Dinozavri v filmu so, tako Colin Trevorrow,
Dinozavri v filmu so, tako Colin Trevorrow, "parabola tega, kako danes ravnamo z živalmi: zlorabe, zdravstveni poskusi, ljubljenčki, zapiranje v živalske vrtove, uporaba v vojski, živali kot orožja". Drugače povedano: na trenutke je v filmu res težko gledati trpljenje bitij, čeprav so seveda samo sad posebnih učinkov. Foto: IMDb
Ne, alfa samica v tem filmu ni tiranozaver - in prav tako ne Indominus Rex, ki so jo "izumili" znanstveniki v prejšnjem filmu, niti inteligentna velociraptorka Blue. Spet dobimo popolnoma novo bitje, ki naj bi bilo še inteligentnejše in trpežnejše od vseh prejšnjih različic raptorjev. Foto: IMDb
Padlo kraljestvo
Svet se na začetku Padlega kraljestva znajde pred etično dilemo: na Isli Nublar bo izbruhnil ognjenik, ki bo najverjetneje pokončal vse preostale dinozavre. Ima človeštvo dolžnost, da jih obvaruje, tako kot katero koli drugo ogroženo vrsto, ali pa je to naposled tisti korektiv narave, ki bo izbrisal človeško neodgovorno igračkanje z genetiko? Dr. Malcom je (spet) prezrti glas razuma. Foto: IMDb
Režiser prejšnjega filma Colin Trevorrow, ki se je tokrat preselil v scenaristično-producentsko ekipo, ni spregledal kolektivnega posmeha, ki ga je bila deležna nazadnjaška upodobitev vlog spolov v prejšnjem filmu: tokrat se izrecno potrudi pokazati, da Claire ne bo treba tekati po divjini v salonarjih z dvanajstcentimetrsko peto; v nasprotju s prejšnjič se vsem likom celo uspe vzdržati komentiranja tega, da je junakinja neporočena in brez otrok. Foto: IMDb
Zlobci naše zgodbe so klišejski kapitalisti, ki nimajo nobenega etičnega kompasa razen gonje za zaslužkom. Foto: IMDb
Padlo kraljestvo
Znano premiso "pobesnelih dinozavrov" skuša Padlo kraljestvo popestriti s selitvijo raptorjev z otoka na razkošno Lockwoodovo posestvo. Scenaristični obrati, s katerimi to doseže, so na trenutke popolnoma neverjetni. Foto: IMDb

Po štirih izletih na Islo Nublar, ki so se brez izjeme končali s frčečimi človeškimi ostanki v zraku, bi najbrž še kdo drug kot Jeff Goldblum lahko napovedal, da tiranozavri niso najprimernejša živalska vrsta za safarije. Ampak ker se je od mrtvih obujena franšiza pred tremi leti z Jurskim svetom zavihtela v peterico najdonosnejših filmov vseh časov, je bilo jasno, da bo moral Hollywood pri iskanju verjetne premise zamižati na eno oko. A to ne opraviči dejstva, da je scenarij za Padlo kraljestvo skoraj zločinsko butast. Jasno, da je premisa vseh Jurskih parkov neverjetna – a do zdaj so imeli filmi vsaj neko interno logiko in integriteto, ki je omogočala vživetje v dogajanje.


Na silo skrpano skupaj in komajda koherentno nadaljevanje Jurskega sveta naša protagonista, šepetalca velociraptorjem Owna (Chris Pratt) in vodjo ukinjenega parka Claire (Bryce Dallas Howard), pošlje nazaj na otok Isla Nublar, s katerega je prostoživeče dinozavre treba rešiti pred izbruhom ognjenika. Ampak brbotajoča lava in stampedo diplodokov seveda ne bosta njuna največja težava. Tako kot v prejšnjem filmu se tudi zdaj vračamo k ideji, da hočejo znanstveniki z genetskim inženiringom ustvariti hibridne dinozavrske "bojne stroje" (tokrat jih krstijo za indoraptorje), najnovejši luksuzni proizvod za petične kupce na lovu za ekskluzivami. Ob kvaziprotikapitalistični ideji, ki jo poosebljajo zlobci v poslovnih oblekah (upam, da vam ni ušla omemba "slovenskega prekupčevalca z orožjem"), človek začne pogrešati čase, ko je zgolj pobeg pred ljudožerskimi zvermi veljal za dovolj sofisticirano motivacijo za junake.

