Priljubljena ilustratorka je 29. avgusta praznovala 75. rojstni dan. Ob predstavitvi  najnovejše knjige z njenimi ilustracijami je zato prejela številne čestitke. Foto: MMC RTV SLO
Priljubljena ilustratorka je 29. avgusta praznovala 75. rojstni dan. Ob predstavitvi najnovejše knjige z njenimi ilustracijami je zato prejela številne čestitke. Foto: MMC RTV SLO
Knjiga Najlepše pesmi o živalih predstavlja 22 pesmic in 22 različnih živali. Foto: MMC RTV SLO

Ilustracija je kompleksna tvorba, ki mora podpirati tekst, da skupaj tvorita organizem. Knjiga je organizem. In tega se je treba zavedati.

"Pri projektu so bili vključeni trije elementi: živali, poezija in delno otroci. Kristina Brenkova (op. soustanoviteljica in prva urednica Mladinske knjige) mi je, ko sem bila še mlada in sem se je zelo bala, enkrat dejala: "Joj, Jelka, veste, saj vi tako krasno rišete, ampak nekaj je pa res: otroška figura otopli vso vašo sceno." In to je imela prav. Zelo sem se zanesla na to njeno izjavo, saj je imela zelo izbran okus." Foto: MMC RTV SLO
Pogovoru z urednikoma Ireno Matko Lukan in Pavletom Učakarjem so prisluhnili številni navdušenci Jelkinih del. Foto: MMC RTV SLO

Vsak poklic, ki ga hočeš res opravljati s poštenostjo, predanostjo, s srcem in dušo, je zahteven. Tudi ilustracija. Je pa hkrati zraven tudi veliko užitkov, ko se nekaj rojeva.

Polne police njenih del: Miškolin, Šivilja in škarjice, Cepecepetavček, Levi devžej, Moj prijatelj Piki Jakob, Maček Muri, Zmaj Direndaj, Arne na potepu, Hi, konjiček, Zlata ladja in Pisani klobuček so le nekatera izmed njih. Foto: MMC RTV SLO
Na vprašanje, kako kaj kaže z ilustratorskim podmladkom, zadovoljno odgovarja: "Mislim, da je trenutno kar dober priliv." Foto: MMC RTV SLO

Če si ilustrator, moraš imeti tenek posluh za vse nianse vseh čustev. Mene bremeni to, da imam premočno empatijo. In to je včasih obremenilno, ker me za vse skrbi.

Ob koncu predstavitve je Reichmanova nekaj pesmi tudi prebrala. Med njimi tudi njej tako ljubo Srno Mateja Bora. Foto: MMC RTV SLO

Pred nekaj dnevi je priljubljena ilustratorka, z njenimi ilustracijami so odraščale in še odraščajo številne generacije, praznovala 75. rojstni dan, na police pa je ravnokar prišla nova slikanica z njenimi ilustracijami Najlepše pesmi o živalih. Zanjo Reichmanova ni prispevala le ilustracij, temveč je tudi izbrala pesmi.

Obe priložnosti so v Mladinski knjigi izkoristili za praznovanje, s pomočjo likovnega urednika Pavleta Učakarja in urednice otroškega leposlovja Irene Matko Lukan pa pod drobnogled vzeli širok opus avtoričinih del, s katerimi že pol stoletja bogati slovensko literaturo.

Po besedah Irene Matko Lukan se je projekt, ki je zdaj ugledal luč sveta, začel z Jelkinimi naslovnicami za revijo Ciciban, ki jih je risala skozi vse leto, končal pa tako, da je Jelka, ki velja za izjemno dobro poznavalko otroškega leposlovja, predvsem poezije za otroke, izbrala vseh 22 pesmi, v katerih nastopa 22 različnih živali, ki jih spremljamo skozi vse letne čase, začenši s pomladjo.

Slikanica se začne s pomladnimi in konča z zimskimi pesmimi: med njimi najdemo legendarno Kukavico Janeza Bitenca, pa njegovega Metuljčka cekinčka, Našo belo mačico Srečka Kosovela, Žabe Otona Župančiča, pa tudi ljudske pesmi, ko sta Majhna sem bila in Lisička je prav zvita zver.

"Hotela sem malo starejše avtorje, klasike. Želela sem, da je pesem dobra in imam različne živali. Da nimam psa trikrat, pa nikoli mačke. Tako sem se potem odločila za ta izbor," o svojem vodilu pri zadnjem delu pravi Reichmanova, ki se je v knjige in ilustracije zaljubila že kot majhna deklica. Po zaključeni likovni akademiji je šest let učila v osnovni šoli, potem pa se je podala med svobodnjake in v svet ilustracije.

