Kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4,4 od 31 glasov Ocenite to novico!
Hans Memling
Flamski slikar Hans Memling je v 80. letih 15. stoletja naslikal triptih Zemeljska nečimrnost in Božje odrešenje. Osrednja tabla triptiha predstavlja ženski akt, ki se nečimrno opazuje v zrcalu, desno krilo je namenjeno upodobitvi pekla in hudiča, levo pa upodablja razpadajoče truplo smrti ob odprtem grobu. Mlado dekle se ne zmeni za neusmiljen zob časa, ki ji bo nekoč za vedno odvzel lepoto, s katero ima toliko opravka.
Cezanne
Tihožitje, lobanja in svečnik je naslov slike postimpresionista Paula Cezanna. Foto: EPA
Warhol
Andy Warhol je nekoč rekel: Smrt nas resnično lahko naredi zvezde. Tole njegovo lobanjo spremlja letnica 1976.

Dodaj v

Nekoč vse mine in pomni, smrt ne dela razlik

Vanitas in memento mori v zgodovini umetnosti
3. februar 2010 ob 19:58
Pariz - MMC RTV SLO

'Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost ...' so besede, ki pogosto pospremijo lobanje, gnilo sadje in ure, večne opomnike, da nič ni večno in da je smrt neizbežna.

Gre za motiviko vanitas, ki se stoletja pojavlja v likovni umetnosti, pregled del, katerih najpogostejša spremljevalka je ravno človeška lobanja, pa predstavljajo v pariškem muzeju Maillol. Razstava, ki nosi naslov C'est La Vie! Vanitias od Caravaggia do Damiena Hirsta in bo na ogled do 28. junija, pravzaprav sega še pred stoletje, v katerem je ustvarjal omenjeni italijanski baročni mojster. Med drugim je na ogled mozaik iz Pompejev iz 1. stoletja, nato pa prek baročnih mojstrov, umetnosti 19. stoletja, nadrealizma in poparta popelje do 'prve ikone 21. stoletja', slavne diamantne lobanje Damiena Hirsta.

Simbole, ki opozarjajo na minljivost vsega tuzemskega in neizogibnost smrti, srečujemo torej že v antičnih delih, pojavljali pa so se tudi v srednjem veku. Lobanje in okostnjaki, znanilci smrti, so bili pogosto del nagrobne plastike, na to, da se splača premišljeno in pravično živeti, pa so take podobe opozarjale tudi na zunanjščinah in notranjščinah cerkva. Verjetno najslavnejša srednjeveška slikarija s to motiviko na Slovenskem je Mrtvaški ples v Hrastovljah, kjer okostnjaki vodijo proti grobu tako berača kot duhovnika in kralja. Smrt torej pride po vsakogar, ne glede na njegov položaj.

Lobanje, mehurčki in kisla limona
Motivika vanitas je bila posebej priljubljena v 16. in 17. stoletju zlasti v severnoevropskih deželah, kjer je v primerjavi z jugom slikarstvo vedno v ospredje dajalo moralistične poudarke. Tam je navsezadnje tihožitje tudi doma in ravno tisto s poudarkom minljivosti je bilo eno bolj priljubljenih. Tihožitje vanitas je lahko vključevalo lobanjo kot simbol neizbežne smrti, gnilo sadje, ki je razpadalo in s tem spomnilo na staranje, mehurčke, simbol krhkosti življenja in nenadnosti smrti, pa tudi dim, ure in glasbila, ki prav tako simbolizirajo krhkost ter kratkotrajnost življenja. Podobno lahko razumemo tudi cvetje, metulje in olupljeno limono, ki je tako kot življenje videti lepo, a kislega okusa.

Motivika vanitas nosi ime po latinski besedi, ki zaznamuje praznino in se s tem navezuje na praznino oziroma nepomembnost tuzemskega življenja in minljivost lepote. Omenili smo že citat iz starozavezne knjige Pridigar, kjer je zapisano 'Vanitas vanitatum omnia vanitas', torej 'nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost'.

