Študentske demonstracije v študentskem naselju, Ljubljana, junij 1968 Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije /Tone Stojko
Študentske demonstracije v študentskem naselju, Ljubljana, junij 1968 Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije /Tone Stojko
Posebna izdaja časopisa Delo ob zasedbi ČSSR, Ljubljana, poletje 1968
Posebna izdaja časopisa Delo ob zasedbi ČSSR, Ljubljana, poletje 1968. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije /Svetozar Busić

Predvsem dve, in sicer o tedanjih dejstvih ter kakšne so posledice gibanja, zlasti, če segajo še do dandanes. Oboje bom povezal v preplet dejstev in hipotez.

Menim, da je koristno ločevati celotno gibanje v dve obdobji: leti 1968 in 1969 ter leta 1970, 1971 in 1972. Pozneje menim, da je gibanje usahnilo v prilagoditvah tedanjim institucijam, se umaknilo iz polja javnega zanimanja zaradi oblastniških obračunov v letih 1973 in 1974 in preusmeritve pozornosti aktivnejših študentov nazaj v študij ter vse bolj osebne poglede na karierne položaje v družbi na začetku njenega postopnega razkrajanja.

V prvem obdobju, tedaj sem leto dni bil predsednik upravnega odbora skupnosti študentov ljubljanske univerze, bi poudaril naravo gibanja, legitimizacijo povečane svobode v konstituciji gibanja in odnos do oblasti oz. družbenega sistema.
O naravi gibanja pravijo, da je bila, v primerjavi s tujimi in z beograjskim gibanjem, nekako sindikalistična. Res, po rezultatih sodeč, v precejšnji meri, kajti povzročilo je izboljšanje zdravstvenega zavarovanja študentov, kar je bilo pomembno predvsem za tiste iz nižjih socialnih slojev, izboljšanje študentskega materialnega standarda, torej pospešeno gradnjo domov, z nekaj zamude tudi povečanje števila štipendij, na sami univerzi so študentje postali malo bolj upoštevani, dolgoročnejšega pomena je bila tudi vzpostavitev študentskega radia v naselju, ki je začel oddajati maja '69 na dan zmage. Radio so tehnično in organizacijsko postavili študentje sami, predvsem v okviru Šolta, projektni vodja jim je bil poznejši strojni inženir Jože Šlander.

Liberalizacija duhov je imela vsaj dve plati: skupnost študentov je dejansko delovala v prepletu akcijskih odborov ali zborov, deloma po fakultetah, bolj po študentskih domovih in celo v posamičnih pokrajinskih klubih, z dvostopno delegatsko skupščino. V prvem letu je bil poudarek nedvomno na strani popolnoma proste gibanjske iniciative študentov. Statut študentske skupnosti, ki je bil sicer po prvem neuspelem poskusu sprejet menda šele leta 1971, pa je zborom dajal celo večjo moč formalnega odločanja kot glasovanju na skupščini, odvisno od števila udeležencev zborov.

Sam sem pozneje, v neki debati predvsem z nekaj odličnimi starejšimi študenti tedanjega FSPN-ja, slišal zaskrbljene trditve, da smo s tem odprli pot za frakcionaško zbiranje in vplivanje na odločanje, beri za zametke tega, kar so stranke. Formalno bi bilo temu težko oporekali, a vsaj v prvem obdobju, a če sem prav spremljal še poznejša leta, česa takega vsaj v razviti in javni razodeti obliki ni bilo prisotnega. Obratno, prisoten je bil občutek osvobojenosti pri debatah in zahtevah, kritične distance do oporekanih družbenih pojavov in nekoliko povečanega individualizma, ki pa je iskal akcijsko moč v povezavah v skupine.

Od oblasti, tako pravijo moje, vsekakor zamejene izkušnje, je gibanje - ne da bi pri tem navajalo, kako se naslanja na zvezo komunistov (to je bil tedaj pričakovan pravorek) - vsebinsko kritično zahtevalo izpolnitve obljub socializma, zlasti pravičnosti in delitve po sposobnosti, torej rezultatih dela, hkrati pa je prek svojih predstavnikov vstopalo v dialog z oblastjo. Ta si je v Sloveniji izbrala pot komuniciranja, to zlasti velja za tedanji izvršni svet RS, torej vlado, kjer je izrecno pooblastilo za komuniciranje imel podpredsednik dr. Hočevar. Dialog je tekel na razne načine tudi s tedanjo zvezo komunistov na univerzi, tedanjo mladinsko organizacijo na republiški ravni itd. Na sestankih organov, z osebnimi srečevanji, recimo v skupni hiši kazine, prek glasil, zlasti Tribune, popolnoma nedvomno pa so oblasti imele še posebne kanale poizvedovanja, tudi s sodelavci med študenti.

Nastala pa je še ena posebnost. Študentska skupnost je dobila možnost, da kandidira ljudi za delegate v zborih tedanje republiške skupščine. Vsaj dva kandidata sta na občih volitvah v ljubljanskih volilnih okrožjih tudi uspela, spomnim se Toneta Remca, ki je svojo poslansko vlogo vzel zelo zares in vneto sodeloval z organi študentske skupnosti. Spomnim pa se tudi razočaranja kandidata Dimitrija Rupla, ki mu na viškem volilnem okrožju tak met ni uspel. Postal pa je glavni urednik Tribune.

