Vaša ocena: 
Ocena 2.1 od 112 glasov
Ocenite to novico!
| Ženske so bile podrejene pravilom, ki so jim morale slediti. Niso preizpraševale svoje spolne vloge ali vloge v družini. Kar so počele, je bila indoktrinacija drugih žensk v model ženske identitete ali ženskosti, ki ga je zanje oblikoval Franco. Reče se mu "popolna poročena gospa". | ||
| O vlogi žensk pod diktatorjem Francom | ||
| Država je določala, da so morale ženske, ki so delale v javnem sektorju, nehati delati, ko so se poročile. Ustvarjala pa je tudi družbene konvencije, normativni diskurz, ki to utrjuje, kar potem ženske seveda ponotranjijo. | ||
| O državnem urejanju patriarhata pod Francom | ||
| Ženske so bile zaničevane in demonizirane, tako med Francovimi silami kot pri levici. | ||
| O predsodkih do bork med državljansko vojno | ||
| Feminizmu so pripisovali veliko negativnih konotacij, diskreditirale so ga tudi ženske. Mlajša generacija žensk so morda feministke, prizadevajo si za ženske pravice, a ne sprejemajo izraza feministka. |
Medtem ko so se ženske v času španske državljanske vojne mobilizirale v boju proti fašizmu, pa v času Francovega režima sploh niso bile del zgodovine, je za MMC dejala Mary Nash, irska profesorica sodobne zgodovine na Univerzi v Barceloni.
Mary Nash je pionirka na področju zgodovine žensk v Španiji. V Katalonijo je prišla konec šestdesetih let, še v času Francovega režima, ko je raziskovala vlogo anarhistk in komunistk v španski državljanski vojni. Raziskovalni proces je bil zelo težek, saj so bile ženske v zgodovini tako rekoč nevidne, kot da niso bile njen del. Profesorica sodobne zgodovine na Univerzi v Barceloni od leta 1991 in raziskovalka na področju spola in multikulturnosti poudarja množično mobilizacijo žensk v boju proti fašističnim silam pod vodstvom generala Francisca Franca, ki so nameravale zatreti drugo republiko, ustanovljeno leta 1931. Takratna Španija je bila na številnih področjih namreč zelo napredna, tudi na področju položaja žensk.
Ženske so bile organizirane tudi na strani fašistov, a je bila njihova vloga povsem drugačna. Drugače od anarhistk in komunistk, ki so hotele biti avtonomne, so sprejele podrejeno vlogo in so, kot pravi Mary Nash, zgolj reproducirale patriarhalni sistem, ki ga je urejala Francova Španija, ter vanj indoktrinirale druge ženske. Medtem ko so ženske dosegle precejšen napredek v svojem položaju v družbi, pa je razlogov za nadaljnji boj še veliko. Med njimi sogovornica navaja tudi nasilje nad ženskami, ki po njenih besedah služi vzdrževanju patriarhalne hierarhije. Problem današnjega feminističnega boja pa je, kot pravi sogovornica, tudi individualistična družba, v kateri je boj težji, kot je bil v času kolektivnega pristopa. Mary Nash je v Ljubljano prišla kot gostja literarnega festivala Fabula.
Raziskovali ste vlogo žensk v španski državljanski vojni, s čimer bi rad začel intervju. Najprej pa bi vas prosil za kontekstualizacijo položaja žensk v Španiji v tistem obdobju. Kakšen je bil torej njihov položaj pred drugo republiko in kaj so bili najpomembnejši dosežki republikanske levice na tem področju pred izbruhom vojne?
Druga republika je bila v okviru Evrope zelo napredna. Ženske so na primer dobile volilno pravico leta 1931, a glavna ideja nove države je temeljila na načelu enakopravnosti med moškimi in ženskami. To je pripeljalo do politike enakopravnosti na področju dela, ukinjena je bila prepoved dela za poročene ženske, tudi zakonodaja na področju družine, kjer so bile ženske podrejene avtoriteti moških, kot sta oče ali mož, je temeljila na načelu enakopravnost, tako kot izobraževanje itd. To je bila nova država, ki je temeljila na načelu demokracije in enakopravnosti. Ženske so tako dobile pravice na številnih področjih. Z izbruhom vojne pa je prišlo do množične mobilizacije, pri čemer mislim na 60.000 članic ene od antifašističnih ženskih organizacij ali 20.000 članic anarhistične organizacije. Ženske so se torej prvič mobilizirale, in sicer proti fašizmu, proti državnemu udaru in Francu ter njegovi morebitni diktaturi. Mobilizirale pa so se tudi zaradi zavedanja pravic, ki so jih dosegle, in grožnje tem pravicam pod Francom.