Prvo delo, ki predstavlja prelomnico v njenem ustvarjanju, je bila njena prva knjiga Šivilja in škarjice. "50 let je, odkar se je pojavila njena prva knjiga Šivilja in škarjice. V teh 50 letih se je nabralo ogromno projektov. Naštel sem jih med 160 in 170, a to so le projekti, ki so vpisani v njeno bibliografijo kot knjige same zase, temu pa je treba dodati še mnoštvo ilustracij in podob ob različnih drugih priložnostih. Njen opus je res ogromen," je dejal likovni urednik Pavle Učakar, ki z Reichmanovo sodeluje že več desetletij. Njuno sodelovanje se je začelo zelo zanimivo, o čemer govori tudi naslednja anekdota. "Ko sem prišel na Mladinsko knjigo, sem prve dni sedel v pisarni in en dan se je pojavila izjemno čedna gospa s sončnimi očali. Z roko v boku je rekla: 'No, da vidimo, kdo bo zdaj naš likovni urednik?' Potem sem jaz vstal in rekel: 'To bom pa jaz.' Malo je manjkalo, da bi me prijela za lica in rekla: 'A tale fant?' Od takrat naprej je najina komunikacija potekala zelo prisrčno in iskreno."

Maček Muri - začetek smeri Jelke Reichman
Drugi pomemben mejnik v njeni bogati karieri je po Učakarjevih besedah prišel leta 1970 s Pikijem Jakobom, ki je bil prva slikana ilustracija, s katero je v ilustracijo že vnesla več osebnega sloga. "Opustila je linijo in se podala na pot, ki je bistveno bolj negotova, a obenem močnejša. Risba postane začetna faza, kjer se preučujejo liki, od tam naprej je pa slikarstvo." Tretja izjemna prelomnica je sledila čez pet let. Z Mačkom Murijem (1975) se je Reichmanova odmaknila od slovenske tradicije in šla popolnoma svojo pot. Kot pravi Učakar, je bila pri njej to eksplozija barv. "Tam je videti eno izjemno odločnost, energijo. Mislim, da je bil to res tak "odlet" v svoji smeri, ki je potem dejansko postala smer Jelke Reichman," je polaskal avtorici, ki je za svoj bogat opus prejela številne nagrade, med njimi tudi tri nagrade za življenjsko delo - Hinka Smrekarja (2002), Levstikovo (2005) in Župančičevo (2009), leta 2012 pa je bila razglašena tudi za Slovenko leta.

Ta je v odgovor na Učakarjevo analizo svojega dela najprej simpatično priznala, da nikoli ni analizirala, kako in zakaj je nekaj nastalo. "Vedno, ko začnem, ko delam, imam občutek, da sem pred zidom. Ne vem, kje naj začnem in kako. Včasih tekst preberem večkrat. Če ga že poznam, kot recimo Povodnega moža, potem imam neke slike že pred očmi. Potem pa se mi prižigajo lučke. Kot bi pozimi gledala ravnino na barju in je vse sivkasto, potem pa se nekaj prižiga. In iz tistega nastaja, nastaja neka masa. Občutek imam, kot da sem od nečesa ali nekoga vodena. Imam svojo kontrolo, vendar sem vodena," poetično opisuje filozofijo svojega dela.

A hkrati v isti sapi dodaja, da ilustracija ni lahko delo. "Ilustracija je kompleksna tvorba, ki mora podpirati tekst, da skupaj tvorita organizem. Knjiga je organizem. In tega se je treba zavedati," pravi stvarno. Zanjo je, poleg kompozicije, dobre risbe, barvnega soglasja in avtorjevega notranjega izraza pri ilustraciji najpomembnejša t. i. "štimunga". "Če 'štimunge' ni notri - da ne dobiš občutka, kje se to dogaja, kakšen je ta čas, kaj je zgodba -, potem je pol izgubljenega," pojasnjuje in dodaja, da pa je sestavljanje vsega naštetega na skupni imenovalec zelo zahtevno delo.

