Knjiga Dunajska moderna in krize identitete je v prevodu Varje Balžalorsky Antić in Mojce Dobnikar (prevod citatov iz nemščine) ter Urške P. Černe (prevod poezije iz nemščine izšla pri založbi Studia humanitatis v letu 2017. Spremno študijo sta napisali Marta Verginella in Vanesa Matajc. Foto: emka.si
Knjiga Dunajska moderna in krize identitete je v prevodu Varje Balžalorsky Antić in Mojce Dobnikar (prevod citatov iz nemščine) ter Urške P. Černe (prevod poezije iz nemščine izšla pri založbi Studia humanitatis v letu 2017. Spremno študijo sta napisali Marta Verginella in Vanesa Matajc. Foto: emka.si

Le Rider na 600 straneh podrobno odkriva globoko krizo identitete dunajskih umetnikov, kulturnikov in intelektualcev, ki se manifestira v krhkosti jaza, v "radikalizaciji individualizma", pri čemer se, če sledimo Le Riderju, vsi poskusi rekonstrukcije identitete znajdejo na ruševinah jaza. Njegova analiza je usmerjena v dela ter v njihovo vlogo pri identitetnih vprašanjih pri precej različnih avtorjih: od že omenjenega Weiningerja, Freuda, Klimta, Wagnerja, Wittgensteina do številnih literarnih ustvarjalcev, kot so Musil, Hofmannsthal, Kraus in drugi.

Glede na pomen tega ustvarjalnega izbruha tudi za naš prostor in vpliv na naše ustvarjalce je pri nas o tem napisanega presenetljivo malo, še največ o Jožetu Plečniku in njegovem dunajskem obdobju ter posledično o Ottu Wagnerju. Pri nas ni izšlo niti eno od ključnih del, ki se neposredno in celovito ukvarjajo z dunajsko moderno. Tri najbolj izstopajoča so dostopna zgolj v izvirniku: delo The Austrian Mind: A Intellectual and Social History, 1848-1938 Williama Johnstona je izšlo leta 1972, Wittgenstein’s Vienna Allana Janika in Stephena Toulmina je izšlo leta 1973, eno najbolj razvpitih del o tem obdobju Fin-de-siècle Vienna: Politics and Culture Carla Schorskeja pa je izšlo leta 1979 ter je prevedeno v mnoge jezike, pred leti je izšlo tudi na Hrvaškem. Tega pa ne bi mogli trditi za dela ustvarjalcev tega obdobja, saj so v slovenskih prevodih dobro zastopana. Na primer od spisov Adolfa Loosa in esejev Karla Krausa do številnih romanov Stefana Zweiga, vključno z Včerajšnjim svetom, ter Roberta Musila z njegovim delom Mož brez posebnosti.

Stoto obletnico smrti štirih velikanov dunajske moderne Wagnerja, Klimta, Schieleja in Moserja ter izteka tega plodovitega obdobja smo pri nas zaznamovali z izidom dela Jacquesa Le Riderja Dunajska moderna in krize identitete, ki je v izvirniku izšlo leta 1990. Gre za eno najbolj poglobljenih in obsežnih sodobnih študij o dunajski moderni. Le Rider, kot zapiše v uvodu, se je z dunajsko moderno začel ukvarjati na podlagi proučevanja opusa Otta Weiningerja in tako je prišel do treh tem, ki jim posveča največ pozornosti: Piše o "krizi – in strategijah obnove – občutenja identitete v modernosti; o izpodbijanju tradicionalne seksualne polarnosti moškega in ženske, ki je navidezno naravni temelj, na katerem je zgrajen poglaviten del naše kulturne tradicije; in nazadnje o krizi judovske identitete ob koncu 19. stoletja, ki so ga v Srednji Evropi zaznamovali dokončna izpeljava emancipacije, napredek asimilacije, obenem pa tudi vznik antisemitizma in sočasnih nacionalizmov." Kot govori že naslov dela, so njegove analize usmerjene predvsem v identitete, kako se te v trku z drugimi identitetami manifestirajo tako na osebnem kot tudi na družbenem polju. Zato ni nenavadno, kot še zapiše avtor, da se "antifeminizem nekaterih kritikov modernosti izrazi z logiko, ki je analogna logiki antisemitizma. Ta analogija v resnici razkrije globoko razsežnost kulture na prelomu stoletja: povezavo, ki se vzpostavi med krizo moške identitete, prerazporeditvijo moškega in ženskega na eni strani in spopadom med Judi in Nejudi na drugi."

Le Rider na 600 straneh podrobno odkriva globoko krizo identitete dunajskih umetnikov, kulturnikov in intelektualcev, ki se manifestira v krhkosti jaza, v "radikalizaciji individualizma", pri čemer se, če sledimo Le Riderju, vsi poskusi rekonstrukcije identitete znajdejo na ruševinah jaza. Njegova analiza je usmerjena v dela ter v njihovo vlogo pri identitetnih vprašanjih pri precej različnih avtorjih: od že omenjenega Weiningerja, Freuda, Klimta, Wagnerja, Wittgensteina do številnih literarnih ustvarjalcev, kot so Musil, Hofmannsthal, Kraus in drugi. Kot zanimivost: popolnoma pa je izpustil opus Egona Schieleja. Ob povedanem je bistveno to, da Le Rider v delu Dunajska moderna in krize identitete ni faktografski, ne naredi klasičnega pregleda ali inventure dosežkov dunajske moderne, temveč znotraj tega neponovljivega obdobja raziskuje vzroke nastanka določenih del. Skozi analizo, mestoma tudi psihoanalizo, pretrese umetnikov ali filozofov način ustvarjanja in s tem hkrati pokaže na vzroke za oblikovanje tega načina pri nekem umetniku, kulturniku, intelektualcu ali filozofu. V tem je glavna kvaliteta tega dela, da namreč z razkrivanjem vzrokov, ki so oblikovali nastanek nekega dela, pokaže na zeitgeist oziroma duh časa dunajske moderne; še več, s tem avtor pride za hrbet tej dobi in jo kljub vsej kompleksnosti nazorno razkrinka.

Ob pomanjkanju del o dunajski moderni v slovenskem jeziku si Le Riderjevo delo Dunajska moderna in krize identitete zasluži mesto v vsakem gospodinjstvu, pa čeprav ne gre za lahkotno branje za v dunajsko kavarno ob Sacherjevi torti.

Iz oddaje S knjižnega trga

Le Rider na 600 straneh podrobno odkriva globoko krizo identitete dunajskih umetnikov, kulturnikov in intelektualcev, ki se manifestira v krhkosti jaza, v "radikalizaciji individualizma", pri čemer se, če sledimo Le Riderju, vsi poskusi rekonstrukcije identitete znajdejo na ruševinah jaza. Njegova analiza je usmerjena v dela ter v njihovo vlogo pri identitetnih vprašanjih pri precej različnih avtorjih: od že omenjenega Weiningerja, Freuda, Klimta, Wagnerja, Wittgensteina do številnih literarnih ustvarjalcev, kot so Musil, Hofmannsthal, Kraus in drugi.