Gledališki sopotniki so se Jerneju Šugmanu, velikemu igralcu in še večjemu človeku, ki je bil v zadnjih sezonah v
Gledališki sopotniki so se Jerneju Šugmanu, velikemu igralcu in še večjemu človeku, ki je bil v zadnjih sezonah v "divjem ustvarjalnem galopu", kot je dejal ravnatelj Igor Samobor, poklonili z besedami, pesmijo in projekcijo fotografij predstav, v katerih je nastopal. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Hamlet, režija Janes Pipan, 1994/95
V soboto, 23. decembra, ko bi Šugman praznoval 49. rojstni dan, bodo v SNG Drami na Velikem in Levem odru pripravili projekcijo njegovih vlog, ki si jo bo mogoče ogledati med 16.00 in 24.00. Foto: SNG Drama Ljubljana/Tone Stojko

Tak človek se rodi na vsake kvatre enkrat. Če se sploh.

Igor Samobor
Jernej Šugman
Igralca se bodo spominjali tudi po tem, da je oboževal glasbo in da je kar naprej prepeval. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan

Vse je kazalo na to, da bomo gledali Biblijo, da bo vsak trenutek na oder stopil Jernej Šugman in se pod tisto malo žarnico usedel na tisti stari stol, pa je namesto tega ob strani stala njegova slika in v ozadju sedel ansambel Drame. In nismo gledali Biblije, čeprav se je žalna slovesnost Jerneju Šugmanu začela s stavki iz te predstave: "Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pobijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja ... je iz Pridigarja zapel Aljaž Jovanović, tudi Janez Škof se je igralskemu kolegu poklonil z odlomkom iz Biblije, Polona Juh s s Hamletovimi besedami ubogemu Yoricku, Saša Pavček mu je napisala pesem, ki se začne tako: "Če bi se Jernej Šugman rodil v antiki, bi ga medse sprejeli bogovi. / Talija bi bila njegova mati, on bog igre." Vsak izmed igralskih kolegov je Jerneju Šugmanu povedal nekaj v spomin, vse besede pa so vedno znova izpričevale njegovo veliko osebnost.

Jernej Šugman je bil, četudi je sam večkrat zatrdil, da je po naravi len človek, eden izmed najbolj plodnih igralcev, bil je tudi reden obiskovalec predstav. Bil je Baal, Hamlet, Lear, Ojdip, Ata Ubu, Tit Andronik, Župnik v Hlapcih, Dmitrij v Karamazovih, bil je Veso, igral je v Kozoletovem Nočnem življenju, V Košakovem Zvenenju v glavi, Kratkih stikih Janeza Lapajneta in mnogih drugih. Za svoje vloge je prejel številne nagrade; študentsko Prešernovo in Severjevo nagrado, kar osem Borštnikovih nagrad za igro, nagrado Sklada Staneta Severja, nagrado Prešernovega sklada, tri zlate lovorjeve vence festivala MESS v Sarajevu (za Baala, Alcesta in Ata Ubuja), nagrade na festivalih v Zagrebu, na Reki, v Tivatu … V soboto, 23. decembra, ko bi Šugman praznoval 49. rojstni dan, bodo v SNG Drami na Velikem in Levem odru pripravili projekcijo arhivskih posnetkov iz obsežnega opusa uprizoritev, ki jih v Drami ustvaril Jernej Šugman. Med 16.00 in 24.00 bo v celoti mogoče videti Baala, Ljudomrznika, Othella in delno Hamleta, Idiota in Čakajoč Godoja. Na levem odru pa deloma Jugoslavijo, mojo deželo in Riharda III. + II. ter v celoti Kralja na Betajnovi, Ko sem bil mrtev in Kralja Ubuja.

"Govoriti o Jerneju Šugmanu pomeni govoriti o slovenskem gledališču zadnjih petindvajsetih let. S svojimi igralskimi stvaritvami je neizbrisno zaznamoval njegov razvoj in njegovo današnjo umetniško kondicijo," je v nekrologu, objavljenem na spletni strani Drame, med drugim zapisala dramaturginja Darja Dominkuš. Marsikdo se je spomnil na njegovo veliko srce, smisel za humor, karizmo, velikodušnost, toplino, radovednost, tenkočutnost, pronicljivost, neizmerno ljubezen, da bodo zdaj hodniki Drame zaviti v tišino, ker po njih ne bo več odmevalo njegovo prepevanje. "Imel si neverjetno povezovalno moč. Tak človek se rodi na vsake kvatre enkrat. Če se sploh," je poudaril Igor Samobor in nadaljeval: "Kako zelo si se vsem vtisnil v spomin. Včasih samo ena predstava, ena vloga in koliko ljudi to pomni. Pa ne samo vloge, vsi pišejo o velikem človeku."

Jernej Šugman je bil mojster resnih in komičnih vlog, bil je radoveden človek, s katerim se je - kot to pravijo njegovi igralski kolegi - dalo pogovarjati o marsičem; o minljivosti, smrti, življenju nasploh, ljubezni, spominu, vesolju, črnih luknjah. Ampak črne luknje so neusmiljene - v njih se človek brezizhodno pogrezne. In potem ostane samo še spomin, One Love Boba Marleyja in poslednji aplavz.

Tak človek se rodi na vsake kvatre enkrat. Če se sploh.

Igor Samobor