od tega, kako se vedeš zasebno. To je normalno. Da tega v Sloveniji ni, sem opazila že na filmski akademiji.

Hanna Szentpeteri
Maša Pavoković, menedžerka skupine Koala Voice. Foto: Matevž Kocjan in Tomaž Zajelšnik
Eva Kristina Filipčič, menedžerka skupine persons of porlock. Foto: Matevž Kocjan in Tomaž Zajelšnik

Glasbeni dokumentarec, ki bo premierno prikazan nocoj na 9. obletnici Kina Šiška, postavlja v središče razvoj glasbenih zasedb mlajše generacije v Sloveniji, persons from porlock in Koala Voice, skozi protagonistki – ženski menedžerki skupin, Evo Kristino Filipčič in Mašo Pavoković. Bistvo zgodbe se razkriva ravno v naslovu Bend vs Brend, saj film lovi trenutke, v katerem se umetniška svoboda stika in spopada z organizacijo, urniki in finančnimi načrti.

Dva evra za mlade ustvarjalce
V Kinu Šiška so projekt Kulturni evro začeli pred štirimi leti, ko so uvedli obvezni samoprispevek dva evra, ki jih prispeva vsak obiskovalec njihovih dogodkov, zapisan na seznamu gostov in novinarjev, ali pa je imetnik letnega vabila. Zbrani kulturnoevrski znesek nato namenijo mladim ustvarjalcem, ki jih izberejo na razpisu. Doslej so poleg filma Bend vs Brend financirali še izdajo prvenca glasbene zasedbe Your Gay Thoughts, intermedijski projekt Psihološki kanibali umetnice Olje Grubić in plesno predstavo Chorus Žige Krajnčana in Gašperja Kunška.

Letošnji prejemnici sta mladi filmarki, ki sta živeli v že več prestolnicah po vsem svetu – obe pravita, da je filmsko ustvarjanje največja mogoča sreča.

Hanna Szentpeteri ravno dokončuje podiplomski študij Filmske in televizijske režije na ljubljanskem AGRFT-ju, pred tem pa je v Londonu diplomirala iz filmskih študij na Univerzi Kingstone. Odraščala je med New Yorkom, Londonom, Tel Avivom, Budimpešto in Ljubljano. Njen kratki film Sonny and the Lost Room (Sonny in izgubljena soba) je bil prikazan v sekciji Cannes Short Film Corner na canskem filmskem festivalu. Posnela je še dva kratka filma, Deželo Senc in Maruško.

Simona Jerala pa je po diplomi iz primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti magistrirala še iz dokumentarnega filma na programu DocNomads, ki obsega študij v treh mestih – v Lizboni, Bruslju in Budimpešti, v katerih je zato živela in snemala. Je avtorica štirih kratkih dokumentarnih filmov, Suzanne, Čakajoč Axla, Stanovanje št. 4 in Samo še en objem.

Intervju z njima si lahko preberete spodaj.



Kako sta postali režijski duo?
Jerala: Spoznali sva se, ko sem na Balassijevem institutu pripravljala filmske večere in na enem od njih gostila Hanno, ki je po očetu Madžarka. Prikazali smo njen film iz prvega letnika magisterija na AGRFT, Maruška. Istega večera, ko je bil predvajan Hannin film, sva potem preskočili druženje po filmu in namesto tega odhiteli k Hanni domov in se skupaj prijavili na razpis Kulturni evro. Prijavo sva oddali deset minut do polnoči in ravno za las ujeli rok razpisa.
Szentpeteri: Simona je zasledila razpis in dala idejo, da se prijaviva. Potem pa sva v treh mesecih, kot je trajalo, da sva izvedeli rezultate razpisa, delali projekt in se zelo ujeli kot sodelavki.

Še sreča, da ni bila le eno večerna kemija, da sta potem ugotovili, da res želita delati skupaj.
Szentpeteri:
Ja, velika sreča, in od razpisa dalje sva res postali super sodelavki, obenem pa še prijateljici.

