Praizvedba dela hrvaške dramatičarke, ki je besedilo napisala po naročilu za ZKM, je bila 12. oktobra 2007 v režiji Janusza Kice. Foto: Peter Giodani/MGL
Praizvedba dela hrvaške dramatičarke, ki je besedilo napisala po naročilu za ZKM, je bila 12. oktobra 2007 v režiji Janusza Kice. Foto: Peter Giodani/MGL
Nina Rajić Kranjac je v MGL-ju pred dvema letoma postavila zelo uspešno predstavo Svetovalec (na sporedu je ni več zaradi smrti Gašperja Tiča). Foto: Osebni arhiv
Počasi se razkriva notranji konflikt vseh likov. Foto: Peter Giodani/MGL

Ko se pojavi zaupanje v delo, v to, kar počneš, potem odpadejo vsi ti dvomi in zadržki do tega, katerega spola si in koliko si star.

Nina Rajić Kranjac o mladih režiserjih
Kot pravi režiserka, je hvaležna igralcem, da so sprejeli sodelovanje v predstavi. "Od njih sem se veliko naučila." Foto: Peter Giodani/MGL
Drama Kresnice v MGL

Ko se zaradi vremenskih razmer ustavi promet na letališču, ki po eni strani simbolizira lahkotnost premikanja in svobode gibanja, po drugi pa velja za kraj s strogo utečenim sistemom pravil in prepovedi, se vrvež umiri, potniki in zaposleni na letališču pa se vdajo v čakanje. Na poti nekam je ustavljena raznolika druščina potnikov z vseh koncev sveta in iz vseh družbenih slojev: nekdanja ljubimca, uspešna pisteljica in propadli novinar, ki se srečata po 20 letih, zakonski par s težavami z alkoholom, starec, ki želi obiskati sina, mlada Rusinja, ki se odpravlja s trebuhom za kruhom čez lužo ...

Kot je na predstavitvi dela dejala direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor, so fragmenti iz življenj čakajočih potnikov na letališču že po Teni Štivičič zelo različni, razpenjajo se od skrajno bizarnih do tragičnih. "V času nastanka te igre se mi zdi, je besedilo bolj govorilo o neki fluidnosti, izmuzljivosti aktualnega trenutka, o razkoraku med lahkotnostjo teh hitrih gibanj, ki jih omogočajo novi transporti, in skoraj absurdno nepreklicnostjo zastoja, ki potegne za seboj čakanje. Medtem so se razmere v svetu akutno spremenile in prav tem razlikam med včeraj oz. leta 2007 in danes oz. 2018 se najbolj srdito posveča interpretacija predstave." Besedilo hrvaške avtorice, na slovenskih odrih so bile uprizorjene že tri njene drame, nazadnje 3 zime pred dvema letoma (režija Barbara Hieng Samobor), so med ustvarjalnim procesom nadgradili še z besedili, ki so jih napisali igralci in igralke.

Po besedah dramaturginje Petre Pogorevc se je svet v 11 letih od nastanka drame zelo spremenil, kar je bil pomemben vidik ustvarjanja predstave. "V luči množičnih migracij ljudi, ki bežijo pred vojnami ali posledicami podnebnih sprememb ali preprosto pred človeka nedostojnim življenjem, da bi na pragu obljubljene Evrope naleteli na vse hladnejši sprejem in vse višje zidove, če niso že prej na poti tragično umrli, v luči naraščajoče napetosti in vztrajnega vzpona fašizma, tudi v naši bližnji okolici vse glasneje poziva k sovraštvu, izključevanji in obračunavanju, se je nam pokazalo, da je Kresnice treba prebrati v današnjem kontekstu. Prelahko bi bilo pogledati stran," je zapisala v gledališkem listu.

Nastopajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar in Jurij Drevenšek k. g. Prevod podpisuje prevajalka Alenka Klabus Vesel, scenografka je Urša Vidic, kostumograf Andrej Vrhovnik, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.

