Slovensko poglavje v življenju književnice in novinarke Jelice Greganović se je začelo z ljubeznijo do Mariborčana Branka. "Spoznala sva se v Beogradu, par sva postala v Prištini, poročila sva se v Novem Sadu, živela v Beogradu, v Ljubljani pa sem rodila. V Sarajevu in Skopju nisva pustila pečata," tako svojo zgodbo v njej lastnem humorističnem slogu pojasni novinarka, blogerka in zadnja leta tudi nadvse uspešna pisateljica kratkih humorističnih zgodb Jelica Greganović.

Kot Georgina iz Kovačevićeve drame...
Novinarstvo se je moralo umakniti materinstvu. "Otroci in delo gredo težko skupaj. To vedo vse mame. Še posebej, ker sem bila nekaj časa noseča kot Georgina iz Kovačevićeve drame. Zelo hitro sva imela tri otroke," se spominja prve polovice 90. let v Sloveniji. Ko so otroci odrasli, je postala dopisnica radia B92 iz Slovenije, od koder je poročala o slovenskih izkušnjah pri približevanju EU-ju. Potem pa je kakor v neki pesmi en sam klic spremenil vse. "Ko so kolegi na B92 ustanovili VIP-blog B92, so me povabili k sodelovanju. Privolila sem, a le pod pogojem, da bom lahko pisala, o čemer bom hotela, in da mi ne bo treba pisati o politiki."

Osem zbirk humorističnih zgodb – osem uspešnic
Tako so začele nastajati zgodbe o vsakdanjem življenju. Kmalu so postale uspešnica na spletu in hitro začele izhajati tudi v knjižni obliki. Jelica Greganović je izdala osem zbirk humorističnih zgodb. Najnovejša, Mravljinček Mrav, je namenjena otrokom.
"Vse te knjige, naj zveni še tako narcisoidno, zame je to vedno znova veliko presenečenje, so uspešnice. Na primer Ime mi je Mama je izšla v petek opoldne, prodaja se je začela popoldne, naklada je bila 3.000 izvodov in v ponedeljek je bila razprodana," pripoveduje Jelica.

Ko piše o vsakdanjem življenju svoje družine, iskreno in z veliko humorja govori o vseh družinah, saj kot pravi, življenje naredijo drobnarije: "Ni pomembno, ali ste se rodili v jami ali se boste rodili na vesoljski ladji, otroku morate dati ime. Morate nekaj skuhati za kosilo, da perila ne omenjam. Potem otroci postanejo najstniki in šele takrat imate o čem pisati, pa ne zgodb, ampak romane," pojasnjuje in dodaja: "Če hočeš imeti opravičilo, da se smeješ drugim, moraš najprej pokazati, da se znaš smejati samemu sebi."

"Če otroci nočejo od doma, greš ti"
Kdo so poleg rešenih mačk in psov pravzaprav njeni junaki? "Žmu je "muž" (mož, op. a.) To je beograjski sleng, v katerem zadnje zloge postavljajo na začetek besed. Prestolonaslednik je seveda prvi sin v družini, le kdo drug. Princesa je hči, ker imajo vsi očetje svoje princese, Mali Sin pa je Mali Sin, ker je najmlajši." Zadnjih šest let, kolikor drugič živi v Beogradu, se počuti kot "gastarbajter v domovini". "Z možem sva se strinjala: če otroci nočejo od doma, greš ti. Beograd je res drugačno mesto kot tisto, ki sem ga zapustila. A zame je lepši. Če prav premislim, ne pogrešam samo Ljubljane, v resnici pogrešam hribe. Zdaj sanjam o tem, da si bom utrgala urico in odšla v Bohinj," pove z nasmehom.