Pomni, da boš umrl
Ob vanitas je treba omeniti tudi motiviko memento mori, pomni, da boš umrl. Znova gre torej za opozorilo na smrtnost in kazen, ki čaka tistega, ki ne upošteva pravil vere. Gre za besede, ki naj bi jih suženj šepetal rimskemu generalu ob njegovem zmagoslavnem vstopu v antični Rim in ga tako opozarjal, naj mu slava ne stopi v glavo, saj lahko že jutri sledi njegov padec.

V zadnjih desetletjih se je motiv lobanje neverjetno razširil, saj nas spremlja na vsakem koraku. Podobo, ki je nekoč pri ljudeh zbujala nelagodje, najdemo danes na oblačilih, nakitu, knjigah in albumih, mi pa si jo oglejmo na nekaterih najbolj znanih delih v zgodovini likovne umetnosti.

Maja Kač
Vanitas
Mrtvaški ples
Hans Holbein
Hans Holbein ml.
Barthel Bruyn (1493 - 1555): Vanitas
Kipar Ligier Richier: Nagorbnik Renéja de Chalons v cerkvi Saint-Étienne, Bar-le-Duc
Vanitas, memento mori, lobanja
Fran Hals,: Mladenič z lobanjo, 1626-28,
Harmen Steenwijck: Vanitas, 1640
Francisco de Zurbaran: Sv. Frančišek
Vanitas, memento mori, lobanja
Adriaen van Utrecht: Vanitas, okoli 1642
William Dyce (1806-1864): Omnia Vanitas.
Philippe Halsman: Dalijeva lobanja, 1951
Paula Rego
Damien Hirst: For The Love of God.
Prijavi napako
Komentarji
Ramus
# 05.02.2010 ob 21:12
-voly-

Ja marsikaj se da dokazati, da ni tako.

Če torej ne moreš nekaj dokazati da ni tako, takšne možnosti ne moreš izključiti mar ne?
gentlemen
# 05.02.2010 ob 00:53
Tako boš ležal, kot ležiš,
le malo globlje,
in z zemljo živel kot živiš,
le malo globlje.

Le malo globlje, a vendar
dovolj globoko,
da ne dosežeš več teh trav
s to svojo roko.

In čas bo hitel. Znova bo
stoletje mimo
in k tebi leže, kar živi
in kar živimo,

ne da bi mislil kdo še kdaj
kaj bo ostalo
za nami, in ostalo bo
le bore malo.

Sled naših senc in tamkaj spod
morda lobanje,
ki prst, dokler jih ne zdrobi,
bo lezla vanje

in jih razganjala, kot jih
je duh nemirni
nekoč, ko zrl je iz njih
v svet neizmerni. /Matej Bor/
Voly
# 05.02.2010 ob 00:36
Ramus,govoriš neumnosti,zdaj bo pa vsak nekaj naložu in potem rekel,kdo lahko dokaže,da ne bo tako?Kdo pa lahko dokaže,da BO tako!?
Ramus
# 04.02.2010 ob 19:17
Kanon, čega se tako bojiš? Ljudje pač verjamejo Božji besedi in Jezusu Kristusu, ki je obljubil, da bodo ljudje ob njegovem 2. prihodu vstali od mrtvih,... kaj je narobe s takšnim upanjem?

Kdo lahko dokaže da ne bo tako? Je to stvar vsakega posameznika in vere,...
KanoN
# 04.02.2010 ob 11:29
Jao, jao..
Sprijaznite se enostavno, da bomo vsi umrli. Ko bo konec bo konec. Umrli bomo, to je vse. Kemični procesi v možganih se bodo prekinili in bo konec. Pa mi ni treba govorit o obsmrtnih doživetjih...
Mam znanca, ki fanatično verjame v posmrtno življenje, saj je tudi sam izkusil "obsmrtno doživetje". Kako? Pozimi je bil na gori, kjer je v dobri družbi spil liter šnopsa in oddtaval v mraz. Čez kakšno uro, dve pa ga je "božja luč", kot nekakšen GPS usmerjala nazaj v kočo... Model je zdaj 100% prepričan!? Ko pa mu omeniš ketamin...