27-letna režiserka Nina Rajić Kranjac je že med študijem in podiplomskim študijem gledališke in radijske režije za svoje predstave prejela več nagrad, med drugim za Tri sestre študentsko nagrado za najboljšo produkcijo v celoti, predstava 1981 je prejela nagrado za najboljšo produkcijo na Mednarodnem festivalu dramskih umetnosti v Zagrebu in Šeligovo nagrado za najboljšo slovensko uprizoritev na Tednu slovenske drame. Zelo odmevna je bila tudi predstava v Gleju Zborovanje ptic, za katero je med drugim dobila tudi študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2016 je v MGL-ju postavila Svetovalca, lani Idiote (Slovensko mladinsko gledališče), letos pa Naš razred (Prešernovo gledališče Kranj).

Več o Kresnicah pa v krajšem pogovoru z režiserko.

Od kod povod in izbira Teninega dela?
K sodelovanju me je povabila direktorica Barbara Hieng Samobor, ki mi je tudi predlagala Tenino besedilo. Prebrala sem ga in na začetku zavrnila. Potem sva dolgo brali druge tekste, a na neki točki sem se vrnila nazaj na ta tekst. Mislim, da je bil bolj iracionalen moment, ne bi znala natančno opredeliti zakaj. Če se spominjam, zakaj sva se potem odločili za ta tekst, je bila ta banalnost dialogov in izpraznjenost duhovnega sveta. Pogovori so o vrečkah, parfumih... Ne bi sodila, če so ali niso to površinske stvari, toda to so stvari, za katere se mi je zdelo, da nekaj skrivajo. Cela drama se mi je zdela kot nekakšno brbljanje, počasi pa se skozi zgodbo izkaže, da ima vsak lik v sebi nek konflikt in je to nek beg, ki skriva ali pa ne skriva nekaj, s čimer se lahko vsi poistovetimo ali iščemo povezave. Recimo družinski odnosi, partnerski odnosi. To pa se mi je zdelo zanimivo, ker se tako osebno v človeka še nisem spustila.

So bili ti banalni dialogi sprva tudi razlog, da ste sprva zavrnili besedilo ali je bil kakšen drug razlog?
Mogoče je besedilo v izvirniku v nekem psihološkem realizmu, kjer so replike, ritmi in sami prizori dokaj tipični, klasični. Mene pa bolj zanima postdramska pisava, to je bila prva stvar, zakaj sem najprej zavrnila Besedilo.

Besedilo je klasično napisano, par za parom se srečujejo, šele v zadnjem prizoru pa se srečajo vsi. Meni je bila tu drama premalo zanimiva, med procesom s celotno ustvarjalno ekipo pa sem na te elemente, ki so me na začetku motili, takoj opozorila in smo se odločili, da bomo besedilo predelali. Pri tem smo imeli popolnoma proste roke. To smo si zadali kot kreativno izhodišče in potem črpali, kaj želimo povedati, na kak način v besedilu, skozi gradnjo prizora, režijo in igro.

Tu lahko potegnemo vzporednice tudi s Korunovim delom (predstava Svetovalec pred dvema letoma je nastala po Korunovem besedilu), ki ste ga prav tako postavljali v MGL-ju in kjer ste prav tako imeli proste roke.
To je danes na neki način čisto običajna stvar v gledališču. Ne smemo pozabiti, da je bilo besedilo napisano leta 2007, adaptacijo je pričakovala tudi sama avtorica. Recimo v izvirnem besedilu je omenjen Fidel Castro, ki ga danes ni več. Časovna okolja so pravzaprav spremenila delo, v enem delu je celo zastarelo in preblago. Recimo zanimiv je lik Oliverja, ki je na neki način skica človeka, zafrustriranega v lastnih družinskih odnosih, vsi otroci so se namreč odselili. Naenkrat začne izrekati rasistične izjave, ki so v samem besedilu dejansko precej blage. Če poslušamo dogajanje na zborovanju neke stranke, bodo padle veliko ostrejše besede. Ta razkorak med takrat in danes je bil za nas vrelec neke inspiracije, ker, kot rečeno, je bilo v besedilu vse preblago, z izjemo velikih tem, kot je smrt. Glavni lik, recimo, potuje na evtanazijo, kar je bilo zelo odmevna tema v javnosti tudi med našim ustvarjanjem.