Naslov vaše knjige na to temo je Zoperstavljati se moški civilizaciji. Lahko obrazložite ta izraz? Kaj vse obsega?
Izraz je uvedlo anarhistično gibanje, imenovano Svobodne ženske, ki je imelo zelo originalno dojemanje ženske emancipacije. Bile so anarhistke, želele so anarhistično revolucijo, kot antifašistke so se borile proti Francu, obenem pa so menile, da se morajo kot ženske boriti za svoje pravice. Ena od njih, Suceso Portales, je govorila o potrebi po spodkopavanju in uničenju, kot se je izrazila, moške civilizacije. Danes bi govorili o spolnem sistemu, moškem privilegiju, patriarhatu, tisto pa je izraz, ki so ga uporabljale takrat. Zanimivo je, da anarhistke niso priznavale koncepta feminizma. Več ženskih gibanj se je med državljansko vojno borilo za ženske pravice, a zaradi vojne je bilo to vprašanje postavljeno v ozadje.
Ženske so se torej borile proti fašizmu, a tudi proti patriarhatu?
To je morda pretirano reči. Želim povedati, da je več ženskih skupin, tudi v času druge republike, postalo ozaveščenih o potrebi po več pravicah za ženske. Levica na splošno, anarhistična nekaj manj, je imela takrat sicer redukcionističen pristop v smislu, ko bodo dosežene družbene in politične spremembe, ko bo izbruhnila revolucija, bodo ženske avtomatsko dobile vse pravice. Te ženske pa so o tem dvomile. To je bilo torej nekaj drugega kot v socialdemokraciji pri Clari Zetkin ali drugje po Evropi. V Španiji so se ženske zavedale specifičnosti zatiranja žensk, kar ni bilo pravilo v takratnih idejah delavskega, levičarskega gibanja.
Nacionalistične, klerikalne in fašistične sile so bile močno patriarhalne. V kolikšni meri pa je bil patriarhat prisoten med anarhisti, socialisti in komunisti? So se morali boriti proti patriarhatu tudi znotraj lastnih vrst?
Niti ne. To je bil splošni zgodovinski kontekst v takratni Evropi. Ni bilo zavedanja o tem. Anarhisti so sicer vztrajali pri načelu enakopravnosti, praksa pa je bila nekaj drugega. Ravno zato so se vzpostavile organizacije žensk, kot so Svobodne ženske, saj so se tega zavedale in hotele glede tega nekaj storiti. Vedele so, da se samo od sebe to ne bo zgodilo. Če razumemo patriarhat zgolj v okviru enakih pravnih možnosti, je razumevanje glede tega v tedanji politični kulturi vsekakor obstajalo, kar druga republika dokazuje. V tistem času sta bili dve pomembni ženski voditeljici, La Pasionaria (Dolores Ibárruri), slavna komunistična voditeljica, in anarhistka Federica Montseny, ki je imela izjemne retorične sposobnosti in je razvnemala množice. Čeprav je bila država precej konservativna, je bilo nekaj ženskih voditeljic in obstajalo je zavedanje o ženskih pravicah, Franco pa je to povsem spodnesel.
Omenili ste množično mobilizacijo žensk na republikanski strani pred in med vojno. Kaj pa mobilizacija žensk na strani fašistov? So bile organizirane? Kakšno vlogo so imele?