Kako pa sta izbrali temo – žensk, ki delujejo kot glasbene menedžerke v Sloveniji?
Szentpeteri: To, da se na razpis prijavljaš namensko, je v Sloveniji kar tipično. Ugotavljam, da je situacija takšna: če hočeš delati filme, se prijavljaš na razpise, in če želiš dobiti finance, se na temo določenega razpisa spomniš nečesa, o čemer bi lahko snemal film.
Jerala: Najprej sva razmišljali o slovenskih bendih in o tem, kakšen film bi bil lahko aktualen.
Szentpeteri: Potem je Simona predlagala, da se osredotočiva na mlajše bende, na najino generacijo. Vedeli sva, da bova preživeli naslednje pol leta ves čas z njimi, tako da se nama je zdelo bolje, da je to nekdo, kogar bova lahko razumeli in se z njim zbližali. Bližje, kot si si, bolje je za film.
Jerala: Zanimali so naju bendi v razvoju, ki še rastejo. Odločili sva se tudi, da izbereva mlade glasbenike, ki delujejo v urbanem okolju, ki niso mainstream in ki niso nujno v rožnatem finančnem položaju.

Szentpeteri: Jaz sem odraščala z Mojco Zupanič, menedžerko Katalene. Bila je moja varuška, ko sva z mamo živeli v New Yorku. Ona nama je bila navdih. Ker sva obe feministki, sva se določili za žensko perspektivo na mendežment. Želeli sva poiskati mlade menedžerke in mlade bende. Koala Voice in persons from porlock sta mlada, relevantna, kontrastna benda, kar se nama je zdela zanimiva dinamika.


Z zbližanjem z vajinimi protagonisti torej ni bilo težav?
Jerala:
Z obema bendoma in z menedžerkama sva se hitro dogovorili, z nekaterimi smo se poznali od prej. Kontaktirali sva jih in vprašali, ali bi hoteli biti del projekta. To se je vse zgodilo v tistem enem večeru.
Szentpeteri: Z Vaskom iz Persons from Porolock smo imeli v gimnaziji Društvo mrtvih pesnikov, dobivali smo se na podstrešjih in brali poezijo. Z Mašo Pavoković pa se poznava, ker sem pri njej v Ziferblatu organizirala AGRFT-jevske filmske večere.

Tudi snemanje se je začelo takoj? Ali ste se nekaj časa dobivali in se pogovarjali o filmu?
Jerala:
Ko sva konec septembra izvedeli, da je razpis sprejet, sva se odločili, da bova film zastavili profesionalno, s producentom. Dobili sva predlog, da bi to lahko bil Darej Šömen.
Szentpeteri: Predlagala ga je kar Maša Pavoković.
Jerala: In on je po vsej verjetnosti najbolj zlat producent, kar jih obstaja. Bilo je res dobro in plodno sodelovanje. Skupaj z njim smo zastavili ekipo in koncept. Nato pa so se stvari začele odvijati zelo hitro. Koala Voice so imeli velik koncert, doslej največji, v Cvetličarni, ob izidu druge plošče. Porlocki pa so imeli v načrtu le še dva, tri koncerte, preden so se podali na načrtovan polletni odmor. Zato smo morali pohiteti. Tako da smo snemati začeli takoj oktobra, čeprav smo dejanske finance prejeli šele januarja.
Szentpeteri: Tu gre vsa zahvala Dareju. Danes smo vsi prijatelji, na tisti točki pa naju ni poznal, ničesar še ni vedel o tem, kako delava, a je takoj začel zalagati za prevoze, stroške, malice, snemalce. Res je bil neverjeten. Ko smo se odpravili snemat v Budimpešto, nas je tja peljal in nalagal opremo.

Tudi Maša kot menedžerka je tista, ki vozi bend na nastope, kot lahko vidimo v filmu. Obe menedžerki prikazujeta kot samozavestni vodji, obenem pa ju v filmu tudi neposredno vprašata, ali čutita, da sta ženski v moškem svetu menedžeriranja. In dobita odgovor, da jima je čisto normalno.
Szentpeteri: Tudi nama ni delovalo, da je to nekaj, s čimer bi se morali Maša in Eva vsak dan ukvarjati, kar je super – ne ozirata se na hejterje in druge prepreke, na katere naletiš kot ženska. Eva reče v filmu, da je ženska v industriji, kjer prevladujejo moški. V mojih očeh sta feministki. Hočeta enake delovne razmere kot moške, enako plačo in enake pravice.

