Kultura
(7)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.4 od 18 glasov Ocenite to novico!
Tretje sodelovanje treh ljubljanskih kulturnih hiš je na oder prineselo spektakel, ki z rabo vseh tehničnih zmožnosti omenjene dvorane Cankarjevega doma podpre celotno uprizoritev in se hkrati vpisuje v sedanjost, obenem pa sloni na vseh pregovornih lastnostih malih Šentflorjancev. Foto: Zasebni arhiv/Peter Uhan
Uprizoritev sledi trem Cankarjevim aktom: govor župana kliče k varovanju svojega, ki s prihodom tujca vse bolj in bolj kleca pred njim, kar je tudi eden izmed močnejših prizorov, dokler ples Jacinte celotne doline - v koreografirani in glasbeno močno podloženi točki - ne pohujša, do končnega priznanja nadvlade. Foto: Zasebni arhiv/Peter Uhan
Kostumografija Jelene Proković vse igralce poenoti v formalno-birokratske kostume. Glasbeno je predstava izrabila vse tehnične zmožnosti Cankarjevega doma od orgel, do orkesterske jame, ki je napolnjena s sodobnimi glasbili. Foto: Zasebni arhiv/Peter Uhan

Dodaj v

Pohujšanje v dolini šentflorjanski: spektakel na rodni grudi

Recenzija predstave
1. februar 2018 ob 14:01
Ljubljana - MMC RTV SLO

#pohujšanje #domača #zemlja #žica #aktualnost #klečeplazenje #močvara #veter #zastava #obračanje #temačnost #sklanjanje #kultura #umetnik #politika #ceremonija #množica #kolektiv #domačagruda #mičuvamotolepozemljico #krivda #okopavanje #spektakel ...

... je le nekaj ključnikov, ki zaobjamejo uprizoritev Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja in priredbi dramaturginje Žanine Mirčevske. Sledijo pač reklamnemu plakatu, ki nas je nagovarjal v spletni govorici, v središče pa postavil sliko bujno skodranih las v obliki Slovenije. Dolina šentflorjanska je že od vsega začetka sinonim za Slovenijo, šentflorjanci pa za Slovence, česar se je seveda zavedala tudi uprizoritvena ekipa, združena iz vrst SNG Drame Ljubljana in MGL-ja ter okrepljena s tehniko Cankarjevega doma. Milerjeva uprizoritev v širino Gallusove dvorane vnaša razsežnosti spektakla, oprtega na naravo državnih slovesnosti, kar odločno podčrta politično aktualnost Cankarjevega besedila, nekoliko bolj ob strani pa pušča njegovo farsičnost in zamegli sporočilnost.

Scenograf Branko Hojnik je celotno dogajanje postavil na široko polje rjave zemlj(ic)e, iz katere Cankarjevi liki dobesedno vstanejo, potem ko posneto vrtinčenje vetra postopoma razkrije lobanjo in se prelije v megleno močvaro (video Atej Tuta) ter v županov (Primož Pirnat) govor o varovanju naše zemlje pred vdorom tujcev, vragov, pohujšanja. Spust žičnate ograje na proscenij ob koncu tega govora verjetno ne potrebuje dodatnih razlag. V temačno luč (Andrej Hajdinjak) zavit oder, s 15 tonami zemlje, obkrožen z 9 x 50 metrov projekcijskega platna, je sodobna dolina šentflorjanska, kjer se obrača po vetru, tako hitro, kot se po njem obrača posneta zastava, kjer se grebe po zemlji, da bi se skrile (in tudi odkrile) vse nedorečenosti, kjer vladajo predvsem vzvišene 'govorance' političnih tonov, kjer so vsi spodobni, dokler se tam ne začne nespodoben ples Jacinte.

Estetiko uprizoritve določajo tri središčne točke; videoprojekcije Ateja Tute, glasba Janeza Dovča in koreografija Rosane Hribar. Vse troje pa raz/plasti vzdušje v nekakšen pridih slovesnosti, kjer so igralci in igralke le še pomanjšanje figure, množica gomazečih, brskajočih in kvaziskrbnih rodoljubov, katerih orodje so in bodo ostale grablje, s katerimi tako pridno obdelujejo rodno grudo. V vse to se sicer zapisuje farsičnost Cankarjevega besedila, vendar pa priredba besedilo precej okrajša - kar je verjetno posledica nesrečnih okoliščin, ki so botrovale nastajanju predstave -, ga splošči ter v središče trodelne strukture postavlja umetnika/Vraga Petra, s čimer naj bi bilo središčno tudi vprašanje umetnika v sodobnem (političnem) svetu. In čeprav iz množice izstopajo predvsem Uroš Smolej kot prebrisan Zlodej v paru z Jacinto (Maša Kagao Knez), Iva Krajnc kot Županja in Igor Samobor kot zaslepljen učitelj Šviligoj, nad samo idejo in sporočilom besedila prevladajo zunanje komponente, ki nudijo učinkovit spektakelski užitek.

Milerjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski se gleda kot nekakšna državna slovesnost z vsemi okrancljanimi nagovori, nališpanimi oblekami, praznimi glavami in afriškim plesom, ki nas opomni, kako smo pravzaprav še vedno zaprti in neprijazni do zunanjosti, ki 'silijo' v nas. Napake pa raje zagrebemo v zemljico, kjer bodo lepo klile naprej, da prihodnji rodovi ne bodo pozabili, kako je treba klečeplaziti.

Lejla Švabič
Prijavi napako
Komentarji
Heldarion
# 01.02.2018 ob 14:25
A lahko prosim ne forsirate teh hashtagov, ker potem izgledate kot 15-letnice, ki znajo sestavit enega stavka skup in namest tega spammajo hashtage.
TheSpicyOne
# 01.02.2018 ob 14:59
Heldarion

Bravo!
zamudnik
# 01.02.2018 ob 14:47
Scenograf Branko Hojnik je celotno dogajanje postavil na široko polje rjave zemlj(ic)e. /.../ Spust žičnate ograje na proscenij ob koncu tega govora verjetno ne potrebuje dodatnih razlag.

Krpanova kobila torej, oz. politikantstvo za telebane.
lemur
# 01.02.2018 ob 18:35
...da prihodnji rodovi ne bodo pozabili, kako se je treba klečeplaziti.

#sskj #lektor
mariana
# 08.02.2018 ob 17:43
Prosim lemur, razloži, zakaj bi moral biti tam SE?
jackm8
# 02.02.2018 ob 23:31
Ni kaj, Cankar je bil pravi domoljub.
nvk
# 01.02.2018 ob 14:26
Ta bodeca zica gre pa res enim v nos.
Kazalo