Britanska televizija BBC je na berlinskem filmskem festivalu predstavila mini TV-serijo SS-GB, petdelno zgodbo v žanru vzporedne zgodovine. Pripoved se dogaja v obdobju začetka druge svetovne vojne, a temelji na predpostavki, da so Nemci zmagali v bitki za Britanijo in zdaj vladajo tamkajšnjemu ljudstvu. Sam Riley igra detektiva Douglasa Archerja, ki najde skrivnostno truplo, raziskava pa ga povleče v vrtinec spletk med nacistično oblastjo v Londonu, britanskim odporniškim gibanjem in ameriškimi silami, ki razmišljajo o vključitvi v vojno.

Sam Riley je igralec z unikatnim hripavim glasom, ki se je pred natanko 10 leti bliskovito izstrelil na sceno z izjemno upodobitvijo pokojnega pevca Iana Curtisa v biografskem filmu Nadzor (Control, 2007) Antona Corbijna. Od tedaj smo ga najodmevneje videli še v filmih Na cesti (On the Road, 2012), Zlohotnica (Maleficent, 2014), Prevzetnost in pristranost in zombiji (Pride and Prejudice and Zombies, 2016) in Končni obračun (Free Fire, 2016). SS-GB je njegova prva vloga v kakšni igrani TV-seriji. 37-letnik že nekaj let z ženo in sinom živi prav v Berlinu. "Sprva sem se sem preselil iz čisto romantičnih razlogov, potem pa sem se zaljubil tudi v mesto,” pove Riley, ki serije SS-GB ne bi mogel promovirati v bolj idealnem kraju kot prav v nemški prestolnici.

Na kakšen način ste se pridružili igralski ekipi serije SS-GB?
Navdušila me je ideja za serijo. Moj agent mi je povedal, da BBC začenja produkcijo TV-serije z nemškim režiserjem Philippom Kadelbachom, ki sem poznal že od prej. Poslali so mi osnutek scenarija. Obdobje filma noir mi je zelo pri srcu. Britanski pisatelj Philip Kerr je napisal serijo knjig z naslovom Berlinska trilogija (The Berlin Trilogy), ki mi je zelo všeč in ki govori o detektivu, ki dela v Nemčiji leta 1938, torej v predvojnem obdobju. Ne gre za simpatizerja z nacisti, a je obenem prisiljen delati v njihovi strukturi. Povojne generacije Britancev, še posebej moja, je odraščala z občutkom ponosa zaradi prepričanja, da smo zmagali v 2. svetovni vojni. Ko postajaš starejši, se začneš zavedati, da to prepričanje ni popolnoma točno, saj v vojni nismo zmagali sami, čeprav mnogo Britancev še vedno verjame v to. Fasciniralo me je vprašanje, kaj bi posameznik storil, če bi moral delati za totalitarni režim. Moj lik v SS-GB ni junak odporniškega gibanja, ampak mož, ki ni popolnoma prepričan, kaj bi bilo prav storiti v takšni situaciji, pri tem pa ni popolnoma iskren sam s sabo. Tako kot on sem tudi sam oče in ta pripoved je vzbudila moje zanimanje za to, kaj bi v takšnem položaju storil sam - ali bi tudi sam zgolj sklonil glavo in upal, da bo vse skupaj minilo, ali pa bi poskušal kaj spremeniti. To, da takšno vprašanje muči tudi njega, me je navdalo z navdihom, saj je zgodbi to dalo močan realističen pridih.

