Črni panter je v premiernem koncu tedna porušil mit o tem, da zgodbe, vkoreninjene v afriško kulturo, za globalni trg preprosto niso zanimive. Po prvih ocenah je zaslužil 387 milijonov dolarjev. Foto: IMDb
Črni panter je v premiernem koncu tedna porušil mit o tem, da zgodbe, vkoreninjene v afriško kulturo, za globalni trg preprosto niso zanimive. Po prvih ocenah je zaslužil 387 milijonov dolarjev. Foto: IMDb
Črni panter
Vsak od pomembnejših ženskih likov ima razdelano osebnost in identiteto, ki ni nikoli samo "T'Challajeva sestra" ali "objekt poželenja". Foto: IMDb
Črni panter
Že sam obstoj Killmongerja (Michael B. Jordan) je obsodba in opozorilo: terorist, ki smo ga ustvarili in vzgojili sami. Foto: IMDb
Črni panter
Wakanda je v filmu prikazana kot tehnološki paradiž, medtem ko se preostanek sveta utaplja v vojnah in revščini. Foto: IMDb
Coogler v film ni vnesel tona zafrkantske duhovitosti, ki je za Marvelove filme značilen: resnih vprašanj se loteva na bolj ali manj resen način. Foto: IMDb
Črni panter
Andy Serkis tokrat ni samo posodil svojega daru za dosežke računalniške animacije, ampak je odigral negativca iz krvi in mesa. Foto: IMDb
Črni panter
Wesley Snipes je že v devetdesetih hotel na veliko platno spraviti lik Črnega panterja (in ga tudi igrati). Scenarij je ponujal studiu Columbia Pictures, a brez uspeha. Foto: IMDb

Črni panter v kinematografe prihaja otovorjen s celim kupom pričakovanj, povezanih z zastopanostjo in političnimi temami, da je lahko pozabiti, da govorimo "samo" o filmu o superjunaku. A v resnici je fascinanten prav zaradi svoje popredalčkanosti: pokaže, kako kakovosten je z dobrim pristopom lahko žanr, o katerem smo mislili, da vemo že vse. Pokaže, kaj vse je mogoče, če novi, drugačni glasovi dobijo priložnost, da reinterpretirajo kanon že neštetokrat videnih zgodb. (Relativna) svežina in inovativnost v času, ko je povprečen gledalec izčrpan od repetitivnosti in večne enakosti blockbusterskih pravil. Svet pač postane večji, ko enkrat odpreš vrata svoje zabarikadirane hiše.

V "zlati dobi" Marvelovih spektaklov se je svet torej povečal za Wakando, fiktivno afriško deželo, ki ji mora po nenadni očetovi smrti zavladati T'Challa (Chadwick Boseman). V očeh sveta je Wakanda obubožana dežela tretjega sveta, skrita v goščavi in obdana z gorami - v resnici pa je deželica tehnološki čudež, eldorado izobilja in tehnološke naprednosti; s pristajanjem na stereotip o afriškem uboštvu se samo branijo pred vdori in nevarnostmi iz zunanjosti. Wakandska odločitev za izolacijo je nič drugega kot strahopetnost, pa čeprav morda upravičena - to nam da Coogler jasno vedeti.

Ob T'Challajevi prvi vrnitvi domov se dvigne nevidni zastor, ki razkrije pravo Wakando, "afrofuturistični" paradiž, sijoč amalgam tradicionalne afriške arhitekture in napredne tehnologije. Scenografija in kostumografija, ki z ogromno ljubezni do detajlov inkorporirata elemente afriških kultur s celotne celine, sta osupljivi. Lahko je razumeti, da je razglednica Wakande razumljena kot idealizirana podoba tega, kakšen bi bil svet brez katastrofalnih posledic kolonizacije; v njem se izročilo preteklosti prepleta z vizijo in dosežki prihodnosti.