Ne gre kajpak tudi brez omembe na pol sporadičnega dogodka, ko je UO SŠ sklenil, da skupnost, katere član je bil vsakdo s študentskim indeksom, naj je bil v njej aktiven ali ne, ne bo članica tedaj državno centralizirane Zveze študentov Jugoslavije. Vojko Antončič je sporočilo nesel v Beograd, in akoravno smo izrazili željo po sodelovanju, je bilo sporočilo slabo sprejeto v tedanjem najožjem državnem vrhu. Zahtevali so pojasnila, tekla so neposredno iz SŠ in prek partije, a zadeva ni pripeljala do sankcij. Kakor je bilo moč izvedeti nekaj kasneje tudi ali morda predvsem zaradi naklonjenega posredovanja tedanjega vodje univerzitetne partije, Staneta Dolanca. Mimogrede, tedaj ga je ločilo še nekaj let do silovitega vzpona, nekateri pravijo kar na drugo mesto moči takoj za Titom. In takrat se je rodil, po dejanjih sodeč, drugačen Dolanc.

Gibanje leta '68 se ni pojavilo iz nič (genezo je razodel Franci Pivec), bilo je polno posamičnih dogodkov, nedvomno sta najmočneje odmevala med študenti in širšo javnostjo zbor morda 3.000 študentov 6. junija v študentski menzi v naselju in zborovanje septembra proti zasedbi Češkoslovaške. Prvi je izrazil kvintesenco leta 68. Drugi pa pove naknadnemu opazovalcu vsaj dvoje: študentje so, tako kot velika večina tedanjega jugoslovanskega prebivalstva, podprli obrambo Jugoslavije in s tem na nek način v temelju izrazili lojalnost sistemu, ki so mu sicer izrekali ostro kritiko, da ne realizira obljub samoupravnega socializma, in oblasti so si ob tem kar malo oddahnile. Po drugi strani pa so izrazili podporo svežim, prenovitvenim idejam češkoslovaškega socializma človeškega obraza. Prepričan sem, da nas je tedaj kar precej menilo, da bi drugačna razvojna pot Češkoslovaške odprla nove perspektive humanizma in tudi podprla zahteve po preobražanju socializma v Jugoslaviji. Češka je vendarle bila še vedno ena gospodarsko in kulturno bolj razvitih evropskih držav, z močno inteligenco in vseljudsko podporo za prehod v drugačen, bolj človeški socializem. Zasedba Češke je zato hkrati veljala kot ukinitev enega od obetov za modernizacijo socializma.

Morda je prav ta epizoda zaznamovala prehod v drugo fazo gibanja, bolj odmevno zaradi demonstracij v javnosti, bolj živopisno zaradi povečane vloge sproščenega liberalizma v obnašanju in izkazovanju oziroma nastopanju subkultur. Tematike, ki so nekajkrat bile predmet in povod študentskih nastopov, pa so bila nezadovoljstva z določenimi zunanjepolitičnimi potezami Jugoslavije, a so z njihovo kritiko pravzaprav kritizirali ravnanja domačih oblasti. A sam sem to drugo obdobje spremljal le od strani in so njegovi akterji bistveno bolj pristojni za spominjanja in razlaganja.

V letih 68 in 69 študentje terjajo realizacijo boljšega življenja za vse, kajpak tudi zase. Menim, da je prišlo do postopnega prevoja od zahtev in pričakovanj po izboljšanju sistema k pričakovanjem in nato zahtevam po njegovi spremembi šele po političnih spopadih elit sredi sedemdesetih let, po neugodnih gospodarskih gibanjih osemdesetih in očitni nacionalistični tekmi za premoč in oblast na koncu Jugoslavije. Slovenija je izkoristila enkratno časovno okno priložnosti, a večina v pričakovanju nacionalne svobode ni opazila, da prihaja tudi do bolj temeljite spremembe sistema, kot so molče predpostavljali. Zdaj si nas je že precej udomačil.

Kaj je k temu prispevalo tedaj že dvajset let oddaljeno gibanje? Stvar za resne študije, meni pa dve amaterski hipotezi:
- gibanje je prispevalo, skupaj z drugimi dejavniki, kot je bila relativna odprtost Jugoslavije do zahoda in sveta, delovanje močnih intelektualnih jeder za družbeno modernizacijo, prebujanje podjetništva itd., k individualizaciji, kritični distanci in k zatekanju v narodnostno in regijsko kolektiviteto – to so ugodne predpostavke za družbeno spremembo stran od klasičnega socializma in prevlado potrošniške mentalitete sedanjosti;
- kakšna ideja gibanja, predvsem pa modalitete kritičnosti in akcijskosti so se po eni strani prenesle na nove generacije v mladinski organizaciji, ki je odigravala pomembno vlogo pri razpadanju Jugoslavije in nastajanju Slovenije, po drugi strani pa je nekaj oseb iz časa gibanja kasneje odigravalo vlogo v krogih nove revije ipd., tistih oseb, ki so bile aktivne v študentskem gibanju, a so se nato zavestno opredelile proti Jugoslaviji in socializmu in za nov družbeni red v samostojni Sloveniji.