Imele so precej manjšo in zelo podrejeno vlogo. Razlika je v tem, da so se ženske skupine, kot sta antifašistično žensko gibanje ali Svobodne ženske, oblikovale ali vsaj želele oblikovati kot avtonomne organizacije. Tega niso vselej dosegle, a tak je bil njihov namen. Ženske organizacije pod Francovim režimom pa so bile povsem odvisne. Žensko sekcijo, organizacijo žensk pod Francom, je organiziral sam Franco in bila je pod njegovim vodstvom. Ženske so bile torej podrejene pravilom, ki so jim morale slediti. Niso preizpraševale svoje spolne vloge ali vloge v družini. Kar so počele, je bila indoktrinacija drugih žensk v model ženske identitete ali ženskosti, ki ga je zanje oblikoval Franco. Reče se mu "popolna poročena gospa".
Ta koncept "sprejemljive ženstvenosti" je razširjen še danes, utrjujejo ga tudi nekatere ženske.
Nekatere ženske, da. Živimo v sistemu spolov, vzpostavljenem v 19. stoletju, ko je bila gospodinjska vloga žensk pomemben steber družbe. Ženskam naj bi bilo tako iz bioloških razlogov ali z verskimi vzgibi usojeno, da so gospodinje, pri čemer naj bi to vlogo sprejele in naj ne bi imele nikakršnih aspiracij po delu oziroma plačanem delu ali kakšni javni vlogi. To je zelo močna dediščina v Evropi, ki pa se kdaj pa kdaj izpodbija. V Francovem režimu je bila država tista, ki je to uveljavljala z zakonom, država je urejala patriarhalni sistem, ki podreja ženske in jih sili, da so pod moškim mentorstvom in vodenjem. Država je določala, da so morale ženske, ki so delale v javnem sektorju, nehati delati, ko so se poročile. Ustvarjala pa je tudi družbene konvencije, normativni diskurz, ki to utrjuje, kar potem ženske seveda ponotranjijo. Tako imate državo in Cerkev brez svobode govora, kar je trajalo 40 let. V drugih državah je bilo to izvajano drugače. Prihajamo iz drugačnih kontekstov. Spomnim se, da smo imeli na začetku devetdesetih v Barceloni veliko konferenco z naslovom Od diktature do demokratične tranzicije. Zelo zanimivo je bilo, da je bil eden glavnih ciljev žensk iz Španije in Portugalske vstopiti na trg delovne sile in imeti pravico do plačanega dela. Nekatere ženske, ki so prihajale iz nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze, pa so hotele trg delovne sile zapustiti in ostati doma.
V Španijo ste prišli konec šestdesetih let, v zadnjih letih Francovega režima. Kako je bilo v še Francovi Španiji raziskovati vlogo anarhistk in komunistk?
Zelo zapleteno. Nihče ni raziskoval položaja žensk. Zgodovina žensk sploh ni obstajala, zato sem v Španiji pionirka na tem področju. Bilo je težko, a do neke mere vseeno izvedljivo. V arhivih je namreč veliko knjižničarjev in arhivistov skrivaj hranilo material, arhive in dokumentacijo iz časa državljanske vojne v skrivnem prostoru, imenovanem pekel. Direktorji arhivov so bili namreč vsi frankisti, ki bi ves ta material uničili, zato je bilo takšno hranjenje ključno za ohranitev spomina. A tja niso imeli vsi dostopa. Imela sem to prednost, da sem v arhiv v Salamanki, ki je bil pod vojaško upravo, lahko prišla kot tujka. Špancem je bil dostop takrat namreč prepovedan. Raziskovanje je bilo težko tudi zato, ker mi ni nihče verjel. Očitali so mi, da si izmišljujem ženske organizacije, obstajal je namreč popoln prelom v zgodovinskem spominu. Ne toliko o drugi republiki, vojni ali levici, ampak o ženskah. Večina zgodovinarjev takrat ni menila, da je legitimno pisati akademska dela ali resne zgodovinske knjige na temo žensk. Ženske namreč niso bile del zgodovine.
Patriarhat tako ne le podreja ženske v sedanjosti, ampak gre dlje in jih izbriše iz zgodovine, dela jih nevidne. Kakšen problem je bila ta "anonimnost" žensk, njihov "neobstoj" v preteklosti, za vaše raziskovalno delo?