Režiser prejšnjega filma Colin Trevorrow, ki se je tokrat preselil v scenaristično-producentsko ekipo, ni spregledal kolektivnega posmeha, ki ga je bila deležna nazadnjaška upodobitev vlog spolov v prejšnjem filmu: tokrat se izrecno potrudi pokazati, da Claire ne bo treba tekati po divjini v salonarjih z dvanajstcentimetrsko peto; v nasprotju s prejšnjič se vsem likom celo uspe vzdržati komentiranja tega, da je junakinja neporočena in brez otrok. Zdi pa se, da nihče ni razumel, da je problem segal onkraj tistih zloglasnih salonarjev: dinamika odnosa med mejno "histerično" žensko in njenim možatim rešiteljem ostaja nespremenjena; položaj samo še poslabša kopičenje novih klišejskih stranskih likov, kot so "panični piflar s čudežnimi hekerskimi sposobnostmi" (Justice Smith) in "veliki, zlobni beli lovec na trofeje" (Ted Levine). Dobimo celo tetovirano, neustrašno veterinarko (Daniella Pineda), ki jo negativci izrecno okarakterizirajo kot "packo" (ang. nasty woman), kar ni drugega kot cinično udinjanje temu, kar ustvarjalci občutijo kot "družbeno ozračje".

In to še ni celoten nabor enodimenzionalnih, shematiziranih junakov: peripetijo pomaga razvozlati nadobudna, brihtna deklica, ki vtika svoj nos, kamor ne sodi (Isabella Sermon). Njen dedek je ostareli, osamljeni magnat z moralno dvomljivim poslanstvom – podpira se s sprehajalno palico z jantarjevim glavičem, če morda niste razumeli, da je Benjamin Lockwood (James Cromwell) novodobna zamenjava za pokojnega Richarda Attenborougha. Pa seveda Rafe Spall, še enkrat obsojen na vlogo priskutnega zahrbtneža. Jeff Goldblum je v filmu za točno tisti dve minuti (posnete naracije), ki ju vidite v napovedniku.

Pred ogledom je bil podatek, da tokrat režira Juan Antonio Bayona, več kot obetaven: njegova grozljivka Sirotišnica (El orfanato) je še po desetih letih izvrsten primerek počasi stopnjujoče se groze. Tokrat pa se Španec zgolj udinja blockbusterski mašineriji, ne da bi vanjo skušal vdahniti vsaj slutnjo osebnega sloga. Cel kup bližnjih kadrov dinozavrov oz. reakcij nanje je tako očitno izposojenih od izvirnega Jurskega parka, da se je smotrno vprašati, na kateri točki hommage postane samo kičasto oponašanje. Bližnji posnetek vzvratnega ogledala? Rjoveči dinozaver nad truplom svojega nasprotnika? Počasi deluje kot namerna samoironija.

"Se spomniš prvega trenutka, ko si videl dinozavra v živo?" dahne eden izmed likov v filmu. "Bilo je kot čudež." Replika nenamerno povzame, v čem je Jurski svet 2 zgrešil poanto. Če je izvirniku v zgodnjih devetdesetih uspelo ujeti občutek čudenja in veličastnega znanstvenega napredka, ki se postopoma prevesi v neobvladljivo grozo, franšiza v novem tisočletju nima več časa za tako naivno magijo: vse je samo še v službi neizprosne, repetitivne akcije in bombastičnosti. V iskanju adrenalinskega šoka so žrtvovali zgodbo, like in kakršno koli globljo poanto. Neumno bi bilo sicer pričakovati, da (sicer zelo kompetentna) raba posebnih učinkov še lahko pusti neizbrisen vtis – a nekdo, ki ni odraščal v devetdesetih, po ogledu Padlega kraljestva najbrž niti ne more razumeti, kako prelomen je bil Spielbergov film. Kar je ostalo, je brezdušna kopija, ki se okorišča z zadnjimi ostanki naše nostalgije.

Ocena: 3-; piše Ana Jurc