Mozaik, ki je bogatejši z vsako novo smrtjo med vojaki

Tudi če ZDA 'izgubijo' register žrtev med svojimi vojaki, ki so jih poslali na misijo v Afganistan ali Irak, podatki o njih ne bodo izgubljeni. So namreč predmet umetniškega dela Emily Prince. Na ogled v londonski galeriji Saatchi.

Projekt Ameriški vojaki in vojakinje, ki so umrli v Iraku in Afganistanu, nevključujoč ranjence, Iračane in Afganistance, ameriška umetnica Emily Prince ustvarja že več let. S kolažem, ob katerem se velja spomniti na znamenito Stalinovo izjavo: "Ena smrt je tragedija, milijon smrti je statistika,", skoraj sprotno beleži žrtve med ameriškimi vojaškimi silami v Iraku in Afganistanu. Kolaž oziroma papirnati mozaik ima trenutno 5.158 polj, toliko Američanov je do vključno 23. novembra lani padlo v Afganistanu in Iraku. Pravzaprav morda umetniški statistični popis vključuje še en teden več. Pred nekaj dnevi je namreč umetnica iz San Francisca napovedala, da bo instalaciji v galeriji Saatchi dodala še žrtve zadnjega novembrskega tedna. Želela je namreč ustvariti popoln popis žrtev do dneva, ko je predsednik Obama 'veličastno' razglasil novo okrepitev ameriških sil v Afganistanu.

Počasen začetek v letu 2001, nato pa vse več smrti
Ob sprehodu ob treh stenah, na katerih je Emily Price razporedila svojo žrtveno statistiko, se lahko podučimo tudi o poteku ameriške 'osvajalsko/osvobodilne' akcije. Kot poroča The Times, namreč vsaka navpična kolona predstavlja žrtve v enem od bojnih tednov. Od oktobra 2001 do marca 2003 so polja v kolonah skopo zasedena, nato pa postanejo natrpana. Žrtev je bilo vedno več; edina 'luknja' v umiranju ameriških vojakov so bili zimski meseci, ko očitno 'sezona vojskovanja' ni odprta.

Emily Price sta zmotili zelo neosebno poročanje vseh medijev in tudi izražanje politikov o žrtvah med ameriškimi vojaki, ali kot je povedala umetnica sama: "/.../ Prizadelo me je, kako zlahka se povsem distanciramo od vojne, če v njej ne sodeluje nihče, ki nam je zares blizu." Zato se je odločila, da iz svoje instalacije naredi poklon vsakemu posamezniku posebej. S papirji različnih barv je označila barvo kože, ki jo je imel pokojnik, nato pa je na vsakega prostoročno narisala portret žrtve, za katerega je uporabila fotografije, ki so jih sorodniki žrtev objavili na spominski spletni strani, posvečeni umrlim v vojaških spopadih v Afganistanu in Iraku.

Več kot 5.000 ur dela
Za izdelavo projekta, ki je bil med drugim tudi del razstave beneškega likovnega bienala leta 2007, je Emily Price porabila že več kot 5.000 ur. Odnehala ne bo, vendar pa bo delala nekoliko manj zavzeto. Vendar ji mora, umetnici, ki se je uveljavila z velikimi instalacijami, ki vedno vsebujejo tudi risbo, nekaj časa ostati za druge projekte. "Prvo leto je bilo to vse, kar sem naredila. Delala sem sedem dni na teden. Zdaj portretom namenim večer ali dva na teden. Mislim, da je to še vedno veliko časa, vendar se mi zdi, da moram ob tej temi ostati ponižna. Prav vsak, ki se ga vojna v Afganistanu in Iraku neposredno dotakne, ga zaznamuje za vse življenje."

Prijavi napako