Precejšen. Informacije so zelo razpršene, niso prepoznane. Zato moraš pregledati veliko več materiala in začenjaš iz nič. Drugi problem, ki obstaja še danes, pa je, da so številna ženska vprašanja povezana z zasebno sfero. Številni zgodovinski dokumenti, povezani z ženskami, niso videni kot zgodovinska dediščina in niso varovani, zato se izgubijo. Ti dokumenti niso dojeti kot pomembni za zgodovinski spomin. V primeru moških voditeljev ali delavcev je njihova vloga precej vidnejša.
Ko iščemo sodobne vzporednice z izkušnjo protifašističnega boja žensk v Španiji v tridesetih letih, pridejo na misel Kurdinje v sirski Rožavi in njihove oborožene enote YPJ. Se vam to zdi ustrezna vzporednica in ali vidite še kakšne?
Obstajajo nekatere podobnosti, a kontekst je povsem drugačen. Ko je majhen del žensk med špansko vojno prijel za orožje, je bilo to nekaj izjemnega. Vstopile so na "moško področje". Bile so manjšina, ki jo je bilo zelo lahko diskreditirati, in s frontne črte so bile poslane v ozadje.
Tudi anarhistke?
Tudi. Ženske so bile zaničevane in demonizirane, tako med Francovimi silami kot pri levici. Tudi ko so bile na frontni črti, se je predpostavljalo, da se ne bodo res bojevale, ampak da bodo opravljale druge stvari. Da so sploh prijele za orožje, je bilo takrat zelo transgresivno in subverzivno. Tega si niso predstavljali niti na desnici niti na levici. Danes pa je kontekst drugačen, ženske imajo več pravic, povsod so bolj prisotne. Ženske v boju tako niso več nekaj šokantnega, ampak je normalno, da se borijo za svojo stvar.
Vendarle pa gre za nekaj izjemnega.
Da, celo danes. Za moške načeloma velja, da so dolžni prijeti za orožje za obrambo države, pri ženskah pa ni tako. Če se vrneva na temo gospodinjske vloge, vidimo, da ta koncept deluje še danes.
Primera žensk v Španiji v tridesetih letih in Kurdinj v Siriji danes kažeta, da lahko poteka boj proti patriarhatu v različnih oblikah. V njihovih primerih je to s puško. Se lahko emancipacija in enakopravnost dosežeta zgolj s pravnim bojem, morda s ključnikom (ang. hashtag), ali je potreben agresivnejši pristop?
Položaj v Siriji je povsem drugačen. Država je v vojni. Če sprašujete, ali bi morale ženske v evropskih državah voditi oborožen boj za dosego svojih pravic, ne mislim tako.
Mislil sem metaforično.
Morda je stavka 8. marca v tem smislu zelo pomembna. Milijoni žensk po Španiji so šli na ulice in zahtevali svoje pravice. In to v državi, kjer imajo ženske po zakonu pravice zagotovljene. Vprašanje je torej, kako doseči več pravic in končati diskriminatorne prakse, ki jih zakon ne dopušča, a se vseeno nadaljujejo. To je eden večjih izzivov pred nami. Tak agresivnejši pristop ima učinke, saj pritegne pozornost medijev, obenem pa se moramo za te pravice boriti vsak dan in od javne politike oblasti in družbe zahtevati spremembo miselnosti glede patriarhata in patriarhalnih praks, ki se še vedno dopuščajo in celo opravičujejo.
Protesti v Španiji, ki jih omenjate, kažejo, da milijoni žensk poudarjajo potrebo po boju za enakopravnost. Kako v tem kontekstu razumete precej močno nasprotovanje feminizmu med nekaterimi konservativnimi ženskami? Mislite, da se ne strinjajo s samim feminizmom in konceptom enakopravnosti, da gre za golo nerazumevanje, ali morda feminizem povezujejo z drugimi političnimi ali ekonomskimi usmeritvami, ki jim nasprotujejo?
Tako v preteklosti kot danes obstaja problem sprejemanja feminizma. Pripisovali so mu veliko negativnih konotacij, diskreditirale so ga tudi ženske. Mlajša generacija žensk so morda feministke, prizadevajo si za ženske pravice, a ne sprejemajo izraza feministka. Zakaj? V veliki meri mediji, a tudi politika, so namreč feministke videli kot radikalne, neženstvene itd. Gibanje so diskreditirali tudi z vzpostavljanjem ideje nesprejemljive ženske, ki je feministka. Številne desnosredinske ženske se morda ne imenujejo feministke, a želijo si enakih pravic. Javni shodi so sicer performans, mene bolj zanima, kaj se zgodi naslednji dan, kakšne politike se bodo sprejele, kako se bo spremenila miselnost, kako mediji predstavljajo vlogo žensk.