Črni panter je film, ki se na vsakem koraku zaveda in poudarja svojo rasno identiteto. Prisotna je v vsakem detajlu, od naropanih artefaktov v British Museumu do mulcev, ki poslušajo hiphop na košarkarskem igrišču. In če je film nezgrešljiv poklon črnski kulturi, je onkraj tega tudi univerzalna zgodba o družinah in njihovih temnih skrivnostih. Osnovno gonilo peripetije je usodna napaka, ki jo je v mladih letih zagrešil T'Chaka, T'Challajev oče. Svoj greh je skušal prikriti, zato se je razrasel v sramotno skrivnost, ki Wakando razjeda navznoter. T'Challa je torej sin, ki se mora spopasti z očetovo dediščino (spomnimo se, da je temo očetov in sinov, sicer na drugačen način, načenjal tudi zadnji film v Thorovi franšizi, Ragnarok).

Eden največjih adutov filma je njegov antagonist. Erik Killmonger (Michael B. Jordan) je, tako kot vsi najboljši antagonisti, zlikovec z jasnim, dobro artikuliranim poslanstvom, ki ga je lahko razumeti (in z njim do neke mere simpatizirati). Killmonger je druga plat medalje, ki jo predstavlja T'Challa - Killmonger je to, kar bi T'Challa morda postal brez privilegiranosti, v kateri je odraščal. Bolj kot bogastvo ali oblast ga motivira želja, da bi sredstva (orožje) zatiralcev uporabil proti njim samim - in pri tem ne opazi, da se je tudi sam prelevil v diktatorskega zatiralca. V tem pogledu je tragični junak na propad obsojen zaradi sistematiziranega rasizma in kolonizatorske hegemonije belskega sveta. Že sam obstoj Killmongerja je obsodba in opozorilo: terorist, ki smo ga ustvarili in vzgojili sami.

Morda bi po do zdaj povedanem lahko sklepali, da je Wakanda svet, ki so ga ustvarili in ga vodijo samo moški - a v resnici so ženske njegov daleč najbolj spektakularen del. Okoye (Danai Guirra), generalka na čelu elitnega bojnega odreda Dora Milaje, je najbolj karizmatičen lik bojevnice po Antiopi (Robin Wright) v Čudežni ženski (za njima pa v resnici dolgo ni nikogar). Pred likom vohunke Nakie (Lupita Nyong'o) bi se Črna vdova lahko samo skrila, Angela Basset pa je dostojanstvena kot kraljica mati. Naječje odkritje filma pa je Letitia Wright kot princesa Shuri, T'Challajeva sestra (in nekakšen Q njegovemu Bondu).
Naslovni junak, šamanski bojevnik v dresu velike mačke, ima na trenutke skoraj shakespearjanske razsežnosti: T'Challa bo moral razmisliti o teži krone, ki si jo je nadel, in o tem, ali sta osebna integriteta in oblastništvo nezdružljivi kategoriji.

Črni panter je prelomen in markanten film - ne kljub temu, ampak tudi zato, ker se drži zdaj že rutinskih formulaičnih pravil igre (ja, tudi tukaj ne gre brez epizodne vlogice za Stana Leeja). Samo v prizorih velikega končnega spopada se morda čuti, da Coogler preklopi na avtopilot, sicer pa mu je znotraj okvirov vseh pravil uspelo ustvariti svež, izrazito avtorski film z univerzalno zgodbo v specifičnem kontekstu in z jasno razumljivim političnim sporočilom. Režiser ne tematizira samo zatiranja ene rase pod čevljem druge, ampak pokaže tudi, do kakšnih krvoločnih razdorov pride znotraj skupnosti v podrejenem položaju.

Morda se komu zdi nepotrebno, v megalomanski blockbuster inkorporirati politični aktivizem, a ravno apriorni odpor, s katerim je toliko ljudi - tudi pri nas - sprejelo že sam obstoj tega filma (ker imajo s Thorom toliko več skupnega?!), priča o tem, kako pomembno je, da je začel najkonvencionalnejši med žanri preizkušati meje svojih zmogljivosti. Da se je končno lotil upodabljanja ogromnega dela populacije, ki zgodovinsko sebe ni videla drugje kot v dramah o suženjstvu in apartheidu.

Ocena: -5, piše Ana Jurc