Kako pa sta kot režiserki videli njun položaj v industriji – glede na to, da zastavili film s feminističnim tonom?
Jerala:
Glasbenih menedžerk ni veliko. Že za poklic ni najbolj znano, kaj natančno pomeni, kaj šele, kaj pomeni, če si ženska in se ga lotiš. To sva želeli osvetliti.
Szentpeteri: Ko smo ju vprašali, ali imata kakšen vzor ženske menedžerke, se je izkazalo, da je teh imen zelo malo. Sicer sta omenili Mojco Zupanič in še par drugih, a se je izkazalo, da so slovenske glasbene menedžerke resnično maloštevilčna skupina.
Jerala: Veva še za Moniko Skaberne, ki je bila dolgoletna šefica založbe in koncertne produkcije FV v 80. letih. Za njo nama je povedal Igor Vidmar.

Se pravi, da je to poklic, ki se med ženskami bolj uveljavlja šele z vajino generacijo?
Szentpeteri:
Z njima sva se kot režiserki poistovetili – podoben položaj je namreč biti del filmske industrije. Kakor v glasbeni so tudi v filmski povsod moški. Ko sem bila majhna, sem mislila, da si želim biti igralka, pa sploh nisem hotela biti. Gledala sem filme in se kot mlada punca počutila, da je to tisto, s čimer lahko vstopim v filmski svet. Kot mlada punca sploh ne vidiš drugih možnosti. V menedžerstvu je podobno kot v režiji.
Opazila sem, da tudi sicer v Sloveniji ni veliko menedžerjev, bendi si sami urejajo koncerte in vse drugo. Obstaja velik strah okoli menedžerstva. A se lahko izpostavim kot menedžer? A me bodo vsi sovražili? Je to sploh kul? Občutek imam, da obstaja v Sloveniji ogromna stigma okrog tega. Že tako ni kul, da si menedžer, če si pa še ženska, si predstavljam oz. je bilo videti - da ni lahko.
Jerala: Film smo morali skrčiti na dvajset minut, kar je bil precejšen izziv, in zato nekaterih zadev nismo vključili. Sem pa dobila vtis, da se glasbeni menedžment nasploh pri nas šele počasi uveljavlja. Maša nam je povedala, da se je na začetku, prvo leto, podpisovala v množini, kot "menedžerstvo benda Koala Voice", zato da bi bolje zvenelo. Medtem ko Eva v filmu pove, da pri nas obstaja tabu v zvezi z menedžerji, še posebno na altersceni.
Bolj kot na razlike med spoloma je Maša opozorila na razliko med različnimi načini menedžerstva - kar delata onidve, je kot organsko dihanje z glasbeniki, saj jih spremljata in spodbujata ves čas in sta z njimi v prijateljskem odnosu. V nasprotju s tem obstaja tudi bolj kapitalistično usmejeni menedžment, kjer je prostora za čustva precej manj.

Glavni konflikt filma je v odnosu med bendom in brendom, kjer se menedžerstvo zaleti samo vase: bendi bi bili radi uspešni, izogibajo pa se temu, da bi jih pobrendali. Ne želijo se "prodati". Kaj sta ugotovili, kje se klešeta bend in brend? Se alternativna scena boji, da bi jim kdo dal denar na podlagi brenda?
Szentpeteri: Ja, točno to smo opazili že zgodaj pri ustvarjanju filma. Takoj, ko sva rekli, da delava film o menedžerstvu, sva naleteli na odpor. "Joj, to pa ne, ne bomo govoril o kešu, ne bomo o menedžerjih." Odraščala sem v Ameriki in mi je normalno, da "bend je brend", ne pa "bend versus brend". Tudi če si manj znan indie bend v Ameriki, imaš svoj merchandise (trgovsko blago), družbena omrežja in določen način, kako se v javnosti vedeš, ki je drugačen od tega, kako se vedeš zasebno. To je normalno. Da tega v Sloveniji ni, sem opazila že na filmski akademiji: da je vse naravnano zelo protihollywoodsko, proti hollywoodskim strukturam, velja le svoboden umetniški izraz. Podobno je v glasbi. Ko želijo biti ljudje indie v Sloveniji, to ni v ameriškem smislu, ampak želijo biti popolnoma neodvisni, pod mizo, kjer jih težko kdo najde. Pri slovenski indiesceni obstaja strah pred komercialnim uspehom.
Jerala: V filmu sta sopostavljena dva benda: Koala Voice postajajo komercialno uspešni, medtem pa se persons from porlock trenutno odmikajo od nastopov. Mislim, da se noben ustvarjalec ne želi prodati, iščejo mejo med uspehom in svobodo. Če ti nekdo, denimo sponzor, le pomaga na ustvarjalni poti na tak način, da še vedno počneš, kar sam želiš, to najbrž ni slabo. Po mojem mnenju je ena od vlog dobrega menedžerja ravno to, da prepozna dobre priložnosti in jih loči od takih, ki bi bendu lahko naredile škodo.
Porlocke razumem: ravno zaradi vsega tega pritiska so konec lanskega leta odšli na kreativno pavzo. Spomladi pa se je izkazalo, da so ves ta čas vadili, a pod drugim imenom, Peach Pop. Ustvarili so neformalen bend znotraj svojega že obstoječega benda. Pridružilo se jim je še nekaj prijateljev, naredili so ducat novih komadov. A so nam rekli, da nočejo imeti koncertov, pritiskov, izdajati albuma. Da si želijo samo igrati in ustvarjati.

