O ugledu, ki si ga je Kobilca ustvarila v svojem življenju, pričajo tudi prvi nekrologi, ki so ljubitelje likovne umetnosti leta 1926 obvestili o njenem slovesu in jo označili za 'največjo jugoslovansko slikarico'. Vendar je to že konec poti edine ženske, ki si je zagotovila mesto na starih tolarskih bankovcih, zato se je treba vrniti na začetek, 65 let nazaj, ko je Ivana Kobilca prišla na svet.
Rodila se je torej 20. decembra leta 1861 v Ljubljani v obrtniški družini. Oče je bil sprva krznar, nato pa se je izučil za kolarja , družina pa je živela na Kjučavničarski ulici. Prve šolske korake je Ivana naredila pri uršulinkah, kjer je obiskovala osnovno in meščansko šolo. Prve risarske napotke pa je prejela pri Idi Künlovi, hčeri slikarja Pavla Künla.
Oči radovedne deklice se zaljubijo v svet umetnosti
Ko je bila stara 16 let, je očeta pospremila po opravkih na Dunaj in se tam srečala z veličastnimi slikarskimi zbirkami. Umetnine velikih starih mojstrov so jo takoj nagovorile in vse bolj jasna je postajala dekletova želja po učenju slikanja in stopanju na pot umetnice. Odločneje je na to stopila dve leti pozneje, ko je 1879 ponovno odpotovala na Dunaj in v Galeriji Umetnostne akademij kopirala dela starih mojstrov, kot so Teniers, Tintoretto in Rubens.

München: Slikarka se izoblikuje
Pomembna postaja na njeni slikarski poti je bil München, kjer se je Kobilca izoblikovala tako estetsko kot osebnostno. Sedem let je svoje znanje izpopolnjevala v ateljeju žanrista in portretista Aloisa Erdtelta, kjer je ustvarjala, kot je zapisala Breda Ilich Klančnik, v rjave odtenke potopljeno ateljejsko slikarstvo. Njeno paleto je pozneje osvetlil Fritz von Uhde, ki je umetnico tudi opogumil, da je svoji pleneristično sliko Poletje in interier Likarice poslala v še umetniško središče in zbirališče največjih umetnikov, Pariz, natančneje v tamkajšnji Salon na Champ de Mars. Vrata Salona so se ji odprla in Državno umetnostno združenje (Societe Nationale des Beaux-Arts) ji je podelilo naziv izredne članice.
V barvah slavnega Barbizona
V Parizu se je zadržala dve leti in se sprva izpopolnjevala v zasebni šoli Henrija Gervaxa, pot pa jo je zanesla tudi v slavni Barbizon, kje je ustvarila plener Otroci v travi. Z njenih platen so se umaknili temni, rjavi odtenki 'münchenskega obdobja' in v ospredje stopili modri odtenki, vse bolj pa so jo začeli zanimati svetlobna vprašanja.

Daljši postanek v Sarajevu
Leta 1894 je sledil obisk Firenc, tri leta pozneje pa se je odpravila v Sarajevo, kjer je ostala vse do leta 1905. Z nemškimi in avstrijskimi slikarji se je povezala v Sarajevski slikarski klub in spoznavala nedotaknjeno sarajevsko okolico ter sodelovala pri pripravi slikovnega gradiva za enciklopedijo Die Osterreichische-Ungarische Monarchie in Wort und Bild.
Berlin in umik v 'klasično' tihožitje
Po krajšem postanku v Ljubljani leta 1906, kjer se ni našla v zaposlitvi na Višji dekliški šoli, se je podala v Berlin, kamor jo je pritegnila sarajevska druščina. V Berlinu se je kot izvrstna portretistka preživljala s slikanjem premožnih Berlinčanov. Vse bolj se je umikala k cvetličnim tihožitjem, svoje slike pa pošiljala na razstave v Ljubljano, kamor se je po izbruhu prve svetovne vojne dokončno vrnila.
Med vse glasnejšimi 'kriki' mladih kubističnih in futurističnih generacij je slikarka čutila, da je čas njenih realističnih tihožitij nekako pošel. Pa vendar je v njenih poznih letih nastalo še nekaj pomembnih del, kot je na primer reprezentativen portret ljubljanskega župana Ivana Hribarja in nedokončani portret pesnika Otona Župančiča. Vse do konca pa so Kobilco navduševale cvetlice, v katerih je vztrajno izpovedovala svoj likovni jezik.
Portreti, žanrske podobe in slovo s serijo cvetlic
Ivano Kobilco, ki jo uvrščamo med klasike slovenskega realizma, je zanimalo predvsem figuralno slikarstvo. Kot je razvidno iz skopega fotopregled njenega opusa, gre za vrsto portretov, ob teh pa tudi žanrske upodobitve iz meščanskega in kmečkega življenja. V času bivanja v Berlinu se je začela posvečati cvetličnemu tihožitju, ki je, kot rečeno, v zadnji letih njenega ustvarjanja tudi prevladalo.