Dunkirk je razdeljen na triptih zemlje, neba in morja; vsak segment je opredeljen tudi s prevladujočo barvo (modra, siva, bež). Foto: IMDb
Dunkirk je razdeljen na triptih zemlje, neba in morja; vsak segment je opredeljen tudi s prevladujočo barvo (modra, siva, bež). Foto: IMDb
Dunkirk
Dunkirk je tudi prvi Nolanov film, ki ni stripovska/literarna adaptacija ali povsem izvirna zgodba, ampak posnet po resničnih dogodkih. Foto: Blitz Film
Dunkirk
Ker je šlo na obali Dunkirka večinoma za mlade, neizkušene može, je tudi režiser sklenil za pehoto najeti mlade, bolj ali manj neznane igralce. Foto: Blitz Film
Dunkirk
To, da nobeden od igralcev posebej ne izstopa, je bila nedvomno režiserjeva zavestna odločitev: vsi so del kolektiva, in Dunkirk je skupinski film v pravem pomenu besede. (Edina delna izjema je Mark Rylance, ki dobi priložnost, da zablesti - ali pa je pač samo tako dober, da ne more drugače kot izstopati.) Foto: Blitz Film
Dunkirk
Še dekletom (ali fantom), ki bodo prišli oboževat Harryja Stylesa, je Nolan idolatrijo malce otežil: Stylesov lik ni ravno negativec, defenitivno pa ni junak v klasičnem, črno-belem pomenu besede. Foto: Blitz Film
Dunkirk
Dogajanje na plaži, ki spremlja manjšo skupino pehotnikov, ima časovni okvir tedna dni. Dogodki na ladjah se zgodijo v enem dnevu in zračni napadi v eni uri. Vseeno se vse tri plasti na neki točki prepletejo in sestavijo v celoto. Foto: Blitz Film
Dunkirk
Tako kot je omejil število dialogov, je režiser omejil tudi prizore s krvjo - na platnu je praktično ne boste videli. Foto: Blitz Film

Ko na obalo Dunkirka dežujejo bombe, se možje – 400 tisoč zavezniških, predvsem britanskih in francoskih vojakov – nimajo kam skriti. Mečejo se na obraz v pesek, se stiskajo v dve gubi, čepijo na pomolu. Ničesar nimajo, razen čelad, kar bi jih branilo pred smrtjo iz zraka. Stisnjeni na skrajni rob kopnega, odrezani od soborcev na celini vse bolj prestrašeno čakajo, kaj bo prišlo prej: evakuacija ali pa množični pokol, ki bo vojno tehtnico dokončno nagnil v korist Nemčije. (Piše se leto 1940 in zmaga zaveznikov je vse prej kot samoumevna). Ko nemški bombniki odvržejo svoj smrtonosni tovor in izginejo na obzorju, se vojaki poberejo. Tisti, ki so mrtvi, se ne. In s tem je epizoda končana. Prizor lepo povzame pristop tesnobnega, kot z metronomom umerjenega, učinkovitega Dunkirka.

Da je pod film podpisan Christopher Nolan, boste vedeli že po tem, da na prvi pogled linearna zgodba razpada na kompleksno, a smiselno fragmentirane drobce usod vojakov na tleh, na morju in zraku; med ločenimi tirnicami in liki režiser preklaplja s kirurško natančnostjo, z zavestjo, da se bodo delci na koncu zložili v smiselno celoto. Če sami ne dojamete usodnega odtekanja časa, je tu vztrajno, tesnobno tiktakanje zvočne podlage.

Nolana so v preteklosti že kdaj opisali kot "hladnega" režiserja, ki s filmi raje kot na čustveno apelira na intelektualno noto gledalcev. Morda je to preveč posplošena izjava, a za Dunkirk kar drži. Vsi tehnični vidiki filma so dovršeni: fotografija je izjemna (večina dogajanja je, še en režiserjev prepoznavni znak, ovita v hladne odtenke modre in sive), montaža natančna, režija premišljena in zvok osupljiv. (To se sicer na nanaša na predvidljivo, na trenutke bombastično glasbeno podlago Hansa Zimmerja). Nolan je uporabil formata 65 mm filma in IMAX, morda kot posmeh v brk trditvam, da je "vse, kar je vredno gledati, dostopno na televiziji". Dunkirk je film, odločen, da vas bo spravil nazaj v kinodvorane. Pozabite na ceneno (ali pa drago) računalniško animacijo na vsakem koraku – če je potreboval na stotine vojakov za prizor bombardiranja, je na plažo spravil na stotine statistov. Tukaj ni bližnjic in trikov.