Še posebej v zadnjih letih ob zadnjem množičnem prihodu beguncev in migrantov v Evropo prihaja do zanimivega preseka feminizma in skrajno desnega nacionalizma, ki izključuje nezahodne migrante. Skrajnodesničarske skupine svoje izključevanje nezahodnih migrantov zakrivajo kot skrb za pravice žensk in izpostavljajo njihovo diskriminiranost s strani nezahodnih moških, obenem pa tudi nekatere feministke to predstavljajo kot hujšo grožnjo oziroma to bolj poudarjajo kot patriarhat v njihovih družbah. Ne da se torej idealizirati vseh oblik feminizma.
Nikakor. Mislim, da je treba biti kritičen do vseh faz feminizma. V devetdesetih letih in na začetku 21. stoletja so bile učenjakinje in feministke iz postkolonialnih družb zelo kritične do tega, kako so zahodne feministke obravnavale feminizem z vzpostavljanjem njihovih pogledov kot načina za doseganje ženskih pravic, s čimer so zaničevale ali niso niti priznavale, kar so storile številne druge feministke. Mislim, da mora biti feminizem družbeno gibanje, ki je pluralno, raznoliko in ki ponuja različne načine za doseganje pravic žensk v okviru njihove kulturne raznolikosti. Ne strinjam se z vsiljevanjem zahodnega modela enakopravnosti. Ženske in feministke lahko znotraj svojih kultur razvijejo svoje poti za dosego svojih pravic. Seveda se ne da odobravati diskriminatornih praks znotraj posameznih etničnih skupnosti, a zaradi tega se ne sme izključevati nezahodnega prebivalstva iz naše družbe.
Zahodne družbe so občutljivejše na prihod moških kot žensk. Te se lažje vključijo na trg delovne sile z dodelitvijo vloge na domu, ki naj bi jo imele lokalne ženske.
To se je zgodilo v devetdesetih letih in na začetku stoletja, ko so ženske v Evropi vstopale na druga področja na trgu delovne sile, kar je povzročilo potrebo po ženskah iz drugih držav, da opravljajo njihove naloge na področju oskrbe.
V ZDA je predsednik Trump za vodjo Cie predlagal Gino Haspel, ki bi bila prva ženska na tem položaju. Gina Haspel je vodila Cijin tajni zapor na Tajskem, kjer so mučili teroristične osumljence. Se da to razumeti kot perverzno uresničitev feminističnih ciljev, češ da so ženske lahko prav tako brutalne kot moški?
Mislim, da to ni eden od ciljev žensk. Seveda so ženske lahko tako brutalne kot moški, sicer bi zapadli v razliko med spoloma na podlagi razlik v naravi med moškimi in ženskami, po katerih ženske ne bi bile nasilne ali brutalne. S tem pogledom se ne strinjam. Margaret Thatcher je bila na primer zelo močna voditeljica, nikakor pa ni bila feministka. Gre torej za dve povsem ločeni področji.
Pisali ste o upih španskih anarhistk, o egalitarnem, nehierarhičnem, protiavtoritarnem svetu in nepatriarhalnem načinu življenja po koncu vojne. Kakšni upi pa so ostali ženskam 21. stoletja v evropskih nominalno liberalnih demokracijah?