"Vsak poklic, ki ga hočeš res opravljati s poštenostjo, predanostjo, s srcem in dušo, je zahteven. Tudi ilustracija. Je pa hkrati zraven tudi veliko užitkov, ko se nekaj rojeva," je prepričana Reichmanova. A kot pravi, to seveda ne pomeni, da so ilustratorju vsi dnevi lepi. "Tudi meni ni vse tako všeč (op. moje delo), da bi do stropa skakala. A moraš priznati, da je tudi to tvoje delo. Lahko je boljše ali slabše, a je tvoje."

Otroci so že od nekdaj njen najljubši motiv
Kot pravi, so njen najljubši motiv otroci, ki pa, kot je priznala in pri tem požela velik aplavz, ji gredo včasih tudi na živce. "Kakor jih težko prenašam, če jih je veliko in norijo, so najlepša bitja, če gledamo v estetsko-vizualnem smislu," je prostodušno priznala in izzvala smeh. "A kaj lažem? A naj rečem, da smo odrasli lepi? Lepi so mlade punce in mladi fantje, potem je pa konec. Saj lahko rečem, da je ta gospa fejst, da je ta gospod prijazen. Otroci pa so lepi. Ko vidim tisto kožo in jasne oči, saj mi kar zadrhti srce. Dosti je bilo govora o tem, kako idealiziram otroke, toliko, da niso rekli, da so kičasti. A so dobri tisti, ki imajo dve piki za oči? Zame ne! A vsak ima pravico izraziti to, kar on dojema," je povedala o svojem dojemanju otrok, ki ga je uspešno prelila na papir.

Z njenimi ilustracijami so nas knjižni junaki pogosto odpeljali v pravljični in lep svet, a kot razkrivajo besede Reichmanove, se sama še predobro zaveda tudi temnih plati življenja. Kot pravi, imamo vsi svoje temne in ranljive plati. "Ni res, da na nekoga pa celo življenje sije le sonce. Samo da za druge ne veš. Veš zase, pa za svoje bližnje in tistega, ki ti svoje težke stvari zaupa, za druge pa ne veš. Misliš, ah, kako je tista srečna, lepa je in ima drag kožuh. Pa ni rečeno, da je. Ti moji tolmuni niso nekaj groznega. Kaj me bremeni? Če si ilustrator, moraš imeti tenek posluh za vse nianse vseh čustev. Mene bremeni to, da imam premočno empatijo. In to je včasih obremenilno, ker me za vse skrbi. Skrbiš za svoj krog, ta otrok, drug otrok, vidiš črne scenarije, ti strahovi živijo v vseh, v enih bolj, v drugih manj."

Ob tem dodaja, da ta svet ni več po njeni meri. "Ko sem bila otrok, je bilo drugače. Nismo imeli sladkarij, a me to ni motilo. Ni bil vsak dan praznik, tega smo se močno zavedali, ampak ko je bil, smo se tega zavedali, bilo je bolj spoštljivo."

Starost prinaša tudi modrost, umirjenost ...
A kot pravi, ima starost, ki prinaša veliko slabih stvari, tudi pozitivne plati: moder si, bolj umirjen, bolj premisliš stvari, imaš več izkušenj, čustvovanje je močnejše. "Ko sem bila mlada in luštna, so me fantje pogosto ogovarjali. Zdaj pa imam mir," doda v smehu. "In še ena prednost je: ko sem bila mlada, me je mikala marsikatera oblekica, pa čeveljčki, a si jih nisem mogla privoščiti. Zdaj pa bi jih lahko kupila, a me ne mikajo. Zdaj imam, kar moram imeti. V glavnem pa potrebujem pižamo in copate."

Čeprav je pred kratkim praznovala visok jubilej, še vedno pridno ustvarja, in vsi, bralci in njeni sodelavci, si želimo, da bo tako ostalo še mnogo let. "Vsak rojstni dan, ki pride, je bolj žalosten, kajti eno slovo je v tem. In da vam še to povem: najtežje se bom poslovila od svoje risalne mize."

Ilustracija je kompleksna tvorba, ki mora podpirati tekst, da skupaj tvorita organizem. Knjiga je organizem. In tega se je treba zavedati.

Vsak poklic, ki ga hočeš res opravljati s poštenostjo, predanostjo, s srcem in dušo, je zahteven. Tudi ilustracija. Je pa hkrati zraven tudi veliko užitkov, ko se nekaj rojeva.

Če si ilustrator, moraš imeti tenek posluh za vse nianse vseh čustev. Mene bremeni to, da imam premočno empatijo. In to je včasih obremenilno, ker me za vse skrbi.

75 let Jelke Reichman
75 let Jelke Reichman