Degasovi pasteli so se iz Burrellove zbirke začasno preselili v Narodno galerijo v London, ki je ta teden odprla razstavo Risba in barva: Degas iz Burrellove zbirke. Postavitev, ki bo na ogled do 7. maja prihodnje leto, so pripravili kot poklon ob stoletnici smrti enega ključnih predstavnikov francoske umetnosti 19. stoletja. William Burrell (1861–1958) je v dolgih letih zbirateljstva ustvaril zbirko 9.000 del, med katerimi so slike, kipi, tapiserije in vitraji. Poleg drugih umetnin obsega slikarski del eno najlepših zbirk Degasovih pastelov na svetu. V tej je najti dela iz vseh obdobij slikarjeve kariere, vsebinsko pa se sprehodijo po njegovih najljubših motivikah - med balerinami, konjskimi dirkami in v intimni svet žensk pri dnevni toaleti.

Christopher Riopelle, kustos za slikarstvo po letu 1800 v Narodni galeriji, je spomnil, da ima ustanova dolgo zgodovino ukvarjanje z Degasovo umetnostjo. "Zdaj imamo priložnost videti, kako se je William Burrell, najbolj znani britanski zasebni zbiralec Degasovih del, odzival na njegovo umetnost. Edinstvena zbirka pastelov bo obiskovalcem prinesla posebno odkritje," kustosove besede povzema portal Art Daily.

Iz Burrellove zbirke so v London poslali 13 pastelov, tri risbe in štiri oljna dela, v Narodni galeriji pa so ob ta postavili še nekatera Degasova dela iz lastne zbirke. Postavitev zaokrožajo še umetnine, ki so jih posodile druge galerije oziroma muzeji, a tematsko in slogovno vstopajo v dialog z Burrellovimi deli.

Od tradicionalnih zapovedi k neraziskanim potem
Edgar Degas (1834-1917) je spadal med tiste slikarje, ki so obrnili hrbet tedaj zapovedanemu akademskemu slikarstvu, vendar seveda le toliko, kolikor mu je narekoval klic po predrugačenju tradicionalnih motivik in tehnik, da je stopil proti moderni in v urbano življenje zazrti umetnosti. Na svojih delih je lovil tako utrinke iz življenja revnejših kot bogatejših slojev Pariza. K slednjim spadajo prizori elegantnih gledalcev konjskih tekem in baletk med vadbo, k prvim pa žanrski prizori žensk med likanjem.

Slikarja, ki se je na očetovo željo sprva šolal za odvetnika in pred poklicno preusmeritvijo k slikarstvu študij tudi končal, je gnala nenehna želja po eksperimentiranju z materiali. Navduševal ga je zlasti pastel, ki ga je vzljubil bolj kot olje. Svojo slikarsko vizijo je uresničeval s kombiniranjem različnih tehnik in materialov. Kot je bilo značilno tako rekoč za vse slikarje tistega časa, sta ga zanimala tudi fotografija in japonsko ustvarjanje.

Dokončen umik k pastelu
Ne pozabimo, da pomenijo Degasova pozna leta, ko je po prvih letih zaničevanja impresionizma slikar dosegel ugled v javnosti in med slikarji mlajše generacije postal svojevrstni idol, tudi čas, ko je umetnost doživela nov, nemara še večji preobrat proti modernizmu, s tem pa so barve dobivale vse bolj avtonomno vlogo. V obdobju tega novega pogleda na vlogo žarečih barv se je Degas še tesneje oklenil izraznih možnostih pastela. Vznemirjala ga je luminoznost pastelnih barv in spontanost nanosa, pa tudi krhkost samega materiala. V zadnjih letih, ko je počasi izgubljal vid, je slikar ustvaril izjemno silovita dela, ki so precej drugačna od tistega, kar so ustvarjali njegovi impresionistični kolegi.

Razstava v londonski Narodni galeriji deli Degasovo ustvarjanje v tri po sorodni motiviki povezane sklope. Poimenovali so jih Moderno življenje, Plesalke in Zasebni svetovi. Ne glede na motiviko odražajo slike Degasov inovativni pristop, ki ga postavitev skuša postaviti v zgodovinski kontekst, v katerem so dela nastala. Hkrati jih vzporeja tudi z ustreznim poglavjem slikarjevega življenja. Nekaj pozornosti je namenjene tudi Burrellovi zbirki oziroma težnjam, ki jim je zbiralec sledil pri sestavljanju zbirke.