Knjiga Lenoba je pri nas izšla lani v zbirki Koda Študentske založbe v prevodu Sete Knop, s spremno besedo Francija Zoreta. Foto: Študentska založba
Knjiga Lenoba je pri nas izšla lani v zbirki Koda Študentske založbe v prevodu Sete Knop, s spremno besedo Francija Zoreta. Foto: Študentska založba

Manfred Koch, nemški filozof, germanist, literarni kritik in profesor na univerzah v Tübingenu in Baslu, se je lotil analiziranja splošno znanega, vendar - kot kaže - ne tako lahko in enkrat za vselej opredeljivega pojma lenobe. To počne predvsem prek njegovega umeščanja v zgodovinsko perspektivo in vzporejanja z najbolj očitnim oziroma vsaj predpostavljenim nasprotjem. Brez posvečanja pojmu dela se namreč težko lotimo obravnavanja pojma lenobe. S tem pa pridemo do spoznanja, da je šele nastop novega veka delu prinesel višji status kot nedelu.

Kritika družbe z lastnim življenjskim vzorom
V tej disciplini se je zagotovo najbolje izkazal v sodu živeč antični filozof Diogen iz Sinope, po katerem so pozneje poimenovali vedenjsko motnjo diogenov sindrom - kar ni popolnoma posrečeno, saj so bila Diogenova dejanja še kako namensko zavestna. Atence je drezal z lastnim primerom "pasjega" življenja, hkrati pa je eden redkih, ki je preživel javno posmehovanje Aleksandru Velikemu, celo več - deležen je bil vladarjevega občudovanja. Njuno srečanje pa opisuje ena izmed anekdot o Diogenu, katere bistvo je, da "neutrudni spreminjevalec sveta kapitulira pred srečnim primitivcem".

Nič delati in živeti v izobilju?
Indija Koromandija je najverjetneje edina sanjska dežela, v kateri neomejeno vlada lenoba in se teži zgolj k doseganju užitka. Vendar pa je izobilje, o katerem govorijo zgodbe o Indiji Koromandiji, predvsem "izobilje domišljije, bohotenje klobas na zidovih hiš pa veselo stopnjevanje proizvodnje nesmisla". Od 15. stoletja naprej prav opazno nastaja vse več zgodb o Indiji Koromandiji, vendar avtor pravi, da bi si ta pojav stežka razlagali zgolj z vedno večjo intenzivnostjo dela in posledičnim discipliniranjem prebivalstva.

Na stara leta je celo J. W. Goethe spesnil pesem o tej fantazijski deželi, ki pa kaže na njegovo neodobravanje sanj o takem pobegu. Izpričuje nekakšno "dialektiko lenobe", saj če se dosledno prepuščamo lenobi, se ta izkaže za nagon, ki nima meja, in prinaša večni nemir namesto miru. "Kdor dobesedno noče nič več početi, ampak le še "živeti", temu postajajo tudi elementarne življenjske funkcije odveč." Koch uvodno poglavje, v katerem se je torej posvečal mitom o lenobi, sklene s preprosto ugotovitvijo, da je čar lenobe oddih po delu, saj "če delo v celoti odpade, potem tudi tisto, kar je bila prej odrešitev od njega, postane obremenitev".

"Iznajdba pridnega človeka"
Rast mest v poznem srednjem veku je prinesla povečanje družbenega obsega dela, kar je povzročilo prevrednotenje razumevanja dela in šlo skupaj z vse bolj uveljavljeno ideologijo pridnosti. Uveljavi se moderni delovni čas, ki temelji na načrtnem izkoriščanju določenih časovnih enot. To pa je s seboj torej prineslo tudi nove oblike počitka - tako rekoč "iznajdbo" prostega časa, ki je pomembna za novodobno razumevanje lenobe.

Bistveno prevrednotenje razumevanja dela pa nastopi s humanisti v 15. in 16. stoletju, ki so človeka začeli obravnavati kot dejavno in prek tega samouresničujoče bitje. Nekje na polovici 19. stoletja je delo v zahodni družbi "postalo utelešenje človeškega (tj. predvsem moškega) samouresničenja in dostojanstva", se pravi osrednja vrednota. Novodobno razumevanje dela pomeni predvsem izobčenje nedela, temelji torej prej na negativni kot pozitivni določitvi.

Avtor nadalje ugotavlja, da je literaturi, ki opeva marljivost, in tisti, ki poudarja pomen prostega časa, skupno to, da gre pri obeh "za poziv k uravnoteženju ali - drugače izraženo - za veščino ritmiziranja aktivnosti in prepuščanja toku dogodkov." Vendar pa se prisila današnje družbe, da v vse krajšem časovnem roku opravimo kar se da veliko dela, preslikava tudi v prosti čas in tako lahko zavlada "obsedenost s tem, da v zgoščeni obliki konzumiramo vedno več dražljajev, vedno več doživetij". Po Kochu je kultura dejansko "naporno opravilo", pri čemer navaja Freuda, ki pravi, da se v njej se počutimo "nelagodno", saj od nas zahteva vsestransko odrekanje nagonom. Človek je namreč skrajno lenobno bitje, kulturni dosežki pa so posledica prisile k skupni samoohranitvi.

Vredno(s)tno različni pojmi
Koch tako prek pretežno filozofskih in leposlovnih vzorov ter neprisiljenega vzporejanja raznovrstnih primerov osvetlil marsikatero zablodo samozaverovanosti tako ene kot druge skrajne strani. V tem polju pa imamo tudi opravka z več sorodnimi, vendar pa precej različnimi pojmi, kot so na primer lenoba, ležernost, brezdelje, nedejavnost, nedelavnost itd., ki jih ne smemo jemati kot medsebojno zamenljive - še posebej ne v časih poudarjenega družbenega izključevanja, neprostovoljne brezposelnosti. Ena izmed prednosti knjige je tudi, da gre za izjemno berljivo delo, saj daje prej vtis živahnega predavanja kot pa s preobilico faktografije podkrepljene argumentacije. Hkrati pa je s svojim obsegom le malo več kot sto strani, primerna tudi za tiste iz "lenobnejše sfere" ...