Zunanjemu svetu se zdi, da ima rockovski zvezdnik Paul vse, v resnici pa nima ničesar, razen svojih kratkih prebliskov dekadenčne objestnosti. Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor
Zunanjemu svetu se zdi, da ima rockovski zvezdnik Paul vse, v resnici pa nima ničesar, razen svojih kratkih prebliskov dekadenčne objestnosti. Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor

Kvantiteta danes pomeni več kakor kvaliteta, zaradi česar bivamo v svetu revnega obilja. Današnji čas spodbuja zagledanost vase. Posameznik je tako postal sam sebi največja vrednota. Paul, protagonist drame Birdland, je zato narcis. Na vso moč se oklepa idealov, ki jih vsiljuje neoliberalni, na kulturi narcizma sloneč družbeni sistem.

Anja Rošker

Birdland je bolj kot drama o zvezdah in oboževalcih drama o praznini. Smisel življenja ne morejo biti dobra hrana, dragi hoteli ali celo druga oseba – smisel je nekaj, kar iščemo od začetka civilizacij v naravi, vesolju, bogu in sebi.

Nina Zupančič
Tisti občutek padanja o "kulturi narcizma"

Osrednji junak drame je rockovski zvezdnik Paul, ki se na koncertni turneji seli od mesta do mesta, iz hotela v hotel ter od ženske do ženske. Bolj kot za zvezdnika rocka gre za zvezdnika dekadence in hipnih užitkov, ki v kulturi narcizma in smrti medčloveških vrednot predstavljajo največjo vrednost. Paul ima na videz vso svobodo na svetu, da počne, kar hoče, a v resnici nima nič več svobode kot navadni smrtniki, ki so ujeti v svoje monotone delavnike. Tudi on ima nad seboj založbo, s katero je tako rekoč v sužnjelastniškem razmerju oziroma je pri njej tako zelo zadolžen, da ga imajo v bistvu kar v lasti. Zunanjemu svetu se zdi, da ima Paul vse, v resnici pa nima ničesar, razen svojih kratkih prebliskov dekadenčne objestnosti.

Simon Stephens, ki se je rodil v Stockportu leta 1971, je eden najvidnejših in odmevnih avtorjev sodobnega britanskega gledališča. Dramo Birdland (Dežela ptic) iz leta 2014 je naslovil po istoimenski pesmi legende ameriškega punk rocka Patti Smith iz leta 1975. Z navdihom rockovske glasbe jo je oblikoval kot potovanje skozi sodobni svet, v katerem je edino merilo človekovega življenja uspeh, označen z zvezdništvom in denarjem.

Povzeto po člankih Anje Rošker in Nine Zupančič iz gledališkega lista, izhaja razlika med protagonistoma Stephensove drame in pesmi Patti Smith iz dojemanja človeške eksistence. Deček, o katerem prepeva Patti Smith, se je v brezpogojni ljubezni do očeta dvignil nad sleherno življenje in zaživel v transcendentnem svetu fantazije, medtem ko se je Paul z narcistično ljubeznijo do svoje podobe zrušil navznoter in implodiral v iluzorni svet izpraznjene kulture narcizma. Dežela ptic je nekoč bila rodovitna zemlja, iz katere je klilo upanje, zdaj pa je zgolj puščava, v kateri so se izsušila iskrena človeška čustva in vrednote.

Dramo je režiral Janusz Kice, prevedel Zdravko Duša, scenograf je Marko Japelj, kostumografinja Doris Kristić, skladatelj Kyrre Kvam, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak, koreografinja Valentina Turcu, lektor Janez Bostič, avtor videa Žiga Kranjc, asistentka režiserja Mateja Kokol in asistentka lektorja Mojca Kolar.

Igrajo Branko Jordan (Paul), Vladimir Vlaškalić, Eva Kraš, Nika Rozman, Mirjana Šajinović, Mojca Simonič, Ana Urbanc, Kristijan Ostanek, Matija Stipanič, Jurij Drevenšek, Irena Mihelič, Davor Herga, Matevž Biber, Maša Žilavec, Živa Selan, Miloš Battelino, Nejc Ropret in Mateja Pucko.

Kvantiteta danes pomeni več kakor kvaliteta, zaradi česar bivamo v svetu revnega obilja. Današnji čas spodbuja zagledanost vase. Posameznik je tako postal sam sebi največja vrednota. Paul, protagonist drame Birdland, je zato narcis. Na vso moč se oklepa idealov, ki jih vsiljuje neoliberalni, na kulturi narcizma sloneč družbeni sistem.

Anja Rošker

Birdland je bolj kot drama o zvezdah in oboževalcih drama o praznini. Smisel življenja ne morejo biti dobra hrana, dragi hoteli ali celo druga oseba – smisel je nekaj, kar iščemo od začetka civilizacij v naravi, vesolju, bogu in sebi.

Nina Zupančič
Tisti občutek padanja o "kulturi narcizma"