Pa ste jih spraševali, kaj točno se jim je tako uprlo v konceptu brenda?
Szentpeteri: Načeloma bi radi obdržali občutek, da delajo zaradi sebe, stran od ideje prisile. Imajo koncept, da je kreativa nekakšen božanski navdih in užitek. Takoj, ko nekaj delaš, ker moraš, ni več resnično in ni več vredno.

Sta pred snemanjem pogledali veliko glasbenih dokumentarcev? K čemu sta se obračali pri vizualnem zastavljanju filma
Jerala: Ja, morali sva se uskladiti glede režijskega pristopa k filmu. Jaz izhajam iz dokumentaristke ...
Szentpeteri: .... jaz pa bi rada delala oboje, igrane in dokumentarne filme. Naredila sem dokumentarec Dežela Senc (Land of Shadows) o izginotju Judov v Prekmurju in kolektivnem spominu. To je bila bolj ali manj moja edina izkušnja z dokumentaristiko. Moj glavni navdih za način snemanja je bil dokumentarni film Izgubljeni v Franciji (Lost in France) Nialla McCanna, ki je bil prikazan na festivalu Kino Otok – Isola Cinema leta 2017.
Jerala: Preden sva zastavili koncept, sem si ogledala nekaj glasbenih dokumentacev, ampak po navadi so ti filmi pripovedi o zvezdah ob koncu njihove glasbene kariere. Za film, ki še ni bil posnet, moraš nekako sam najti pravo orodje in pravi način dela. Če povzamem misel Johanna G. Fichteja: nekaj hočeš narediti, ampak ne tistega, kar že je, ker v tem primeru dejansko ne bi hotel ničesar narediti. Sama si pomagam predvsem z lastnimi izkušnjami s snemanj prejšnjih filmov, in pa z bazo svojih najljubših režiserjev in režiserk dokumentarnih filmov, ki so vedno lahko navdih. V našem prostoru mi je trenutno zgled Rok Biček z Družino, med klasiki pa ne morem mimo Chantal Akerman, ki jo obožujem.

Kaj pa še načrtujeta, kam naprej s filmom?
Szentpeteri:
Ugotovila sem, da so snemanja najsrečnejši trenutki mojega življenja. Ne le, če sem jaz režiserka. Rada sem na setu, rada asistiram, rada pomagam drugim, ko režirajo in rada sodelujem s pisanjem scenarija.
Jerala: Ja, čas ustvarjanja filma je najboljši čas v življenju. Snujem nov projekt, in upam, da pade na plodna tla.

Bolj kot na razlike med spoloma je Maša izpostavila razliko med različnimi načini menedžerstva - kar delata onidve, je kot organsko dihanje z glasbeniki, saj jih spremljata in spodbujata ves čas in sta z njimi v prijateljskem odnosu. V nasprotju s tem pa obstaja tudi bolj kapitalistično usmerjeni menedžment, kjer je prostora za čustva precej manj.

Simona Jerala

Odraščala sem v Ameriki in mi je normalno, da "bend je brend", ne pa "bend versus brend". Tudi če si manj znan indie bend v Ameriki, imaš svoj merchandise (trgovsko blago), družbena omrežja in določen način, kako se v javnosti vedeš, ki je drugačen od tega, kako se vedeš zasebno. To je normalno. Da tega v Sloveniji ni, sem opazila že na filmski akademiji.

Hanna Szentpeteri