Zelo nenavadno je gledati, kako je v seriji London prekrit z nacističnimi zastavami. So bile pri tem uporabljene tudi prave lokacije v Londonu?
Med snemanjem smo morali biti zelo previdni, kako smo opremljali zunanja prizorišča, da ne bi razburili mimoidočih. Številni namreč prihajajo iz držav, ki so jih nacisti dejansko okupirali. Zelo šokantno in streznjujoče se je vživeti v takšno prizorišče. Veliko ikonografije so sicer dodali šele po snemanju z digitalnimi učinki, in to prav iz tega razloga. Ne bi nam zares pustili, da bi obesili velike zastave s svastikami na Big Ben. (smeh)

Menite, da bi ta serija utegnila odpreti kakšen nov vidik soočanja Britancev in Nemcev z 2. svetovno vojno?
Nemški novinarji me pogosto vprašajo, ali sem presenečen, da so serijo prodali tudi na nemški trg, kot da se Nemci šele zdaj začenjajo soočati s filmi o vojni. A tu v Berlinu vojno vidiš na vsakem koraku. To je ena izmed stvari, ki me je tako impresionirala v tem mestu in pri Nemcih na splošno. Ne izogibajo se tem temam. Veliko evropskih držav to še vedno počne. Prepričanje Britancev, da smo popolnoma sami zmagali v vojni, daje vtis, da smo odporni proti fašizmu. Med pripravami za to vlogo sem gledal dokumentarec Gorje in usmiljenje (Le chagrin et la pitié, 1969). Gre za neverjeten film o francoski okupaciji. V Franciji je bil dolgo prepovedan prav zaradi tega, ker je pokazal, koliko skrivnega sodelovanja je bilo med Francozi in Nemci, še posebej med pripadniki srednjega in višjih razredov. Številni so se nagibali k fašizmu in antisemitizmu ali pa preprosto niso želeli izgubiti tistega, kar so imeli. "Ali lahko obdržimo našo hišo? Res?" In potem je kar naenkrat v redu, če si nacist. Ker se v Britaniji nikoli nismo soočali s tem, se ljudje ne zavedajo, da bi sami v drugačnem zgodovinskem scenariju imeli popolnoma enak položaj. Bogati bi simpatizirali z režimom in bi se vdali. In to ne samo v Veliki Britaniji, v nobeni drugi državi ne bi bilo nič drugače. Zdi se mi fascinantno razmišljati, kje bi bili ob drugačnem poteku dogodkov.

Philipp Kadelbach je celo prvi nemški režiser, ki je za BBC zrežiral kakšno njihovo TV-serijo. Ste bili presenečeni, da so za ta najpomembnejši stolček izbrali Nemca?
Mislim, da je šlo za inteligentno potezo. Ne toliko zaradi njega samega, kajti že prej je ustvarjal samo kakovostne filme. Nedvomno pa je šlo za veliko tveganje. Nedeljski termin na kanalu BBC One s sabo prinaša veliko pričakovanj, kakšna mora biti serija, ki se predvaja v tem terminu, da bo zadovoljila občinstvo, ki je takrat pred televizijo. Philipp teh pravil sploh ni poznal in mu niti ni bilo mar za te stvari. Če ne bi bilo njega, tudi zasedba ne bi bila takšna, kot je, in zato sem mu seveda še posebej hvaležen. Philipp obenem ni hotel najeti zelo prepoznavnih britanskih igralcev, ki slabo oponašajo nemški naglas in ki jih ljudje v tem nedeljskem večernem terminu tako ali tako gledajo vsako je***o nedeljo. To, da je uporabil prave nemške igralce, daje seriji avtentičnost, ki je z drugim režiserjem ne bi imela.

