"Zdi se, da smo se znašli v položaju, v katerem je jasno, da politične elite ne vedo, kaj bi, samo posnemajo se med sabo z bodečimi žicami in trenutnimi rešitvami, ki ne vodijo nikamor," je dejal Štiks v oddaji Profil.

Igor Štiks je pisatelj, aktivist in raziskovalec na Univerzi v Edinburgu, kjer se ukvarja s fenomeni državljanstva, upora in kreativnosti. Rojen je bil v Sarajevu, po zadnji vojni je živel v Zagrebu, Parizu, Chicagu in Beogradu. Spoznali smo ga kot sodirektorja aktivističnega Subversive foruma v Zagrebu, kot avtorja politološke študije "Dobrodošli v puščavi postsocializma", ki sta jo uredila skupaj s hrvaškim filozofom Srečkom Horvatom in kot avtorja študije "Narodi in državljani v Jugoslaviji in v postjugoslovanskih državah". V slovenščini smo lahko brali njegov drugi roman Elijev stol, ki so ga ob izidu marsikje ocenili, kot literarni dogodek leta.

V Slovenijo ste prišli v času, ko pri nas vlada razgreta razprava o beguncih in prosilcih za azil, ki prihajajo v Slovenijo, in protesti, ko govorimo o namestitvi beguncev, celo mladoletnikov. Vas to preseneča ali sodi v kontekst postsocialistične puščave, o kateri ste pisali?
Zdi se, da smo se znašli v položaju, v katerem je jasno, da politične elite ne vedo, kaj bi, samo posnemajo se med sabo z bodečimi žicami in trenutnimi rešitvami, ki ne vodijo nikamor. To je klasični cinizem in pomanjkanje človečnosti. Prihod beguncev vidijo kot prihod barbarov pred vrata. Stopnja okrutnosti, ki jo vidimo v naših družbah, me zelo skrbi. Begunci so preizkus, nekaj, kar snema maske z naših družb. Migracije so posledica katastrofalnega kapitalizma, v katerem živimo in ki z vojnami in izkoriščanjem še kako pustoši po periferiji. To povzroča migracije. Evropske družbe se bodo spremenile. Videli bomo še, kako. Odpor proti spremembam poteka z etničnim drobljenjem, nestrpnostjo in s krepitvijo desnice, celo fašistoidne ideje, da je treba družbe zapreti in izključiti tiste, ki ne sodijo sem, da bodo preživele v tej kapitalistični tekmi.

Rodili ste se v Sarajevu, tudi sami imate begunsko izkušnjo iz vojne na območju nekdanje Jugoslavije, ki se je bíla v imenu etnične čistosti. In marsikje še danes učimo, da je mogoča le etnično homogena družba, vi ste na to temo napisali zanimivo in odmevno knjigo.
Ja, lani sem v Veliki Britaniji izdal knjigo, ki zadeva vprašanja državljanstva v sto letih jugoslovanske države. Kako smo si predstavljali politične skupnosti, koga smo izključevali. Te skupnosti so se pogosto in hitro spreminjale. Predstavljajmo si današnjega stoletnika. Ta človek v Sloveniji, Makedoniji ali na meji nekdanje Jugoslavije je verjetno živel v sedmih, osmih državah, v različnih ureditvah, socialistični, kapitalistični, v avtokratskih, demokratičnih, totalitarnih državah. Kaj vse je ta človek doživel, koliko identitet je imel? To je roman, ki ga živimo, naših sto let samote, kot bi rekel García Márquez. Zato je podnaslov knjige "100 Years of Citizenship", Sto let državljanstva.