Živimo v zelo individualistični družbi, zato se na ta način gleda na ženske pravice. Mislim, da obstaja veliko upanje za ženske. Če pogledamo iz zgodovinske perspektive, vidimo napredek zelo jasno. Obenem pa živimo v družbi z zelo subtilno diskriminacijo, proti čemur se je veliko težje boriti. V zahodnih demokracijah so ženske sicer dosegle precej veliko vlogo, obenem pa je vse več nasilja nad ženskami. Mislim, da so lani v Španiji okoli 50 žensk ubili njihovi partnerji oziroma možje, in to je le vrh ledene gore. Priča smo ekstremnemu nasilju, in čeprav je v družbi vse več zavedanja, da tega ne smemo dopuščati, je vsak teden ena ali dve smrtni žrtvi. Kako naj to razložimo? Mislim, da je pomembno, kako je bil zgodovinsko definiran spol. To je povezano tudi z definicijo moškosti. Ta je določala, da moški služi in prehranjuje družino, kar je pomenilo finančno stabilnost. Zdaj pa je to izginilo. Ideje, da imaš zagotovljeno delo za celo življenje in lahko preskrbiš družino, ni več. Nismo pa dovolj premislili o zoperstavljanju moškosti. Tudi to pojasnjuje stopnjo nasilja nad ženskami. Nasilje je namreč način vzdrževanja patriarhalne hierarhije, ko vse drugo izgine. Tako kot so ženske veliko delale na svoji ženski identiteti, je pomembno delati tudi na novih oblikah moškost, ki ne bodo več dopuščale nadlegovanja in zlorabljanja žensk kot načina za svoje dokazovanje. Temu se nismo še dovolj posvečali, v družbene spremembe na tem področju pa morajo biti vključeni tako moški kot ženske.
Omenjate zgodovinski napredek na področju ženskih pravic. Je hitrost tega napredka frustrirajoča?
Seveda. Za vsako novo generacijo je zelo frustrirajoča. Vsaka generacija hoče takojšen napredek, toliko bolj, če prihaja do popačene slike tega, kar je bilo doseženo, kot da ni bilo doseženo nič. Vsaka generacija zase si na svoj način zamišlja svobodo in ta postaja vse večja, tako kot pravice. V nekem obdobju je bil cilj doseči zakonske pravice, a to očitno ni bilo dovolj. Včasih je bil pristop bolj kolektiven, zdaj pa živimo v veliko bolj individualistični družbi, zato je boj toliko težji.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila. Komentiranje in objava vsebin - POGOSTA VPRAŠANJA IN ODGOVORI.
Nasilje nad ženskami je popolnoma enako nasilje kot vsako drugo in je opredeljeno v zakonu. Vse ostalo je prazno nakladanje in poskus zavajanja.
Vsaka podobnost s Savdsko Arabijo je zgolj nakljucje in nic vec.
Če bi se v družini, šoli, na delu. itd...samo spoštovali med seboj, bi bilo dovolj narejeno za enakopravnost. Ta je prav zaradi nespoštovanja človeka na sploh, kršena obema spoloma!
Začeti je treba doma.
Spoštovati je treba najprej lasne otroke, starše, zakonce, brate, sestre...itd.
Potem tudi zunaj družine ne bo tako težko.
In predvsem je potrebna ničelna toleranca do vsakršnega nasilja.
Nasilja s strani psihopatov in drugih bolnikov pa se pogosto ne da preprečiti.
Hahahha. Človek že od nekaj km daleč vidi, da ta ženska nič ne "raziskuje", temveč aktivistično propagira feminizem, multikulturo in lgbtq++.
In potem davkoplačevalci z lastnim denarjem gojimo take poklicne ideološke skrajneže, da nam solijo pamet po RTV, za uspešne študente in Zoisove štipendije pa ni sredstev...
Pa kaj je ta jedla nore gobe?
Po večini zagodnih držav, imajo kvote koliko žesnk ( in druge rase ki niso belci ) morajo sprejeti tako v službi kot v univerze. Zaradi žensk so morali znižati standare za sprejeti v poklice kot so vojska, policija....
Se pravi ni važno kako bo moški šolani, talentiran bodo morali vzeti žensko, ker pač rabijo kvote. Če mislite, da je to patriarhija potem vam več ni pomoči.
To so poklici za katere so moški plačani, gospodinjska opravila ženske opravljajo ZASTONJ, po vrhu redne službe.
no, ko ugotovimo, da košenje okol bajte, kidanje snega, nošnja in priprava drv, popravilo strehe, pipe, menjava pralnega stroja predstavlja plačano opravilo za moške potem sem brez argumentov...
al pač?
krneki...
