"Gabo", kot so mu ljubkovalno rekli Latinskoameričani, na svoj rojstni dan pred hišo v Mehiki. Foto: Reuters

Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja, kako se spominja in pripoveduje.

Gabriel Garcia Marquez
Gabriel Garcia Marquez
Gabriel Garcia Marquez (6. marec 1927-17. april 2014) Foto: Reuters
Gabriel Garcia Marquez, Fidel Castro
Gabriel Garcia Marquez je bil velik prijatelj kubanskega voditelja Fidela Castra. Foto: Reuters
Živim, da pripovedujem je prvi del Marquezove avtobiografije, ki si jo je pisatelj zamislil v treh delih, a je napisal le prvi del, ki je v izvirniku izšel leta 2002. Knjiga je v slovenščini (v prevodu Alenke Bole Vrabec) izšla ob 80. obletnici pisateljevega rojstva, 60 let od njegove prve objave, 40 let od izida njegovega najbolj slavnega romana Sto let samote in 25 let od prejema Nobelove nagrade za književnost. Foto: Učila International

Pisatelj je umrl na svojem domu v mehiški prestolnici, manj kot teden po tem, ko se je vrnil iz bolnišnice, kjer se je zdravil zaradi pljučnice. Novico o njegovi smrti je najprej sporočila tiskovna predstavnica njegove družine Fernanda Familiar na družbenem omrežju Twitter, pozneje pa je informacijo potrdil tudi kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos.

Garcio Marqueza so literarni kritiki označevali za enega najboljših predstavnikov literarne smeri magičnega realizma, med njegova najbolj znana dela pa spadajo Kronika napovedane smrti, Ljubezen v času kolere, Žalostne kurbe mojega življenja in seveda kultni roman Sto let samote, ki je izšel leta 1967 in bil od takrat prodan v več kot 50 milijonih izvodov, preveden pa v najmanj 25 jezikov. Roman opisuje 100 let družine Buendía, ki živi v vasici Macondo - to je Garcia Marquez zasnoval na podlagi domače vasi.

Že desetletja velja za najbolj znanega v španščini pišočega avtorja po Miguelu de Cervantesu, njegova dela pa se po prodajanosti v izvirniku (torej španščini) uvrščajo le za španski prevod Svetega pisma.

Njegovo prvo veliko delo je bila novela Pripoved brodolomca, ki je izšla kot časopisni podlistek leta 1955, zadnje pa prvi del avtobiografije Živim, da pripovedujem leta 2002.

Vzgajali so ga stari starši
Rodil se je 6. marca 1927 v vasi Aracataca v Kolumbiji kot najstarejši izmed 11 otrok. Le malo po njegovem rojstvu so se starši preselili v Barranquillo, kjer je njegov oče odprl lekarno in upal, da bo obogatel. Do 10. leta sta malega Gabriela vzgajala dedek in babica po materini strani, ki sta mu privzgojila ljubezen do zgodb. "Pogosto so mi dejali, da sem začel ponavljati zgodbe skoraj takoj, ko sem se rodil," se je leta pozneje spominjal pisatelj.

V šoli se je kmalu izkazal za izjemno bistrega in pravega knjižnega molja. Oboževal je klasike, kot so Hemingway, Faulkner, Dostojevski in Kafka. Čeprav so njegovi starši vztrajali, naj študira pravo, se je na koncu odločil za novinarstvo. Zaradi političnih prepričanj in bojev proti kolumbijski diktaturi je moral v 50. letih domovino zapustiti. Začasno se je preselil v Evropo - najprej v Rim in na koncu v Pariz -, a se je že leta 1958 vrnil in se poročil s svojo nekdanjo sosedo Mercedes Barcha. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Rodrigo in Gonzalo.

Po vnovičnem sporu s kolumbijsko vlado (med drugim je bil obtožen simpatiziranja z uporniki) se je leta 1981 z družino preselil v prestolnico Mehike, kjer je tudi umrl. Zadnja leta življenja je imel precejšnje težave z zdravjem - leta 1999 so pri njem odkrili limfnega raka, kar ga je spodbudilo k pisanju spominov, pozneje pa se je spopadal tudi s starostno demenco.

Življenje ni to, kar nekdo živi, ampak tisto, česar se spominja, kako se spominja in pripoveduje.

Gabriel Garcia Marquez