Pa vendar si je protagoniste zgodbe skoraj nemogoče zapomniti drugače kot po igralcih, ki so jih upodobili. Seveda boste lahko našteli Toma Hardyja (Nolan ne skriva dejstva, da mu je po Vzponu Viteza teme namenoma obraz še enkrat skril za masko) in Harryja Stylesa, a onkraj tega, da sta pač znana obraza, sta njuna lika prazna. Tu je še Cillian Murphy v šoku, ki dobi le nekaj kratkih prizorov, in pa vojak (Fionn Whitehead), ki je moral v prvem prizoru na veliko potrebo, pa mislim, da mu nikoli ni uspelo. Kdo so ti ljudje, razen tega, da hočejo preživeti, h komu se bodo vrnili po vojni? Šele nekje na treh četrtinah zgodbe se izkaže, da je eden od vojakov, ki jih spremljamo, Francoz – do tistega trenutka se nikomur ni zdelo potrebno, da bi z njim govoril.

Primerjajmo, če hočete, z Reševanjem vojaka Ryana, eno od nespornih mojstrovin žanra: prizor Toma Hanksa, ki med izkrcanjem na obali Omaha skozi plamene in okrvavljene valove otopelo opazuje vojaka, kako s tal pobere svojo odtrgano roko. Spielberg v enem samem prizoru predoči neizmernost uničenja in trpljenja, ki ju s seboj prinese vojna. Dunkirk tega nikoli ne doseže v enaki meri: minuciozno, detajlirano poustavri kaos na stotine tisočev obupanih mož (v številnih primerih bolj fantov kot mož), ki se zavedajo, da so se znašli v mišnici – a njihovega obupa nikoli ne začutiš v drobovju. Da ne bo pomote: zadržani občutek naraščajoče tesnobe je veliko bolj etičen in sprejemljiv pristop kot t. i. "torture porn" razmesarjenih trupel, s katerimi nas skoraj v nasladi obmetava Mel Gibson v Grebenu rešenih.

Dunkirk v resnici ni pretirano ekspliciten film: ljudje umirajo, in to množično, a nikoli zares nazorno in včasih celo ne pred kamero (dovolj je, da vemo, kaj se bo zgodilo z naluknjano ladjo, natovorjeno z ranjenci, ki jih nihče nima časa izkrcati). Seveda dojamemo, na razumski ravni, da se pred nami odvija človeška tragedija, a ker Nolan noče vpletati čustev, ob tem prizoru verjetno niste imeli solznih oči – prej vozel v želodcu. Glavno vprašanje, na katerega nimam dokončnega odgovora, je v tem, ali lahko film, ki ne izzove čustvene reakcije, vpliva tudi dolgoročno – ali pa, če smo cinični, vsaj do podelitve oskarjev. (To bo pokazal čas, je pa že zdaj precej varno staviti na cel kup nominacij v tehničnih kategorijah.)

To, da nobeden od igralcev posebej ne izstopa, je bila nedvomno režiserjeva zavestna odločitev: vsi so del kolektiva, in Dunkirk je skupinski film v pravem pomenu besede. (Edina delna izjema je Mark Rylance, ki dobi priložnost, da zablesti – ali pa je pač samo tako dober, da ne more drugače kot izstopati.) Še dekletom (ali fantom), ki bodo prišli oboževat Harryja Stylesa, je Nolan idolatrijo malce otežil: Stylesov lik ni ravno negativec, defenitivno pa ni junak v klasičnem, črno-belem pomenu besede. Še en dokaz, da film noče biti zgodba o tem ali onem pogumnem posamezniku, ampak prej zgodovinska freska.

Večplastno razdejanje iz vode, kopnega in zraka gledalca izčrpa, pa čeprav je Dunkirk s 106 minutami eden režiserjevih najkrajših filmov. Kljub zavestnim avtorskim odločitvam, ki smo jih tu – iz čisto osebnega okusa – morda interpretirali kot pomanjkljivosti, ostaja neizpodbitno dejstvo, da ni trenutno nobenega drugega režiserja, ki bi ljudi tako množično privabljal v multiplekse in potem od njih zahteval tako veliko. In to je nekaj, nad čimer se ne bomo nikoli pritoževali.

Ocena: 4+, piše Ana Jurc