Ali po vašem mnenju tudi v Veliki Britaniji podobno kot v ZDA televizija počasi prehiteva film po vplivu in pomembnosti?
V 10 letih, odkar sem igralec, so se stvari vsekakor spremenile. Ko sem končal snemanje Nadzora, nisem želel igrati na televiziji. Takrat so jo pojmovali kot slabšo sorodnico filma, vsi igralci so želeli igrati samo v filmih. Če si šel na televizijo, se je zdelo, da si naredil korak nazaj v karieri. V zadnjih letih se je to zelo spremenilo. Odlični režiserji zdaj delajo za televizijo, in če imate odlične igralce, je izrednega pomena, da so zraven tudi odlični režiserji. Razumem privlačnost televizije za igralce. Imaš več časa, da razviješ svoj lik. A sam za televizijo najraje delam na tak način, kot sem zdaj pri SS-GB. Pet epizod in si rešen. Nikakor pa ne bi hotel pet let igrati istega lika. Kolikor se poznam, bi me to pripeljalo na rob norosti. A nikoli ne reci nikoli. Sam pa niti ne gledam televizijskih serij. Moja družina mi nenehno pošilja različne TV-serije, poslali so mi denimo Skrivno navezo (The Wire), a nimam koncentracije, da bi si jo ogledal v celoti. Sem eden tistih, ki še vedno radi gledajo filme. Res pa je, da sem pogledal Tabu (Taboo), serijo s Tomom Hardyjem, ampak samo zato, da sem preveril, kakšne stvari snemajo danes. Mislim, da je Tom v njej briljanten. Sam raje gledam trash. Všeč so mi najbolj trashevske od trashevskih stvari - takšne, kjer si po ogledu zaželiš samo, da bi se dobro oprhal. Ne bom pa povedal nobenih naslovov, ker ne bi rad delal reklame za takšne oddaje.

Vaš glas je že od samega začetka izredno pomemben del vaše igre. Je bil vedno tako hripav?
Ljudje me takrat, ko me že nekaj časa poznajo, po navadi vprašajo, "ali si prehlajen" ali pa "koliko pa ti kadiš". Ne vem, na kakšen način je moj glas postal takšen. Mislim, da v največji meri takrat, ko sem bil pevec v rockovski skupini. Bil sem v skupini skupaj s šestimi glasbeniki in igrali smo zelo glasen rock’n’roll. Sam sem vedno imel najmanjši ojačevalec, tako da sem moral peti glasneje, s tem pa sem si uničil glas. Ob tem sem pa prepričan tudi, da so nekateri drugi vidiki članstva v rockbendu prispevali k temu. (smeh) A svoji mami sem vsekakor rekel, da je tak postal zaradi petja. (smeh)

Letos mineva 10 let, odkar je izšel vaš prebojni film Nadzor. Kako danes gledate na ta film?
Na ta film seveda gledam z veliko naklonjenostjo. Še danes 90 odstotkov vseh vlog dobivam samo zaradi tega filma. (smeh) Šlo je za neverjeten začetek kariere, izstrelil me je daleč navzgor po prehranski verigi. Dal mi je možnost, da sem sploh lahko začel delati v tem poklicu. Na prizorišču sem obenem spoznal tudi svojo ženo. Ne morem verjeti, da je že 10 let od takrat, sem pa vsekakor zelo hvaležen, da sem lahko sodeloval pri njem.

Je še kakšen glasbenik, ki si ga želite upodobiti v prihodnosti?
V teh 10 letih sem zavrnil kar nekaj vlog, v katerih bi moral igrati glasbenike, kot si lahko predstavljate. In to same nesrečne. Film, kakršen je Nadzor, je zelo redka stvar. Je ena redkih res dobrih glasbenih biografij. Obstaja veliko zelo slabih. Težko je takšen film narediti dobro, da zadeneš zgodbo skupine, pa da obenem ni preveč klišejska. Ampak če bi naletel na pravo stvar, bi z veseljem igral v muzikalu. Če bi režiser, ki je posnel Deželo La La, denimo želel posneti muzikal na severu Anglije, bi mu bil na voljo.

Glede na to, da že nekaj časa živite v Berlinu in govorite nemško, bi v prihodnje snemali tudi filme v nemškem jeziku?
Bi. Posnel sem že 'šniclvestern' Mračna dolina (Das finstere Tal, 2014). To je zdaj nov žanr, pozabite špagetivesterne, prihajajo avstrijski 'šniclvesterni'. Jutri se spet dobim z režiserjem in upam, da ima novo vlogo zame. Sprejel bi vsakršno dobro vlogo ne glede na jezik. Rad bi snemal komedije. Moj dedek ne razume, zakaj vedno igram nesrečne ljudi, saj misli, da sem smešen. A noben direktor kastinga v Londonu ne deli tega mnenja.

Matic Majcen