Projekt Igrišče za gledališče 2.0 je pilotni projekt kulturno-umetnostne vzgoje. V njem skušajo združevati umetniško področje zavoda Bunker, sodobno gledališče in ples s formalnim izobraževanjem, kar izvajajo v tretji triadi osnovnih šol, v 7., 8., 9. razredu. Foto: Promocijsko gradivo
Projekt Igrišče za gledališče 2.0 je pilotni projekt kulturno-umetnostne vzgoje. V njem skušajo združevati umetniško področje zavoda Bunker, sodobno gledališče in ples s formalnim izobraževanjem, kar izvajajo v tretji triadi osnovnih šol, v 7., 8., 9. razredu. Foto: Promocijsko gradivo
Eden od pedagoških ciljev je tudi, da razumemo večplastnost sveta, sodobna umetnost namreč mojstri v kritičnem mišljenju v razumevanju večplastnosti. Foto: Promocijsko gradivo

Prostor umetnosti se tudi v Sloveniji na široko odpira in možnosti za zahtevno občinstvo je vedno več. A občinstvo je lahko zahtevno le, če se že v zgodnjih letih nauči z umetnostjo živeti in o njej razmišljati ter ji dovoliti, da z njim preizprašuje svet in dogajanje v njem. Projekt, ki služi prav temu, je projekt Igrišče za gledališče 2.0, pilotni projekt kulturno-umetnostne vzgoje. V njem skušajo združevati umetniško področje zavoda Bunker, sodobno gledališče in ples s formalnim izobraževanjem, kar izvajajo v tretji triadi osnovnih šol, v 7., 8., 9. razredu v 30 osnovnih šolah po Sloveniji.

Alma R. Selimović iz Bunkerja, vodja programa, pravi, da poskušajo ustvariti stalna sodelovanja med umetniki, umetniškimi organizacijami in šolami: "Pripravljamo aktivnosti za pedagoške delavce – abonma za pedagoške delavce, kjer čez vse šolsko leto prihajajo na razstave, filme ali gledališke predstave, in ob tem organiziramo dodatna izobraževanja – pogovor, delavnico, predavanje … Za učitelje izvajamo tudi t. i. Šolo v kulturi. Za učence pa pripravljamo različne stvari: od znanih, klasičnih, kot je recimo kulturni dan, le da se trudimo, da ga iztrgamo logiki tega, da se gre le z avtobusom na predstavo in potem domov. Dan skušamo razgibati s tem, da otroci večkrat tudi sami ustvarjajo, gledajo profesionalne predstave in so nanje zelo dobro pripravljeni, umetniki pa po predstavi tudi z odra sestopijo in imajo z njimi različne delavnice in pogovore. Izvajamo pa tudi tandemske ure, kar pomeni, da učitelj in umetnik skupaj pripravita redno uro pouka, kar počnemo pri vseh predmetih."

Pri tandemskih urah gre običajno za iniciativo učitelja, ki želi neko šolsko snov podati na drugačen način. Izvajajo pa tudi tandemske ure v obliki medpredmetnih dni, kjer skušajo pri učenju izhajati iz tega, da se skuša učencem predstaviti večplastnost problemov in možnost različnih pristopov. Snovi se med seboj povezujejo in prav pri takem pristopu je pomembno sodelovanje umetnikov, ki prispevajo še povsem novo plast razmisleka.

Skupaj z učitelji izvajajo tudi gledališke klube, ki so obvezna izbirna vsebina, in pa najnovejšo, povsem pilotno vsebino, Šola v kulturi, ki je narejena po modelu šole v naravi. A tukaj otroci niso vpeti v naravo, ampak v urbano okolje in umetnost, dodaja Alma R. Selimović: "To pomeni, da skupina 15 otrok z učitelji odpotuje v večje mesto, običajno je to Maribor ali Ljubljana, kjer imajo tridneven intenzivni gledališki program, ki obsega vse – od njihove lastne ustvarjalnosti, delavnic in drugih aktivnosti do udeležbe na profesionalnih predstavah, včasih tudi na filmih in koncertih. Spijo običajno kar v kakšni gledališki ali umetniški instituciji, precej gverilsko. Kaže pa se, da ta intenzivnost in umik iz šole in šolskega ritma res uspe narediti nekaj presežnega in pomembnega – tako za mlade kot za umetnike, ki sodelujejo pri tem."

Eden izmed pedagoških ciljev je tudi, da razumemo večplastnost sveta, sodobna umetnost namreč mojstri v kritičnem mišljenju v razumevanju večplastnosti, še dodaja sogovornica: "Če vzamemo dobro sodobno gledališko predstavo, je ta interpretativno odprta – to pomeni, da ni preproste linije, da sediš eno uro v gledališču in ti je takoj jasno, kaj se je zgodilo, kaj je razplet, kdo je kriv … Velikokrat gre za predstave, ki imajo veliko plasti. Vsak otrok pa vidi svojo in morajo med seboj predebatirati, kaj so sploh videli in razumeli, kako se stvari med seboj povezujejo. Zato je to izjemen trening ne samo razumevanja sveta, ampak tudi kritičnega vrednotenja sveta in debatiranja o njem. Kajti po predstavi ni treba vedno priti do skupnega zaključka, kaj smo videli, moramo pa se znati pogovarjati o tem. Pa četudi smo videli različne stvari ali se ne moremo strinjati niti o temah, niti o protagonistih, niti o zapletu …"

Projekt se bo izvajal pet let, do leta 2021, v 85 % ga sofinancira Evropska unija, v 15 % pa Ministrstvo za kulturo, kar pomeni, da je za vse sodelujoče šole in učence program povsem brezplačen in se ga lahko udeleži vsak otrok, ne glede na njegovo socialno-ekonomsko poreklo. Cilj pa je, da bi te vsebine postale del rednega šolskega programa in ne le projektno dostopne šolam, ki so vanj že vključene.