Zabavno dejstvo: Tena je pisala o tem, kako se bo v reki Temzi v Londonu pojavil kit beluga, pri čemer je to napisala kot nekaj najbolj absurdnega, kar se bo zgodilo. Danes je pa kit res v Temzi. Nekaj, kar je ona takrat imela za nemogoče, se je uresničilo. Kit kot metafora v smislu migracij, ljudje, ki lahko potujejo brez težav, in ljudi, ki te možnosti nimajo.

Ustvarjalci ste pokazali veliko navdušenje nad pripravo predstavo, igralci so polni komplimentov o vas. Ste mlada režiserka, ki se ponaša že z vrsto odmevnih predstav, tudi nagrajenih.
V bistvu sploh ne razmišljam o tem. Ko se pojavi zaupanje v delo, v to, kar počneš, potem odpadejo vsi ti dvomi in zadržki do tega, katerega spola si in koliko si star. Režiserk nas je (vse) več, tudi mladim nasploh se vrata odpirajo bolj, kot so se nekaterim generacijam pred nami. Tako da so vse ekipe oz. ansambli spoznali že več mladih režiserjev, ki krožijo po gledališčih, institucionalnih in neinstitucionalnih. Z delom kolegov in mojim delom se potrjuje, da se nam lahko zaupa. Ključno, kar nam omogoči, da lahko delamo dobro, so zamisli in ideje, kam želiš kot režiser ljudi peljati. Recimo, pri pripravi predstave smo imeli velike krize, kako se bomo spoprijeli s tem, uporabili smo več principov, pa ni šlo. A nihče ni odnehal, vsi so sodelovali. V tem je tudi čar: v tem, ko smo iskali različne stvari, se nam je odpiralo vse več poti. Zdaj smo prišli do nekega rezultata.

Vseeno pa se kot mlada režiserka učite, sem pa sodijo tudi napake. Kdaj jih torej narediti?
To proces sam naredi. To je najtežji del: da se sprijazniš s tem, do sem sem prišel, to sem si zadal. Teater je sodelovanje, ne verjamem v to, da je režiser avtokrat. Prevzemaš več odgovornosti kot nekdo drug, toda na koncu je tako, da vsi, ki stojijo na odru, stojijo za neko idejo. Vedno se skozi proces ukvarjam s tem, kaj je ta ideja, kaj hočem povedati. To pa pravzaprav potem nima več zveze z mano, predstava nisem jaz. Ta neka distanca mi omogoča, da nisem konstantno pod pritiskom. In pa seveda zaupanje v igralce. Tu je ekipa res odlična, vsi so s srcem v teatru. Gre za legende slovenskega teatra. Bila sem zelo hvaležna, da so privolili v sodelovanje, od njih sem se veliko naučila.

Sodelovali ste že tako z institucionalnimi kot neinstitucionalnimi gledališči. Kot pravite, je sožitje med njima ključno za ustvarjalni naboj gledališča nasploh.
Zame je bistveno in mislim, da prihaja znova obdobje, ko se bom vrnila na neinstitucionalno sceno, ker so tam pravila drugačna. Eno je daljše časovno obdobje in drugo je forma oz. izraz, s katerim se ukvarjaš. V instituciji se redkokdaj zgodi, da nekaj popolnoma na novo odkriješ, v smislu režijskega principa. Lahko se sicer zgodijo čudeži, da zabredeš, kamor še nisi bil, in tam spelješ stvari popolnoma na novo. V osnovi pa prideš pripravljen, s skicami, s smernicami, ki jih spreminjaš, a na neki način prideš z zavedanjem, da si tu nekaj mesecev. In predvsem: čaka se na rezultat.