V Srbiji je četniški voditelj Draža Mihajlović doživel rehabilitacijo. V hrvaški vladi sedi minister, ki mu očitajo – milo rečeno, da se zelo z razumevanjem izraža o medvojnem ustaškem režimu. Slovenijo še vedno bremenijo nerazčiščene zadeve iz druge svetovne vojne, čeprav imamo številne druge, mnogo usodnejše težave. Zakaj se nam to dogaja?
Žalostno je, da se danes, leta 2016, pogovarjamo o tem, kakšni so bili nacistično-fašistični režimi na območju nekdanje Jugoslavije, kdo so bili kolaboranti, ustaši, četniki, belogardisti v Sloveniji. To bitko smo v zadnjih 25 letih izgubili, boj za protifašistično hegemonijo. K temu je prispeval virulenten, oster protikomunizem, zavračanje vsega, kar je povezano s socialistično Jugoslavijo, danes pa deluje tako, da delegitimira kakršno koli protikapitalistično, levičarsko idejo, kakršno koli idejo o odporu ali družbenih spremembah. Imamo torej amalgam z morbidnimi pojavi, ki niso prav nič obrobni, ampak je to politika glavnega toka. V Srbiji so rehabilitirali Dražo Mihajlovića in Milana Nedića. Rehabilitacija NDH-ja na Hrvaškem ima neverjetne razsežnosti. Soočamo se z resno krizo. Desnica očitno ni zadovoljna z liberalnimi državami, z republikami, ki zagotavljajo pravice vsem državljanom, sploh pa manjšinam. Želi dodatno etnizacijo države, ki bi izključevala etnično in ideološko neprimerne. To je nevaren trenutek in res se bojim, kam to vodi.

Ampak vi ste v vseh naših državah odkrili novo levico v tem postjugoslovanskem prostoru, zaznali ste jo predvsem v javnih manifestacijah, uporih elitam, se vam zdi to neka trdna alternativa, ali gre bolj za relativno neobstojna gibanja z zelo kratkim rokom trajanja, ki se ne obrnejo v neko vplivnejšo politično akcijo?
Tisto, čemur bi lahko rekli Nova levica, je paleta gibanj, ki nastajajo predvsem zaradi odpora proti razmeram in celo eksperimentirajo z demokratičnimi modeli. O čem govorimo? Imamo odpor proti korupciji, privatizaciji ali zasedbe univerz, kjer so eksperimentirali z neposredno demokracijo, torej plenumsko gibanje, ki se je v Bosni potem spektakularno razvilo. Leta 2014 je bilo to nepričakovano. V 20 mestih so imeli svoje državljanske plenume z razpravami o političnih razmerah mimo klasičnih narodnostnih pasti, na katere smo navajeni, torej o temeljih družbe. O vprašanjih socialne pravičnosti in enakopravnosti Razprava o narodnostni identiteti zakriva bistvo vsake družbe. Želimo neenakopravno družbo, v kateri ima en odstotek vse, deset odstotkov se vključi, 90 odstotkov pa ima vse manj? Ali pa želimo enakopravnost. Pri tem se delimo, ustvarjamo različne politične vizije in gibanja.

Kolikšen je bil v Bosni in Hercegovini učinek plenumov, ki so prinesli zelo izvirno obliko samoorganiziranja lokalnih, celo mestnih skupnosti? V Sloveniji smo imeli mariborsko vstajo, ki je bila prav tako izvirna v smislu samoorganiziranja lokalnih skupnosti, tudi vi ste dejali, da je bila mariborska vstaja inspiracija, a zdaj je vtis, da so te pobude zamrle, čeprav razlogi za nezadovoljstvo v resnici niso bili odpravljeni …
Mislim, da Nova levica, ki nastopa od leta 2008, prinaša izrazito politično svežino, nove ideje in se razvija. Moteče je lahko le, da so taki eksperimenti pogosto omejeni s časom in prostorom, vendar ostajajo z nami. Spominjamo se bojev. Jutri, ko bomo šli spet na ulice ali se bomo odločili nekaj zasesti, se bojevati za družbeno idejo, bomo imeli ta spomin za referenco, za zgodovino. Čeprav spremembe ne čutimo, se ta vendarle dogaja. Alternativa obstaja.
Ksenija Horvat, TV Slovenija

Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o begunski krizi smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom. Svoje mnenje o dogajanju z begunsko krizo lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih tukaj.