Ne, ne obstajata dva spola, če si nisi sposoben strokovne literature prebrat, potem je to tvoj problem
Kako pa potem veš da gre za nasilje nad ženskami, če spola ne obstajata?
ojoj, to pa res ne smemo hahahahaha
v izrojeni, propadli družbi se izrodi tudi znanje.
No pa se vrnimo nazaj v realnost. Mislim, da ne dovoljenje ženskam bojevanja nima nič skupnega z zatiranjem, ampak izhaja iz biologije. Če v vojni umre polovica mladih mož, bo naslednja generacija otrok lahko enako številčna. Če umre pol deklet, bo v naslednji generaciji pol manj otrok. Treba je malo razmisliti in ne videti zarote za vsakim vogalom.
kar potem ženske seveda ponotranjijo.
Zakone je pač lažje spreminjati kot miselnost. Dajte ženskam popolno svobodo in izbiro pa bomo videli katera bo še želela biti podrejena moškim.
lol...in seveda moški ne ponotranjijo ničesar, smo svobodni od zgodovine...mi si sami želimo deco, sami hočemo kupovat kombije namesto športnih kupejev, sami si izberemo, da bomo odplačevali kredit za bajto na kateri si polomimo hrbet namesto garsoniere v bloku...ker to so sanje vsakega moškega-imet zafrustrirano nikol zadovoljno ženo, ki vse to rabi za počutje ugodja in ob vsaki malenkost jamra...
ampak to ni nasilje...baje...ker gre za moške...
ponotranjeno je tudi to, da je večina smrti pri delu moških, da so moški VEČKRAT žrtev nasilja kot ženske (moški žrtvi nasilja nič ne pomaga če je to moški-je še vedno žrtev), da delamo več časa in plačamo več za penzijo, ki jo potem znatno manj uporabimo...
pa še tole-glede članka-zakaj sam v francovo španijo (današnja španija ni več niti š od takratne), zakaj ne v čas, ko smo ženo ugrabli ali kupli? bi blo več gneva za zlivat.
Naj se raje lotijo kakšnega resnega dela, namesto da z demagogijo in lažno propagando vnašajo nemir med družbo!!
Kaj ko bi ti sam upošteval svoj nasvet?
Moja mama se je še v socializmu sama odločila, da bo ostala doma gospodinja, čeprav jo je oče spodbujal, naj vseeno gre v službo, sedaj ko je stara, jo pa to tepe, ker nima penzije in je odvisna od fotrove. V prihodnosti bo še samo slabše za tiste, ki bodo doma.
Evropa se bo spremenila v vsakem primeru, saj konstantno prihajajo ljudje (beri: večinoma moški) iz Afrike in Bližnjega vzhoda.
Rad bi čez npr. 30 let prebral mnenje takšnih žensk. Upam, da bom doživel.
bit feminist postaja diagnoza, ne opis.
1. kuhanje: tisti, ki pride prej iz službe ali je slučajno doma.
2. pobiranje otrok iz šole in vrtca: tisti, ki pride prej iz službe ali je slučajno doma
3. pranje, čiščenje, pospravljanje, odnašanje smeti: tisti, ki ima čas, in je doma (vključno z otroki, da se naučijo reda in discipline ter pridobijo delovne navade), in ko se nabere dovolj umazanega perila ali posode za v pralni oz. pomivalni stroj.
4. vzgoja otrok: oba starša (včasih se še kakšen zunanji dejavnik vtika, pa ga hitro odpikamo)
5. menjavanje žarnic, sestavljanje pohištva (oba z ženo)
6. vrtanje v zid (moja domena, ker se žena boji dela z vrtalnikom)
Saj si lepo zavrnila neargumentirane moške izbruhe gneva nad občutkom ogroženosti, ki jim jih vzbudijo predvsem feministične ženske, pozabila pa si vseeno na nekaj zadev:
- feministke ne protestirajo proti omejevanju zaposlovanja žensk v tradicionalno moških poklicih kot so: rudarstvo, gozdarstvo, avtomehaničarstvo, lesarstvo, matalurgija itd. na nižje plačanih delovnih mestih, temveč bi one povečale stopnjo zaposlenosti žensk na bolje plačanih oziroma vodilnih delovnih mestih predvsem s kvotami glede na spol, ne pa glede na znanje. Se pravi ni več važno, koliko kdo zna, ampak kakšnega spola je nekdo. Ok, to je kao pozitivna diskriminacija, ampak je še vedno diskriminacija, kakorkoli pogledaš. Seveda ni prav, da sposobna ženska ne dobi službe, ker je ženska v pretežno moškem poklicu, ni pa prav, da se sposobnosti daje v ozadje in poudarja kvote.