Zdrav razum!
Voly
# 04.02.2010 ob 11:22
Zavidam tistim,ki verjamejo,da je nekaj po smrti,sam tega na žalost ne verjamem,mislim,da ko umreš,je vsega konec,saj ni prav nobenega trdnega dokaza na svetu v nasprotno!Na žalost,pravim.
exudusD
# 04.02.2010 ob 11:08
Posmrtno živlenje je verjetno velik bol verjetno kot pa to da mi obsatajamo...kdo pa prav da ramo telo da lahko živimo?? razn ljudje v svoji kratkoumnosti....(perro....) k ne vidjo dlje od svojega nosa...in če neki ne vidjo ne obstaja..se prav tud vetr ne obstaja...itd....
kar_nekdo
# 04.02.2010 ob 11:08
se strinjam s komentarjem, ki ga je napisal bacekjon.
Konec koncev, kje pa piše, da za življenje rabiš telo? to je samo fizična oblika življenja...
Pa ne, nisem verski fanatik. Prej kontra...
Perro
# 04.02.2010 ob 10:33
In mrtev ni biti težko, ker nisi nikoli mrtev, ker se ne moreš zavedati da si mrtev.
Perro
# 04.02.2010 ob 10:32
@bacekjonn
Z večjo verjetnostjo lahko trdimo da posmrtnega življenja ni... zato ker ne obstaja življenje brez telesa, brez organov s katerimi bi lahko zaznaval in se zavedal da si živ. In ko ti odpove sluh, vid, otip in vonj... takrat si mrtev, ker niti sam sebe več ne moreš zaznat, ničesar ne moreš zaznat... Zakaj ni potem tudi življenja pred rojstvom, če praviš da je življenje po smrti? Se ti spomniš kakršnekoli zaznave izpred svojega rojstva?
KanoN
# 04.02.2010 ob 10:01
Bacekjonn
Žal sem dal skoz vse krščanarske procedure, od krsta do birme. Poizkušam se izpisati iz RKC, odziva klera ni. Politično sem bljiže desnici. Sem bil v vseh kotih in gledal v vse smeri. S svojo pametjo sem se odločil, v katerem kotu se najbolje počutim in kam gledam. Pač ne sprejemam dogem.
Glede vijaka M13 z vaterpolo kapico in sončnimi očali: povsem z enako gotovostjo lahko trdimo da je, ali pa ga ni, ampak se ne bom pričkal z ljudmi, ki mi ne sežejo do gležnjev....
bacekjonn
# 04.02.2010 ob 09:53
KanoN ti si tipična slovenceljska budala, si se že okopal v svoj zatohlo razsvetljenski levi kot
iz katerega lahko gledaš samo v eno smer....

glede posmrtnega življenja: povsem z enako gotovostjo lahko trdimo da je, ali pa ga ni, ampak se ne bom pričkal z ljudmi, ki mi ne sežejo do gležnjev....
KanoN
# 04.02.2010 ob 09:44
@Ramus
Upam, da bo posmrtnega življenja vsaj toliko, da ti bo nekdo razložil, da ga ni.
gregorow
# 04.02.2010 ob 09:06
No, na pokopališču v Dobroniku (prekmurje) podoben napis še vedno opominja:
Bili smo kot vi,
boste kot mi.
eco
# 03.02.2010 ob 22:33
Pri vhodu na pokopališče v Logatcu je bil včasih napis:

Bili smo mi, kakor ste vi.
Bodete vi, kakor smo mi.

Napisa ni več.
Nekdo je mislil, da bo za vedno mlad.
Vorteksjan
# 03.02.2010 ob 21:51
LOL @ Ramus.
Ramus
# 03.02.2010 ob 21:18
1. Korinčanom 15,20-26. "20 Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.21 Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. 22 Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, 23 vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu. 24 Nato bo dovršitev, ko bo kraljevanje izročil Bogu Očetu in uničil vsakršno poglavarstvo ter sleherno oblast in moč. 25 Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge. 26 Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt."
Kluzo
# 03.02.2010 ob 21:07
Ja, premisleka je vredno, ko je smrt kultura, ne pa komunalno pričakovanje kot v državi podalpskih Slovanov. Ali pa celo drugorazredna tema.
Kazalo