Vaša ocena: 
Ocena 4,4 od 31 glasov
Ocenite to novico!
'Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost ...' so besede, ki pogosto pospremijo lobanje, gnilo sadje in ure, večne opomnike, da nič ni večno in da je smrt neizbežna.
Gre za motiviko vanitas, ki se stoletja pojavlja v likovni umetnosti, pregled del, katerih najpogostejša spremljevalka je ravno človeška lobanja, pa predstavljajo v pariškem muzeju Maillol. Razstava, ki nosi naslov C'est La Vie! Vanitias od Caravaggia do Damiena Hirsta in bo na ogled do 28. junija, pravzaprav sega še pred stoletje, v katerem je ustvarjal omenjeni italijanski baročni mojster. Med drugim je na ogled mozaik iz Pompejev iz 1. stoletja, nato pa prek baročnih mojstrov, umetnosti 19. stoletja, nadrealizma in poparta popelje do 'prve ikone 21. stoletja', slavne diamantne lobanje Damiena Hirsta.
Simbole, ki opozarjajo na minljivost vsega tuzemskega in neizogibnost smrti, srečujemo torej že v antičnih delih, pojavljali pa so se tudi v srednjem veku. Lobanje in okostnjaki, znanilci smrti, so bili pogosto del nagrobne plastike, na to, da se splača premišljeno in pravično živeti, pa so take podobe opozarjale tudi na zunanjščinah in notranjščinah cerkva. Verjetno najslavnejša srednjeveška slikarija s to motiviko na Slovenskem je Mrtvaški ples v Hrastovljah, kjer okostnjaki vodijo proti grobu tako berača kot duhovnika in kralja. Smrt torej pride po vsakogar, ne glede na njegov položaj.
Lobanje, mehurčki in kisla limona
Motivika vanitas je bila posebej priljubljena v 16. in 17. stoletju zlasti v severnoevropskih deželah, kjer je v primerjavi z jugom slikarstvo vedno v ospredje dajalo moralistične poudarke. Tam je navsezadnje tihožitje tudi doma in ravno tisto s poudarkom minljivosti je bilo eno bolj priljubljenih. Tihožitje vanitas je lahko vključevalo lobanjo kot simbol neizbežne smrti, gnilo sadje, ki je razpadalo in s tem spomnilo na staranje, mehurčke, simbol krhkosti življenja in nenadnosti smrti, pa tudi dim, ure in glasbila, ki prav tako simbolizirajo krhkost ter kratkotrajnost življenja. Podobno lahko razumemo tudi cvetje, metulje in olupljeno limono, ki je tako kot življenje videti lepo, a kislega okusa.
Motivika vanitas nosi ime po latinski besedi, ki zaznamuje praznino in se s tem navezuje na praznino oziroma nepomembnost tuzemskega življenja in minljivost lepote. Omenili smo že citat iz starozavezne knjige Pridigar, kjer je zapisano 'Vanitas vanitatum omnia vanitas', torej 'nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost'.
Pomni, da boš umrl
Ob vanitas je treba omeniti tudi motiviko memento mori, pomni, da boš umrl. Znova gre torej za opozorilo na smrtnost in kazen, ki čaka tistega, ki ne upošteva pravil vere. Gre za besede, ki naj bi jih suženj šepetal rimskemu generalu ob njegovem zmagoslavnem vstopu v antični Rim in ga tako opozarjal, naj mu slava ne stopi v glavo, saj lahko že jutri sledi njegov padec.
V zadnjih desetletjih se je motiv lobanje neverjetno razširil, saj nas spremlja na vsakem koraku. Podobo, ki je nekoč pri ljudeh zbujala nelagodje, najdemo danes na oblačilih, nakitu, knjigah in albumih, mi pa si jo oglejmo na nekaterih najbolj znanih delih v zgodovini likovne umetnosti.
Ja marsikaj se da dokazati, da ni tako.
Če torej ne moreš nekaj dokazati da ni tako, takšne možnosti ne moreš izključiti mar ne?
le malo globlje,
in z zemljo živel kot živiš,
le malo globlje.
Le malo globlje, a vendar
dovolj globoko,
da ne dosežeš več teh trav
s to svojo roko.
In čas bo hitel. Znova bo
stoletje mimo
in k tebi leže, kar živi
in kar živimo,
ne da bi mislil kdo še kdaj
kaj bo ostalo
za nami, in ostalo bo
le bore malo.
Sled naših senc in tamkaj spod
morda lobanje,
ki prst, dokler jih ne zdrobi,
bo lezla vanje
in jih razganjala, kot jih
je duh nemirni
nekoč, ko zrl je iz njih
v svet neizmerni. /Matej Bor/
Kdo lahko dokaže da ne bo tako? Je to stvar vsakega posameznika in vere,...
Sprijaznite se enostavno, da bomo vsi umrli. Ko bo konec bo konec. Umrli bomo, to je vse. Kemični procesi v možganih se bodo prekinili in bo konec. Pa mi ni treba govorit o obsmrtnih doživetjih...
Mam znanca, ki fanatično verjame v posmrtno življenje, saj je tudi sam izkusil "obsmrtno doživetje". Kako? Pozimi je bil na gori, kjer je v dobri družbi spil liter šnopsa in oddtaval v mraz. Čez kakšno uro, dve pa ga je "božja luč", kot nekakšen GPS usmerjala nazaj v kočo... Model je zdaj 100% prepričan!? Ko pa mu omeniš ketamin...
Zdrav razum!
Konec koncev, kje pa piše, da za življenje rabiš telo? to je samo fizična oblika življenja...
Pa ne, nisem verski fanatik. Prej kontra...
Z večjo verjetnostjo lahko trdimo da posmrtnega življenja ni... zato ker ne obstaja življenje brez telesa, brez organov s katerimi bi lahko zaznaval in se zavedal da si živ. In ko ti odpove sluh, vid, otip in vonj... takrat si mrtev, ker niti sam sebe več ne moreš zaznat, ničesar ne moreš zaznat... Zakaj ni potem tudi življenja pred rojstvom, če praviš da je življenje po smrti? Se ti spomniš kakršnekoli zaznave izpred svojega rojstva?
Žal sem dal skoz vse krščanarske procedure, od krsta do birme. Poizkušam se izpisati iz RKC, odziva klera ni. Politično sem bljiže desnici. Sem bil v vseh kotih in gledal v vse smeri. S svojo pametjo sem se odločil, v katerem kotu se najbolje počutim in kam gledam. Pač ne sprejemam dogem.
Glede vijaka M13 z vaterpolo kapico in sončnimi očali: povsem z enako gotovostjo lahko trdimo da je, ali pa ga ni, ampak se ne bom pričkal z ljudmi, ki mi ne sežejo do gležnjev....
iz katerega lahko gledaš samo v eno smer....
glede posmrtnega življenja: povsem z enako gotovostjo lahko trdimo da je, ali pa ga ni, ampak se ne bom pričkal z ljudmi, ki mi ne sežejo do gležnjev....
Upam, da bo posmrtnega življenja vsaj toliko, da ti bo nekdo razložil, da ga ni.
Bili smo kot vi,
boste kot mi.
Bili smo mi, kakor ste vi.
Bodete vi, kakor smo mi.
Napisa ni več.
Nekdo je mislil, da bo za vedno mlad.