Jaz že dolgo delam v poklicu, ki je tradicionalno moški poklic, in vidim, da pridejo k nam ženske dveh različnih mišljenj: ene so take,ki hočejo same ustvariti svojo kariero z lastnim znanjem in sposobnostjo in se trudijo biti enakovredne moškim sodelavcem, medtem ko pa druge pričakujejo od moških sodelavcev, da jim bodo tlakovali kariero s tem, da jim bodo vse prinesli na pladnju. Take se tudi grebejo za vodilne položaje, delale pa ne bi oziroma bi za to izkoristile moške s svojimi čari.
Ko sem bil v položaju, da sem razdelil delo med sodelavce, mi je nekaj žensk iz kolektiva reklo, da tega dela ne bodo delale, ker so ženske, čeprav dobijo enako plačilo kot moški in ni bila narava dela nič kaj zahtevnejša.
Njen pogled na to me izjemno zanima, avtorja naprošam da jo, v kolikor je možno, prosi za njeno mnenje o tem.
Če bi bili moški res tako zlobni v takšni številčnosti, potem bi verjetno ti danes pletla nogavice in ne pisala neumnosti na spletu. Isto kot če bi bili vsi belci zlobni, potem bi črnci v Ameriki še vedno obirali bombaž. Svet ni črnobel.
Dajte ženskam popolno svobodo in izbiro pa bomo videli katera bo še želela biti podrejena moškim.
Popolne svobode ni, pa v marsikaterem "klasičnem" gospodinjstvu ima gospodinja zadnjo besedo. Spet, svet ni črnobel, dosti je tudi odvisno od karakterja obeh v zvezi.
Dokler bo peka peciva označena za "žensko opravilo" in je ne bodo v enaki meri prakticirali tako moški kot ženske bo to izraz podrejenosti, da.
Zato je tako malo mojstrov v kuhinji. Aja pol pa, ko je preveč descev, pa naenkrat spet ni kul. Iščete neko nedosegljivo utopijo.
Ne nahajamo se v Savdski Arabiji, če mogoče nisi opazila.
Se mi pa zdi zanimivo, da s se recimo ti, prav potrudil omenit, da je naj bi bila tista ženska od "kolega" lepa.
Lepota je zelo pomembna. Narava je poskrbela, da nezavedno prepoznamo tisto, kar gre v prid reprodukciji!
Tebi odpiranje knjig resnično predstavlja velik problem, kajne? :D
Ne, da mi to predstavlja problem, le skrbim da se zaradi mentalne higiene šunda ne dotikam!
Zgleda da vas vsakodnevno tepejo, posiljujejo in mecejo po stopnicah...
.
Pokaži mi eno samo znanstveno. Tako da lahko vidim transparetno kakšen statističen vzorec in metode so uporabljene. Resnično me zanima katera pove kako se moški leta 2018 v Sloveniji ukvarjajo s hobiji med tem ko ženske garajo v gospodinjstvu. Večinoma so vedno hujša posploševanja, diametralno nasprotna glede na dejansko stanje.
Kasneje smo se tudi stepli, samo, da bi dobili njihovo pozornost a te so to s pridom izkoriščale, uporabljale svoje šarme, lepoto. Jah, ta najlepša je bila vedno oblegana, potem so ji sledile ostale, morda so mislile, da bodo tudi one dobile kos pogače, so jo, vendar tistega ta slabšega!
Fizično neprivlačne, se pa zadržujejo na forumih, izredno podobnim kot je ta in s pridom dobivajo pozornost od nič hudega slutečih posameznikov.
Komediantke. :)
Sledeče dve stvari:
1. Da moški postane spet moški
2. in da ženska postane spet ženska
Pol bi blo zelo fajn, da si izmenjata številki in prepustita naravi pot )