V neinstitucionalnem gledališču, recimo v Gleju, pa je stvar poglobljena v raziskovanje, tam te material začne učiti, da to ni dovolj, kar si naredil, da lahko narediš še več, najprej zaradi daljšega časa, potem pa tudi zaradi tega, kar se dogaja v umetniškem smislu po svetu. Obstaja veliko izmenjav, veliko razpisov za gostovanje in izmenjavo tehnik. Je pa treba veliko časa. Moje razmišljanje je, da če grem iz projekta v projekt na institucionalni sceni, lahko zaspim v smislu, da ne premikam svojih mej, ampak sem nekje, kjer pravzaprav dobro poznam okolje. To se mi ne zdi dobro zame, v smislu razvoja. So pa seveda režiserji, ki se tudi znotraj institucij prav tako razvijajo. Zame pa je to bistveno, šolanje sem končala pred tremi leti, in v meni obstaja strah, da je treba naprej, da se moram še poglabljati, kar pa zahteva čas in vložek. Na žalost pa je tako, da človek od neodvisne scene ne more živeti. To so mizerne številke. To se že dejansko obravnava kot dobrodelno delo, da pač prideš in narediš dobro predstavo.

Kot sem že rekla, neodvisna scena oplaja institucijo in odgovarja na neke stvari, ki jih "voha" v instituciji. Če se ta dva bazena ločita z neko mejo, oba ostajata brez naboja. Zato se mi zdi dobro, da nekateri umetniški direktorji v svoj kontekst mešajo oboje, vedo, kaj želi gledati občinstvo, a jih občasno šokirajo z nekimi novimi inputi, besedila. Tega bi si želela še več. Obstajajo številni postdramska besedila, ki niso prevedeni, ker nimamo ljudi, da bi jih prevedli. Zato ostajamo na neki ravni, ko tudi režiserji začenjamo predelovati besedila. Tudi recimo na akademiji nimamo dramskega pisanja, ne spodbujamo mladih, da bi pisali. Vse ostaja na posameznikih, kot je recimo Simona Semenič, ki ima delavnice pisanja. Toda to je premalo, da bi se naš kader razvijal, da bi tudi s tega spektra oplajali sceno.

Ena od možnosti za režiserje, da nadgrajujejo svojo ustvarjalnost, je tudi sodelovanje na regionalni oz. mednarodni ravni.
Mislim, da je to bistveno. Če mi svoj prostor hermetično zapiramo in se prenajemo poetik drug drugega, spet zaspimo kot kulturna scena. Izmenjava je dobrodošla, ker na neki način vsak, ki počne kreativno delo, prinaša pogled od zunaj na svet, v katerem živi, naši konteksti pa so različni. Tako je pač moje mišljenje. V Srbiji je kulturna scena še bolj osiromašena in še bolj politično cenzurirana. Nekompetentni ljudje prihajajo na umetniška mesta. Obstaja politični pogled na to, kaj naj se gleda. Te izmenjave so dobrodošle, da bi se zavedali, kam vse, kar imamo, lahko gre: na boljše ali na slabše, nič ni zagotovljeno za vedno. In z drugega vidika: meni ni lepšega, kot srečati človeka, ki ga ne poznam, ki ga ne vidim vsak dan, in sem vesela, da je vključen v naš prostor. Mislim, da bi moralo biti še več tujcev.

Pri ustvarjanju predstav se v ustvarjalnem procesu povsod dogajajo podobne stvari, bistveno pa je vedno sodelovanje z ljudmi: zagretost za temo, predstavo. Tiste mesece živiš le za predstavo, to je povsod isto. Ko se ta plamen razžari, je to to. V tem je čar našega dela. Tako kot k nam pridejo ljudje, je tudi za nas bistveno, da gremo drugam.

Ko se pojavi zaupanje v delo, v to, kar počneš, potem odpadejo vsi ti dvomi in zadržki do tega, katerega spola si in koliko si star.

Nina Rajić Kranjac o mladih režiserjih
Drama Kresnice v MGL